Zakladi na Janševem Gorelšu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gorski mož pri Peričniku Triglavske pravljice 2. zvezek
Zakladi na Janševem Gorelšu
Mirko Kunčič
Vešča na Janševem Gorelšu
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


{{Skalnata Bela peč nad vasjo Dovje je dobila svoje deviško ime po drobnem, kakor sneg belem pesku. Ta pesek meljejo nevidne roke gorskih škratov in ga razigrano sipljejo po strmem pobočju navzdol. Pod vznožjem Bele peči leži obsežen rovt*, tako obsežen rovt, da ima ob košnji šestdeset naj spretnejših koscev z njim dela na pretek. Kdo ga je v sivi davnini krstil s prečudnim imenom Janševo Gorelše in zakaj, je ušlo iz spomina celo častitljivi starini Surkovemu mar-tinu, ki zlepa ni pozabil kakšne reči. Toliko je kot pribito, se je pridušal stari Surek, da gorelo na Janševem Gorelšu ni nikoli. O kakšnem pogorišču na njem ni ne duha ne sluha... Radovednemu škricu, pravljičarju Brskaču, prečudno ime Gorelše noč in dan ni dalo miru. Še v snu se je motovililo okoli njega in ga zalezovalo kot ognjena pošast.

  • Rovt = pašnik.

Neke noči je v sanjah zbral ves svoj pogum, kar ga je imel raztresenega sirom po kraljestvu Zlatorogovem, in zgrabil prečudno ime Gorelše za vrat. Pognal se je nanj kakor divja mačka in ga zajahal kot coprnica svojo metlo. Nategnil je vajeti in zapičil ostroge. Všššc! je reklo - in že je kot blisk švignil iz zgovorne sedanjosti v molčečo preteklost nazaj. Nad tihim planinskim svetom je sanjala kresna noč. Praprot je cvetela in radodarno sipala čudežna semena drhteči zemlji v naročje. Kresnice so kot zlate ribice plavale po zraku in se poigravale nad rosnimi bilkami. Vrhovi bukev in smrek so se zanosito dvigali in upogibali. Peli so veličastno kresnonočno himno v zboru. Bela peč jih je kot tankoslušna pevovodkinja strogo motrila zviška. Pesem je iz komaj slišnega pianisima* rasla v mogočen fortisimo** in se nazadnje sprostila v divje, neubrano bučanje. Mrka pevovodkinja Bela peč se je zganila iz dos-tojanstvene okamenelosti. Deviškobeli obraz ji je zaplamtel v sveti jezi. Spozabila se je in ogorčeno vrgla med neposlušne pevce kamnit odkrhek. Pssst! je svareče zašustelo v zraku. Nemir se je pri priči polegel. Pevski zbor je onemel in pokorno prisluhnil. Stroga pevovodkinja je dala nov znak. Pridušen šepet: ššše enkrat! ššše enkrat! je šel od pevca do pevca. Slišati je bilo šumenje nevidnih not. Vrhovi bukev in smrek so se spet zanosno vzravnali in zapeli kresnonočno himno od začetka...

  • Pianisimo = glasbena označba za zelo tiho. ** Fortisimo = glasbena označba za zelo glasno.

Ta hip je pravljičarju Brskaču pogled kakor omamljen obvisel nad strmim pobočjem Janševega Gorelša. Ognjeni jeziki so šinili iz tal. Sprva čisto majhni, neznatni, so se razvneli in razšopirili v mogočne kresove. Krvavordeči zublji so se v zveriženih podobah sukljali kvišku. Svetloba je naraščala z nadnaravno močjo. Postala je tolikšna, da je pravljičarja Brskača zaščemelo v oči. Zavarovati si jih je moral z dlanjo. Skozi ozke špranje med prsti je opazoval čudoviti prizor. V sladki, skrivnostni grozi je ves trepetal. Zakladi cveto! Iz gošče je pokukal drobcen, starikav možicelj s kozjo brado. Oblečen je bil v zelene hlačke dokolenke in v sivo suknjico, na glavi pa je imel rdečo čepico. Gorski škrat/čuvar zakladov! je pravljičarja Brskača vroče spreletelo. Možicelj je planil izza debla - hopla! in se začel podjetno sukati okoli plapolajočih ognjev. Drezal je vanje z grčavim korobačem. Iskre so kakor razdražene ose švigale na vse strani. Škrat je sredi ognjenega dežja prešerno poskakoval in z odurnim glasom pel: "Zaklad cvete, zaklad gori v svitu kresne polnočf. Pridi, človek, pridi ponj! Iščeš ga vso noč zastonj..." Pravljičarju Brskaču škratova druščina ni bila pogodu. Kar je hotel vedeti, je izvedel. Po vseh štirih se je splazil k bukovi rogovih, kjer ga je potrpežljivo čakal njegov zračni konjič - prečudno ime Gorelše. Vzravnal se je, da bi ga naskrivaj od vezal in obrzdal. Suhljad pod njim se je drobila. Rezko je zaškrtalo in zapokalo. Škrat se je sunkovito obrnil na peti in se grozeče ozrl. Razširil je nosnice, poduhal v zrak in se s pis-kajočim glasom zadri: "Po človeški lakomnosti smrdi! Po človeški lakomnosti! Tovariši škratje, na plan! Zdrobimo vsiljiv¬ca v prah, preden sine nov dan!" Pravljičar Brskač pa se je že kakor divja mačka pognal zračnemu konjiču - prečudnemu imenu Gorelše - na hrbet. Nategnil je vajeti, zapičil ostroge. Všššc! je reklo - in švignil je kakor blisk iz pravljične preteklosti v pusto sedanjost nazaj.

2. Prečudne sanje pravljičarju Brskaču niso šle iz spomina. Ob jutranjem svitu jo je neutegoma mahnil k staremu Surku v reber. Zaradi lepšega je vzel s seboj merico žganja. Pomolil ga je prijetno vznemirjenemu dedu pod nos in mu z žarečim obrazom povedal veselo novico: "Oča Surek, zdaj pa že vem, kako je s to rečjo!" Stari prebrisanec je presunljivo pogledal steklenico, ki mu je kot morski svetilnik vabljivo blestela nasproti. Debelo je požrl slino, ki se mu je bila naredila na koncu jezika in izgoltal: "Katero reč mislite, prosim? Ali tole?" Potrkal je z nohtom po steklenici, da je miloglasno zazvenelo. "Kaj bi tisto! Kako je z imenom Gorelše, to vem." mu je pojasnil pravljičar Brskač. "Aha," je oče Martin olajšano zinil in preudarno porinil vitki vrat steklenice med brezzobe čeljusti. Lok, lok, lok! je zamolklo zaklokotalo v požiralniku. Po izsušeni strugi je stekel nov potoček... Pravljičar Brskač mu je začel opisovati svoj čudoviti izlet v sivo davnino. Svoje pripovedovanje je zaokrožil z besedami: "Kakor vidite, dragi oča Surek, je vse dokaj eno-stavno in preprosto: naši pradedje so morali vedeti, da na Janševem rovtu gorijo zakladi, zato so mu pa dali ime Gorelše." Stari Surek je zamišljeno pljunil Pdštbarjevemu psu na rep, otožno ošinil z levim očesom prazno steklenico in modro pokimal: "Nemara bo res tako. Vse iztuhtate in staknete. Ali ste mi tič!" Laskavega priznanja, da je tič, je bil pravljičar Brskač bolj vesel kakor zlate kolajne, ki bi mu jo kdo na hrabre prsi obesil. Kar razkošatil se je kot Surkov petelin na gnoju. Ponosno se je useknil v novo smrkljo in si moško zavihal brke, ki jih nima in jih nikoli ne bo imel. Potlej se je kar na lepem spomnil, da ga doma hrepeneče čakata črnilo in papir. Tebi nič, meni nič je pokazal Surkovemu Martinu hrbet in jo na vso sapo ucvrl čez prag. O, zakaj mu ni bilo dano videti starega Surka razočarani obraz, ko je s prazno steklenico ostal sam! Doma si je Brskač z mladostno vnemo zavihal rokave, podjetno pljunil v žuljave dlani in ukazal razigranim mislim: zapik! Na okno je potrkala pravljica o vešči na Janševem Gorelšu. Povabil jo je v izbo in jo gostoljubno posadil na stol. Z nežnim glasom mu je začela odgrinjati zastor v svojo skrivnost. Komaj je utegnil njene besede sproti loviti na papir. In tedaj... Šele tedaj, med pisanjem, mu je Šinilo v glavo, daje od samega veselja pozabil staremu Surku napolniti steklenico z novo kapljico. Ta pozabljivost je imela zanj usodne posledice. V dno duše užaljeni in ogorčeni Surek je svoje be-sede, daje pravljičar brskač tič, enkrat za vselej prekli¬cal. Tako je Brskaču zaupno povedal Pžštbarjev J6k. In še to mu je Jok zaupal, da je stari Surek svoj preklic podkrepil s krepkim udarcem ob mizo in neizprosno ugotovil: "Kaj bo tič! Prifrknjen človek je in skopuški kakor vsi škrici!"

  • * *


To bi bila storija o zakladih na Janševem Gorelšu ali storija o človeku, ki je postal tič, pa se je iz tiča spet v človeka spremenil. Pravljica o vešči na Jžnševem Gorelšu pa je čisto drugačna in mnogo lepša.}}