Prikazen v Mežaklji
| ← Zakleti mački na požgancevem mostu | Triglavske pravljice 2. zvezek Prikazen v Mežaklji Mirko Kunčič |
Strah za Grančiščem → |
| |||||||||||
{{Dolgo je že od tega, kar je s svojimi pljuči vdihaval ta zrak in s svojo peto tlačil to zemljo Srajev oče Martin, bukova grča naših planin. V samotnem zatišju pod goro Mežakljo, komaj tri očenaše hoda nad starodavno cerkvico sv. Klemena, je imel svoj dom: raztrgano bajto, kup otrok, za pehar polja in trop koza. Ustno izročilo pravšne letnice ne ve, toliko pa še pomni, da je živel v onem stoletju, ko so še bele žene, kače velikanke in druge prikazni rogovilile po Mežžklji. Bele žene - te so vam bile zale! Obraze so imele bele kakor lilije, oči krotke kakor spominčice, lase so imele razpuščene po plečih kakor svileno predivo, njihov glas pa je bil podoben brnenju angelskih strun. Enkrat samkrat jih je bilo treba ubogemu zemljami videti, enkrat samkrat slišati - in ni jih mogel pozabiti do smrti. Kakor mesečen je taval naokoli in sanjal pri belem dnevu in z odprtimi očmi - samo o belih ženah. Srajevemu očetu so se zdele govorice o belih ženah kaj smešne in otročje. Kar z roko je zamahnil, kakor da bi se otepal sitnih muh, če si mu bele žene le omenil. Tako dolgo ni veroval vanje, dokler jih ni videl na svoje oči. To se je zgodilo na kresni večer. Dan je umrl in mrak - grobar ga je zaprl v črno rakev. Srajev oče kar ni našel obstanka doma. Vrtal je z blodno mislijo po možganih in ugibal, kam bi s svojim čudnim nemirom. Pa mu je padlo na um, kako je kot bosopet frkolin v Mežaklji kuril kres. Mladostni spomini so potrkali na njegovo srce. Šel je za njihovim klicem kakor ovca za soljo - in se je znašel v Mežaklji, da sam ni vedel kdaj in kako. "Kres zakurim Janezu Krstniku na čast!" je sklenil in se ročno vrgel na delo. Nanosil je suhljadi, ukresal gobo in prižgal. Pod grmado je zaprasketalo in že se je mogočen steber dima, pomešan s krvavordečimi zublji, dvignil pod nebo. Oblaki so zaplavali visoko, zvezde so migljale, murni so peli, veter je z zeleno praprotjo skrivnostno šepetal. Bil je čudovito lep večer. Srajev oče se je udobno posadil v žametni mah. Zamišljeno je strmel v plapolajoči ogenj in otožno žulil staro cedro med zobmi. Njegove misli so vasovale v davnini. Kar stožilo se mu je po tistih časih, ko botra skrb še ni glodala njegovih žepov, ko se mu je zdelo življenje ena sama vesela pesem od jutra do noči. Globok vzdih se mu je prikradel iz srca: "Da, da, takole gre počasi vse rakom žvižgat! Tudi najdebelejši hlod žaga prereže, tudi najtrša grča stroh-ni..." Plamen je zajel vso grmado; zafrlela je samogoltno in jarko kakor velikanska bakla. Šrajevemu očetu so se misli zmedle in zašle čisto drugam. Z občudovanjem je strmel v veličastni plamen in zamomljal: "Hu, kako gori, kako se iskri! Kdor je ogenj iztuh-tal, ta je bil pa kavelj. Pravzaprav, lej no, saj res: ogenj je v vicah, ogenj je v peklu že od davnaj - nihče drug ga ni iznašel kakor sam bognasvaruj. Prebita reč, lej, to sem pa učeno iztuhtal! Ali bodo jutri pri Vabšu zijali, ko jim bom to modrost na mizo vrgel..." Se kakšno žlahtno bi bil nemara uganil in z njo našo storijo obogatil, pa je ognju medtem zmanjkalo hrane. Hlastajoči jeziki so že pogoltnili vse, kar so dosegli. Siti do grla, so počepnili k tlom in se zarili v pepel. Kres je ugasnil. Srajev oče je preudarno pobral svoje suhe kosti in skrbno razgrebel žerjavico. Bil je previden mož in ni privoščil vetru, da bi z eno samo potuhnjeno iskro vso Mežakljo spremenil v kres. Malo je še počakal, da je žerjavica iztlela, potlej pa se je odpravil proti domu. Pot ga je vodila čez ošiljeni vrh nad Lžngarjevo hišo. Temu vrhu pravijo Macesnovec, ker rasejo na njem sami macesni. Tod je čakalo Šrajevega očeta nemilo presenečenje: kar na lepem je začelo okoli njega grozno žvižgati, vekati, tuliti, bučati. "To so vražje reči!" je golsnil Srajev oče in nekam čukasto pogledal. Nemara bo pa le res, kar nekateri o divjem lovu žužnjajo... Kar pognal se je navzdol kakor hlod, ki ga drvarji spustijo po drči. Precej nizko je že bil. Misel, da je na varnem, se je božajoče dotaknila njegovega srca. Pa je že tako na tem svetu: kadar se človek najbolj varnega čuti, mu pogosto največja nevarnost preti.Komaj se je majčkeno oddahnil, je iznenada zagledal pred seboj belo ženo. Velik srebrn ključ je držala v rokah, zraven nje pa se je krotovičila kača z zlato krono na glavi. In da bi bila mera strahote polna, je od nekod prilomastil še kosmat dedec z volčjimi očmi in medvedjimi tacami. Bil je gorski divjak. Lasje na glavi Šrajevega očeta so oživeli. Zavihrali so pokonci, kakor da bi jo hoteli popihati v sinje višave. Pa so le preveč trdo koreninili v glavi Šrajevega očeta in še domovinsko pravico so tamkaj imeli, zato so se v zadnjem trenutku premislili - in ostali. Prikazni so negibno strmele v prestrašenega zemljana. Čez malo časa pa je bela žena odprla usta, v kakor da bi hotela spregovoriti. Srajev oče pa ni bil prav nič radoveden, kaj mu hoče povedati. Tebi nič, meni nič ji je pokazal preluknjane podplate in jo ubral nazaj v breg. Delal je velikanske skoke kot gams, kadar so mu lovci za petami. Pajčevine so se oprijemale njegovega obraza, trnje se mu je zapletalo v hlače, vejevje ga je šibalo po rokah - on pa kar navzgor, navzgor. Bolj mrtev kakor živ je prisopihal do samotnih svis-li sredi gozdne jase. Ročno se je zakopal v listje in se zvil v klobčič kakor jež. Tako je v strahu in trepetu prebil vso dolgo noč. Sto očenašev je odžebral* in še čeden kupček rožnih vencev povrh, preden je bila noč pri kraju.
- Žebrati = moliti.
Visoko je že stalo sonce, ko je kradoma kot muren pokukal iz listja in prilezel na dan - ves povaljan, razmršen in bled. Ko se je dodobra prepričal, da o nočni prikazni ni več duha ne sluha, je pomirjen krenil navzdol. Pot gaje spet vodila na Macesnovec Na kraju, kjer se mu je bila ponoči prikazala bela žena s kačo velikanko in kosmatim divjakom je našel ključ in zlato krono. Malo je še omahoval in premišljeval, ali bi ali ne - potlej pa se je brž sklonil in oboje vtaknil v žep: srebrni ključ in zlato krono. "Prebita reč, zdaj sem pa na zeleni veji!" se je ves srečen smehljal in beli ženi hvalo pel: "Pa je le dobra, tale bela žena, čeprav sem zaradi nje imel hudo noč." Prav do vogala domače hiše je skrbno stiskal svoj zaklad, da ga ne bi izgubil. A glej spaka: ko je v hiši segel v žep, da bi otrokom pokazal krono in ključ, bi si bil od žalosti in jeze kmalu populil lase: žep je bil prazen. Niti prebitega groša ni bilo v njem. Samo ščepec njuhanca je še našel na dnu... Tako ga je kaznovala bela žena, ker ni hotel počakati, da bi mu povedala, kakšna skrivnost ji srce teži.}}