Kako še bo in kdaj bo dobro na svetu?

Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Kako še bo in kdaj bo dobro na svetu?
Vinko Möderndorfer (1894)

Izdano:	COBBIS 2830133
Viri:	COBBIS 2830133
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

I

Še dolgo ne bo dobro na svetu. Preden pa bodo prišli boljši časi, bodo še zelo hudi časi, pričela se bo vojna. Najprej se bosta pograbila en cesar in en kralj. Ko bosta ta dva končala klanje in tudi sama poginila, se bodo začeli tepsti trije kralji. Ti bodo zvabili ves svet v vojsko. Končno ne bo prizanesel sosed sosedu, ne brat bratu in tudi ne sin očetu. Tekla bo kri, da bi lahko gnala mlinske kamne tri. Vojna bo tako dolgo trajala, dokler bo kaj ljudi in živine na svetu.

Strašno klanje se bo končalo na Koroškem blizu Pece, in sicer pri treh svetih sosedih: Sv. Ambrožu, Sv. Andreju in Sv. Juriju blizu Libuč. V Lonči vasi po poslenji boj, tam bo padlo toliko ljudi, da bo tekla častnikom kri v čevlje. Popadali bodo vsi vojaki, ostali si bodo nasprotovali samo še štirje častniki. Prihrumel bo med nje iz Pece kralj,ki bo mahnil s sabljo vse štiri strani sveta. Častniki bodo popadali pred kralja in mu obljubili pokorščino. S tem bo vojna končana.

Kljub temu še ne bo dobro na svetu. Dobro na svetu bo šele tedaj.

kadar bo en narod, ne jezik in ena vera,
kadar bo kmetič v rdeči suknji oral,
se zraven dobrovoljno smejal,
ker bo samo tri krajcarje štibre plačeval.

II

V Rožu so takole prerokovali o vojski: Sedaj so že tisti časi, ki so bili prerokovani.

Vpeljali bodo nove mere, teže in nov denar, da se pri vsem nihče ne bo več spoznal. Ob cestah bodo postavili stebre, po katerih bodo iz enega mesta v drugo govorili. Kaća bo na Koroško glavo pomolila in črn bik bo po Rožu tulil. Iz vsake koče bo prišla gospa in hlapec se ne bo ločil od gospodov. Od vsake malenkostne reči bodo večo pobirali, po hišah pa bodo pridelke zasegli. Ko bo gospodinja kruh pekla, ji bo birič svetil in ona ga bo z loparjem nagnala. Nato se bo vse uprlo, kakor da bi boben na vstajo klical. Žene bodo vojsko začele in jo tudi končale.

V spodnjih krajih bi rad nekdo kralj postal, pa ne bo. Ta najmlajši kraljič bo zanetil kres po vsem svetu. Vojska se bo pričela, ko bodo pšenico želi. Tudi Rus bo šel v vojsko, potem bo volna draga. Rož bo čisto uničen, pa ne od sovražnikov. Kdor bo od Celovca do Beljaka iztaknil kravo, ji bo lahko zlat zvonec okoli vratu obesil. Prišli bodo takšni časi, da bo vsakdo svoje pokvečenosti in starosti vesel, ko bo nimanič srečnejši od bogatinca, ko se bo gospoda z berači pogajala, da bi zamenjali suknjiče. Tri ženske se bodo za ene hlače steple. Dvojni denar bo, toda za denar se ničesar ne bo dobilo. Vsa dolina bo zalita s krvjo. Ljudi bo samo še toliko, da bodo le z zažiganjem kresov našli drug drugega. Ko se bosta srečala na cesti dva najhujša sovražnika, se bosta objela in rekla: »Bratec, kje si bil, da si ostal živ?«