Zaklete duše

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trpljenje na onem svetu Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Zaklete duše
Vinko Möderndorfer (1894)
Kako še bo in kdaj bo dobro na svetu?
Izdano: COBBIS 2830133
Viri: COBBIS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel je nekoč poštenjak, ki je veliko pretrpel, spoznal vso hudobijo sveta in zato zgubil vse veselje do življenja. Nekoč je stal pred cerkvijo na hribu in nezadovoljno mrmral pred se: »Pogreznil bi se najrajši v zemljo, da bi ničesar ne videl od tega sveta.« Komaj je to spregovoril, je zagledal pred seboj votlino in stopnice vanjo. Na spodnji stopnici je stal človek in se mu prijazno ponudil za vodnika. Poštenjak je odšel z njim v jamo. Čim dlje sta šla, tem bolj je tam izginjala. Prišla sta v lepo pokrajino. Morala sta preko široke reke, da sta dospela na obširen, z visoko travo obraščen travnik, kjer jima je segala trava do pas. Na tem travniku se je paslo več tisoč suhih, izstradanih ovac.

Ko sta prekoračila drugo reko, se je razprostiral pred njima manjši travnik kakor prvi, obraščen s komaj prst visoko travo. Na travniku se je pasla maloštevilna čreda ovac,ki so bile izredno rejene.

Prekoračila sta še večjo reko in dospela na zelo veliko njivo, na kateri je valovalo težko klasje zrele rži. Ob robu njive so stale ženske s srpi in so žele. Ustnice so imele tako zatekle, da niso mogle spregovoriti druga z drugo niti besedice. Požeto in v snopje zvezano klasje se je samo vedno zopet vsajalo v zemljo, tako da so morale žanjice vedno znova žeti na istem mestu.

Sredi četrte reke je bil majhen otrok, na katerem sta se trkala dva mršava ovna s takšno silo, da so švigale iskre. Rogove sta imela odbite, kri jima je tekla z glave, sape jima je primanjkovalo, toda kljub temu sta se zaletavala vedno silneje drug v drugega.

Obrežje je bilo strmo, na njem pa je bilo vse črno koscev, ki so imeli trdo delo. Obrežje je bilo tako strmo, da je moral imeti kosec jasno glavo, da se mu ni pri vsakem zamahu zavrtelo v glavi in mu spodrsnilo. Trava je bila tako trda, da so morali po vsakem zamahu brusiti koso. Kosci so poštenjaka in njegovega vodnika prosili za vodo, ker jih je strašno trpinčila žeja. Poštenjak je bil ves obupan, ker koscem ni mogel ustreči.

Nato je spremljevalec poštenjaku razložil vse, kar sta videla: Ovce na prvem travniku so bile duše tistih ljudi, ki so živeli v izobilju, a so bili skopi in nevoščljivi. Na drugem travniku so bile duše ljudi, ki so se preživljali s svojim delom in delali tudi za druge. Žanjice so duše žensk, ki so v svojem življenju opravljale in obrekovale poštene ljudi. Trkajoča se ovna sta dva kmeta, ki sta se vse življenje pravdala za staro lesniko, da sta zapravila svojo zemljo in so ostali njuni otroci brez dote ter so morali služiti pri sosedih za hlapca in dekle. Kosci so duše pijancev, ki za kazen še na onem svetu trpe žejo.

Po tej razlagi je spremljevalec izginil in poštenjak je bil sam pred cerkvico. Prepričan je bil, da je samo zadremal in da se mu je sanjalo. Šel je v vas, a kako se je začudil, ko je srečal same tuje ljudi, ki niso hoteli več poznati starega imena vasi, temveč so jo imenovali popolnoma drugače. Vas je bila prezidana, v hišah je stalo različno kolesje, ki so ga ljudje imenovali stroje. Grad, v katerem je prebival roparski vitez, je bil razvalina, ker je minulo pet sto let, odkar je odšel poštenjak na potovanje v podzemlje.