Zakleti mački na Požgancevem mostu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kamnjekov Martin in vešča Triglavske pravljice 2. zvezek
Zakleti mački na Požgancevem mostu
Mirko Kunčič
Prikazen v Mežaklji
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sava Dolinka je nekakšna naravna meja med Mojstrano in Dovjem. Cez to bistro reko je pod moj stransko globeljo razpet most, trden kakor kamen-kost. Ta most so farani zgradili leta 1910. Na vso moč in še malo so ponosni nanj. Stari most ni bil tako gosposki in lep. Lesen je bil in že trhel. Imel pa je neko posebnost, katere novi most nima več. Bil je - tako so vedeli povedati stari očanci -uklet. Bognasvaruj je ponoči uganjal svoje vragolije na njem. Temu mostu so rekali Požgancev most. Svoje ime je dobil po bližnji Požgancevi hiši. Stari, dobri Požgancev oča že zdavnaj v grobu ležo - Bog jim daj večni mir in pokoj! -, njihova hiša pa še stoji. Komaj za petdeset hribovskih čevljev je oddaljena od mostu. Nekoč se je Lakotov Jaka vračal z Dovjega v Mojstrano domov. Pozno je že bilo in lunin krajec je krmežljavo gledal z neba. Pot je okajenega moža vodila čez stari most. Mimo Požgancevega znamenja, ki stoji na dovškem bregu Save, je šel kar tako - kakor da ga sploh ne bi bilo. Se prijaznega pogleda mu ni privoščil. Tebi nič, meni nič je odštorkljal na most. A kaj je tedaj, o sveta božja pomagalka, zagledal sredi mostu? - Velikega črnega mačka. Oči so mu žarele kakor dve pošastni krogli, rep je imel zavihan


navzgor kakor turško sabljo in dlako nasršeno, kakor da bi se pripravljal na napad. A Lakotov Jaka je bil junak in se ga ni bal. Zarobantil je, da se je kar zabliskalo. Potlej je stegnil nogo, obuto v podkovan škorenj, in tako togotno brcnil črnega mačka, da je kakor žoga - všc! - odletel visoko v zrak. Maček namreč, ne škorenj. Pa ni obvisel na nevidni kljuki v zraku, kakor bi utegnil kdo misliti. Nak. Naravnost v savske valove je čofnil. Štrbunk! je reklo in ni ga bilo več. Zbogom, črni maček! "Ta že ne bo več strašil tod okoli," se je škodoželjno zarezal Lakotov Jaka in se odzibal dalje. Srečno je prikolovratil v Mojstrano do Smerca.5 Tamkaj se mu je zazdelo, da se nekaj prihuljeno plazi za njim. Žilica radovednosti mu ni dala miru. Majčkeno se je spet ozrl. In kaj je zagledal tedaj, o ljuba mamka božja? - Gosto, nepregledno krdelo samih črnih mačkov. Lakotov Jaka je bil junak, tačas pa ga je le groza obšla. Ročno je vzel podplate pod pazduho in sc spustil v tek. Kar kadilo se je za njim kakor za drvečim av-tomobilom. "V Tako je prisopihal do Spana. Zdaj sem jim pa menda že utekel, črnuhom nemar-nim! si je mislil. In je spet kradoma pogledal nazaj. A glej: črnih mačkov, z žarečimi očmi, zavihanimi repi in nasršeno dlako je kakor listja in trave gomazelo za njim. Vsa cesta jih je bila polna. Lakotov Jaka je prebledel kakor omužen hlod in zobje so mu zašklepetali kakor škarje v rokah mojstra brivca. Nič več ni premišljeval, kaj bi in kako. Kar na hitrco si je spet nabrusil podplate in se spustil v tek. Ves trd od groze je privihral domov. Še toliko časa ni imel, siromak, da bi odprl vezne duri in domačim voščil dober večer. Kar ob zapahnjene duri je butnil, s tako močjo butnil, da so se preklala na dvoje, sam pa je telebnil po tleh, kakor je bil dolg in širok. Kakor pomaranča debela buška se mu je naredila na čelu. Tamkaj, kjer bi bil moral mimo Požgancovega znamenja gredoč napraviti križ. In še nogo si je izvil v gležnju. Tisto, ki je bil z njo črnega mačka brcnil v vodo... Z novim mostom so zakleti mački izginili. Nihče več jih ni videl.