Trpljenje na onem svetu
| ← Mrtvaška glava na Tavčevi strehi | Narodne pripovedke iz Mežiške doline Trpljenje na onem svetu Vinko Möderndorfer (1894) |
Zaklete duše → |
| |||||||||||||
Živel je kmet, kateremu se je življenje na tem svetu hudo zdelo. Vedno je godrnjal, da bi najrajši videl, da bi bilo tega trpljenja konec. Nekoč je stal ves zamišljen v sobi, ko je nenadoma zagledal pred seboj mladca, ki ga je vprašal, če bi se rad prepričal, kako bo po smrti. Kmet mu je pritrdil, mladec pa je ukazal: »Poglej preko moje leve rame skozi leo okno!« Kmet je to storil in videl namesto sosedovega hleva zelo obširen travnik, na katerem je rastla do kolen visoka trava. Na travniku se je pasla čreda suhih in slabo rejenih ovac. Nato je mladec ukazal kmetu, naj pogleda še preko njegov desne rame skozi desno okno. Ko je kmet to storil, je videl na mestu, kjer je stala sosedova hiša, prav tako velik travnik, kakor ga je prej videl skozi levo okno. Na travniku so se pasle dobre rejene ovc, a travnik je bil tako popasen, da je bil čisto rjav. Mladec je kmeta že nagovarjal, naj mu razjasni, kaj pomeni, kar je videl. Ko je kmet pritrdil, mu je mladec razlagal: »Oba travnika sta oni svet. Prve ovce se bodo morale še tako dolgo pasti, da bodo tako rejene, kakor so ovce na drugem pašniku. Prvi travnik morajo tako popasti, da niti koreninica ne bo ostala na njem in bo postal tako rjav kakor drugi. Suhe ovce so duše pred kratkim umrlih, debele ovce so duše, ki so že veliko prestale in bodo kmalu zveličane.
Mladec je izginil, kmet pa je bil odslej prav zadovoljen z življenjem in si je samo želel, da bi še dolgo ne prišel čas, da bi moral na onem svetu zobati travo in tako strašno trpeti.
V Selah v Rožu sta se zmenila dva prijatelja, da bosta povabila drug drugega na svatbo. Pozabila sta se pa dogovorit, da velja to le v primeru, da kateri izmed njiju prej ne umre. Eden njiju je umrl, drugi pa je imel svatbo. Pa je mrtvi držal obljubo in je prišel na svatbo. Sicer ni jedel in ne pil, zmat je plačal kakor vsi drugi. Ženin se je prijatelju zahvalil, ta ga je pa povabil s seboj. Ko sta prišla na pokopališče, se jima je odprl grob, stopila sta vanj, šla po rovu in prišla na lepo zelenico. Tam je rasla visoka trava, pasle pa so se samo suhljate ovce. Mrtvi tovariš je vprašal ženina, če ga kaj mika zvedeti, zakaj so ovce ob tako dobri paši tako suhe. Ženin je potem zvedel, da so suhe ovce duše umrlih bogatincev skopuhov. Na drugem travniku skoraj ni bilo bilke,vse je bilo popaseno. ovce pa so bile debele kakor pujski. Ženin je zvedel, da so to duše revnih ljudi, ki so s svojo revščino pomagale še drugim iz stiske. Ko sta prišla do vode, kjer je stala vrba, je umrli tovariš z lahkoto prekoračil vodo, ženin pa bi skoraj padel vanjo, če bi se ne bil v zadnjem trenutku ujel za vrbo. Na vrbi je bilo črnih ptic kako jagod na grozdu. Ko se je ženin ujel za vrbo, se je ta zamajala in nekaj ptic je padlo v vodo. Brž so veselo zažvrgolele in odfrčale. Tovariš je rekel ženinu: Kolikor ptičk je padlo z vrbe v vodo, toliko duš umrlih otrok si rešil.
Ženin je hotel še znova potresti vrbo, pa je tovariš povedal, da bi v drugo to ne veljalo več.
Ženin je hodil potem tri dni nazaj na svet in gostja je bila ob njegovem prihodu bržkone že končana.