Kamnjekov Martin in vešča
| ← Govočev ded in bob | Triglavske pravljice 2. zvezek Kamnjekov Martin in vešča Mirko Kunčič |
Zakleti mački na Požgancevem mostu → |
| |||||||||||
{{Kamnjekov Martin se je šele skozi dvaindvajseto leto svojega življenja pretolkel, pa je bil že daleč naokoli znan kot nepoboljšljiv burkež. Takšne vam je včasih razdiral, da bi bili kmalu vsi popokali od smeha. Pa ni bil Kamnjekov Martin samo burkež, bil je tudi čez mero pogumen fant, da ne rečem že kar predrzen. V vsak ništrc je moral vtakniti svoj nos, drugače ni bil prav zdrav. Ce je videl krtino, je vanjo pobezal s palico. Ce mu je prikobacal nasproti debelušen žužek, ga je s slamico požgečkal. Ce je dohitel berača, se je kakor podrepna muha začel sitno motoviliti okoli njega. Izpraševal ga je - nekolikanj za šalo, nekolikanj zares -kod je hodil, kod je bil, kje je čeveljčke rosil, kakor poje tista prelepa narodna. Kamnjekova mati je sina večkrat za božjo voljo prosila: "Nadloga nadležna, nikar!" Pa so bili vsi opomini bob ob steno, Kamnjekov Martin je ostal Kamnjekov Martin - vse do one noči, ko jo je bil v Ledinah pri Savskem mostu pošteno skupil. 2. Svet okoli Savskega mostu je jeseni ves močvirnat, pozimi pa pokrit z ledeno skorjo. Od tod ime Ledine. Prejšnje čase so se tam spreletavale jate divjih rac. Tako je vedel povedati neustrašni lovec Bržotnov Fronc, ki je marsikateri izmed njih upihnil luč življenja. Pa še nekaj je moč vara skrivala pod svojim plaščem, stkanim iz sive megle: zvodljive vešče. Gorje mu, komur so se prikazale in mu prekrižale pot! Zvabile so ga za seboj v vrtoglave višine in peklenske nižine. Marsikdo je po neznanih krajih taval vso noč; šele proti jutru je za čudo postaran prikolovratil domov. Kamnjekov Martin se ni bal ne biriča ne hudiča. Norčeval se je iz gorskega moža, zelenega škrata, škop-nika, kvatmice, torklje - in kar je še drugih podobnih prikazni po dovških goščah in votlinah strašilo. Skrablejev stari oča so vedeli toliko tega povedati, kadar so po hišak sirk* luščili, da so hvaležnim poslušalcem kar zobje šklepetali. Le neverni Kamnjekov Martin se jim je v brke režal: "Oča, ne vezite otrobov! To so babje čenče!" Skrablejev oča pa so ga samo osato pogledali; za moško besedo se jim je zdel še preneumen in premlad.
- Sirk = koruza.
Tista noč je bila čudno tiha in temačna. Sive megle so se prihuljeno plazile po dolini. Kamnjekov Martin se je vračal s ponočevanja domov. Pot s Hrušice na Dovje je poznal bolje kakor notranjščino domače cerkve, kamor se je le poredko prikazal. Zato ga prav nič ni motila skrb, da bi zašel. Celo vriskal je spotoma, vetrnjaški fant, in si žvižgal poskočne koračnice.Ko se je prizibal do močvare, se je spomnil grozljive storije o veščah, ki jo je bil ondan žužnjal Skrablejev ded. Na vse grlo se je zakrohotal: "Da le moreš biti tako otročji! V sedmi križ ležeš, pa še zmerom babjim čenčam verjameš!" Da bi sebi in vsemu svetu dokazal, kako so te storije o veščah neumne in iz trte izvite, je izzivalno zasadil oči v meglo nad močvaro in prešerno zaklical: "Veša se v glavi meša!" A kako se je zgrozil, o sveta božja pomagalka, ko se je iz megle kar na lepem izmotala bela roka, vidna samo do komolcev, z gorečo svečo med prsti! Narav¬nost proti njemu je letela, kakor da bi imela nevidne perutnice. Kamnjekov Martin je imel še toliko poguma, da je krepko zamahnil s palico, hoteč veščo prepoditi. A palica ni zadela vešče; zadela je štor, ki je trohnel ob njegovih nogah. Resk! je reklo - in palica se je preklala na dvoje. Tako je bil Martin ob edino orožje, ki ga je imel pri sebi. Spreletela ga je takšna zona, da je kar belo pogledal in jo hotel ročno odkuriti. Ne boš, Jaka! si je mislila vešča in pomigala s kazalcem nekam v meglo. In glej - preden bi utegnil šteti do deset, je iz megle prifrfotala jata mladih orličev in ga obkolila. Grozeče so se zaganjali vanj in ga s kljuni nemilo kavsljali. "Pomagajte! Pomagajte! Razmesarili me bodo do kosti!" je kakor oklan volk zatulil Kamnjekov Martin. Tako nazarensko se je drl, da je odmevalo na sredo vasi. Dovžani so odpirali okna, strigli z ušesi in ugibali, od kod se trgajo pretresljivi glasovi. Nekateri so bili prepričani, da rjove sam gorski mož Robavs pod Borovljami. Drugi so menili, da razgraja okravarjen ponočnjak v dolini. Vsi pa so bili enega duha in enega srca, da jim prav nič ne kaže kolovratiti po megli in iskati zapoznelega kričača. "Noč ima svojo moč," so modro zinili Golobov oča in previdno zlezli nazaj pod toplo pernico... Ubogi Martin je poskakoval kakor nor in vekal tako obupno, da bi se bil moral samemu zlodeju zasmiliti. A priklicati ni mogel žive duše. Pošastni spremljevalci goloroke vešče so ga oblegali od vseh strani. S kremplji so mu cefrali obleko, s kljuni so ga zbadali do krvi. Debele pol ure je trajal ta ples sredi mutaste noči. Seie ob času, ko je v farnem zvoniku ura odbila polnoč, so orlici svojo žrtev izpustili. Skrivnostno so odfrfotali v megleno močvaro nazaj. Kamnjekov Martin je kakor preganjan gams zdirjal domov. Kar zviška se je vrgel na plevnico in si poteg¬nil odejo čez obraz. Obležal je kakor klada in se ni upal ganiti do jutranjic. Po maši pa je domačim za čudo resen in spremenjen opisal svoj nočni pripetljaj. "Noč ima svojo moč," so modro ponovili Golobov oča, ko je tudi njim ta reč prišla na uho. Kamnjekovega Martina odsihdob niti s suhim zlatom nihče ne bi mogel premamiti, da bi šel še kdaj ponočevat in duhove na korajžo klicat. Rajši je doma za pečjo posedal in jagode rožnega venca prebiral. Tudi Skrablejevemu očetu se poslej ni več smejal in jih z babjimi čenčami dražil, kadar so spet kakšno storijo o veščah iz rokava stresli. Molčal je kakor mutasti birič in se nekajkrat naskrivaj pokrižal. Z veščami ni hotel imeti nobenega opravka več.}}