Vešča na Janševem Gorelšu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakladi na Janševem Gorelšu Triglavske pravljice 2. zvezek
Vešča na Janševem Gorelšu
Mirko Kunčič
Pravljica o velikanu
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


{{Na Janševem Gorelšu, kjer vlada božji mir in se ti zdijo zvezde tako blizu, da bi jih kakor zlate oranže trgal z neba, je nekoč zdavnaj pasel ovce star pastir. Kako se je pisal, so menda vedeli samo trije: on sam, farne bukve in gospod Bog. Vsi - od najmanjšega bosopetnika do najstarejšega coklarja - so ga poznali samo po imenu: kruljavi Štefan. Kruljavi Štefan je bil srečen človek. Že rojenice so mu ob zibelki prerokovale, da bo njegova edina družica v življenju - samota. Človek je človeku premnogokrat v eni osebi lisjak in volk. Na gostijo te zvabi - in izpije tebi samemu kri. Gradove ti obljublja in marmorne palače - za hrbtom pa ti že teše tesen domek iz desk. Samota človeka ne zataji nikdar; ostane mu zvesta do smrti, če ji ostane tudi on zvest. Kruljavega Štefana s tremi pari volov ne bi zvlekli od nje. Kadar mu je na srce legla daljna bridkost, je potožil njej, svoji samoti, in odleglo mu je. Pogovarjal se je z njo zaupno in prisrčno kakor sin z materjo, kakor vnuk s sivolaso babico. Tako so mu tekla in odtekla leta, da sam ni vedel kdaj in kako. Sedmi križ si je oprtal na rame in še ni omahnil pod njim. Hrbet se mu je malo ukrivil, nova 96

guba se mu je zarezala v čelo, kolena so se mu za spoznanje upognila od naporne hoje po strminah; a v njegovih žilah je še zmerom vrela mladostna moč. Z medvedom bi se šel metat in z mladcem vštric bi plezal po pečeh, čeprav je šepal na levo nogo. Ko je jesenski podlesek pognal iz zemlje in so prvi listi začeli rumeneti, se je sklonil nad bistrim potokom, da bi zajel sveže vode. Šele tačas je videl, da je siv in star. Malo ga je spreletelo, malo zapeklo; a že je zamahnil z roko - in žalost je zbežala mimo kakor nadležen obad. Drobni valčki iz potoka so mu tolažilno zasumljali: Kruljavi Štefan, pokonci glavo! V samoti si se rodil, v samoti si živel, v samoti boš umrl. Nihče si nad tvojim grobom ne bo mel dlani, nihče ne bo jokal za teboj. Najlepše je tako! Kruljavi Štefan je goreče pokimal in sonce mu je pozlatilo vedri obraz. I Na Janševo Gorelše se je spustil tih večer. Po prstih se je mimo staje splazil h koči in zaupljivo uprl vanjo svoje zvezdnate oči. Kruljavi Štefan je ležal vznak na pogradu. Roke je imel sklenjene pod glavo in noge prekrižane. Zamišljeno je strmel predse. Na ognjišču so prasketala polena. Rdečkasti odsev je divje plesal po očrnelem stropu in z ognjenim čopičem risal čudne, pošastne podobe. Zdajci je nekdo narahlo potrkal na duri. Kruljavi Štefan se je zganil in se močno začudil: le kdo bi pod noč hodil v to samoto? Potrkalo je znova. Duri so zahreščale v tečajih in se odprle. V kočo je pricapljal grbast možicelj. Sivo brado je imel, nemirno mežikajoče oči in rdečo čepico. "Dober večer!" je tenko zapi&kal skozi nos. "Bog ga daj," je odzdravil Štefan in si pomel oči. Ali ga mora tlači, ka-li? Možicelj je tebi nič, meni nič skočil na rob ognjišča. Krepko si je začel nad ognjem drgniti premrle prste in hukati vanje. "Brrr, mraz, mraz, mraz," je zajavkal. "Le pogrej se, le," mu je dobrodušno prigovarjal ovčar. "Tok, kaj boš dobrega povedal?" ga je podrezal ovčar. Ugibal je, kdo bi utegnil biti pozni gost in od kod. Možicelj je srepo uprl vanj svoje lisičje, v zelenkas¬ti luči lesketajoče se oči. Dolgo gaje molče motril. "Ali se me še nisi nagledal?" se je razhudil ovčar in namršil obrvi. Možicelj se je z drobnim telescem nagnil naprej. Grdo je spačil obraz, iztegnil desnico, naperil kazalec v ovčarja in posmehljivo zaklical: "Kruljavi Štefan, bedak si!" Kruljavega Štefana je kar pokonci vrglo. Jezno je zarenčal: "Za božji Ion si se pogrel, zdaj me pa zmerjaš. Ljubček, tako se pa nisva zmenila." "Zmenila ali ne, bedak si!" je ponovil možicelj in se ni umaknil niti za ped.





Ovčar ga je hotel zgrabiti za vrat in mu prerahljati kosti. Pa se je premislil. Človeček, ki se je na ognjišču repenčil, je bil tako majhen, tako neznaten, da se mu je kar zasmilil. Se pisknil ne bi več, če bi ga malo potipal, je dobrovoljno pomislil. Sedel je nazaj na pograd, privlekel iz žepa cedro, jo natlačil s tobakom in prižgal s tlečo trsko. Puhnil je gost oblak dima drobljancu pod nos in ga pokro¬viteljsko pobaral: "Zakaj bedak? Daj, razloži mi to reč." Možicu je dim zašel v grlo in oči. Grozno ga je začelo dušiti in hud kašelj ga je posilil. A glej, še med kašljanjem je venomer piskal in cvilil: "Bedak! Bedak! Bedak!" "Pomiri se, žabica, drugače ti bom ušesa navil," se je široko zasmejal ovčar in mu puhnil nov oblak dima pod nos. Možicelj je skočil z ognjišča na tla in zajavkal kakor maček, ki mu stopiš na rep. V očeh ga je peklo in ščemelo, da je bil kmalu ves solzan. Ko se je dodobra nakašljal in nakihal, je užaljeno našobil ustnice in se bridko pritožil: "Z dobrim namenom prihajam, ti me pa takole sprejmeš! Črna nehvaležnost ti bo šteta v greh." "Z dobrim namenom prihajaš? Eja?" se je bolj za šalo kakor za res čudil ovčar in predlagal: "Pa se zbogajva, no. Ti si mene, jaz sem tebe - zdaj sva bot." Možicelj se je mogočno razkoračil in svečano zatrobil skozi nos: v "Kruljavi Štefan, poslušaj! Povedal sem ti že, da si bedak. Zarfl si se v samoto kakor zanikrn črv v trhel


les. Lej, tako kratko je to življenje, pa si še tega pahnil od sebe. In bo to eno edino življenje, ki je vam Zemljanom dano, minilo - in te ne bo več. Živ mrlič si, kruljavi Štefan, živ mrlič." Ovčar je kar zazijal. Takšne modrosti od prit¬likavega človečka ni pričakoval. Ves zbegan je otrkal pepel iz cedre in s hripavim glasom rekel: "Govoriš, kakor bi gmajno krčil in žlahtne mladike sadil. Bodi božji ali vražji - nadaljuj!" V pritlikavčevih očeh se je posvetilo zlovoljno kakor oddaljena bliskavica. Z glasom, ki je kakor vihar za vogalom rasel in pojemal, bičal in božal, je razpredal zapeljivo nit: "Kruljavi Štefan, lej! Globoko spodaj leži svet, kakor pisana preproga pred teboj razprostrt. Odpri ušesa, odpri oči! Ali ne vidiš, ali ne slišiš, kako te vabi vse dni in noči?" Ovčar se je zagledal v praznino in tenko prisluhnil. Zdelo se mu je, da res sliši zvonke glasove iz dna. Godba... rajanje... petje... smeh... Bilje odmev njegovih sanj. Iz sanj se je ukresala želja, iz želje se je porodilo hrepenenje; raslo je v šir in dalj in ga nazadnje preraslo čez in čez. Odmaknjen vsemu, kar ga je obdajalo, zamaknjen v prelepe slike, ki so kakor na filmskem traku bežale mimo njega, se je dvignil s pograda. "Pojdem! Se nocoj pojdem. Lep kos svojega življenja sem v tej puščavi zapravil. Naj postrgam med svetom vsaj zadnjo sladkost." Pritlikavcu je zaigral okoli ust komaj viden smehljaj. - Pšenica gre v klasje, ribica na trnek! se je potihoma hehetal. Segel je v žepe, privlekel iz njega rejen mošnjiček in naštel Kruljavemu Štefanu trideset srebrnikov na dlan. "Nekaj cvenka moraš imeti. Pomni: denar vlada svet! Kadar boš zadnji srebrnik razdal, vrzi rožni venec vstran in prišel bom in ti naštel drugih trideset srebrnikov na dlan." v Ovčar Štefan je bil ganjen. Za las, za droben las je manjkalo, da se ni vrgel svojemu dobrotniku okoli vratu. "Res sem bil bedak," je zagolčal in se udaril po čelu, da so srebrniki v stisnjeni dlani zamolklo zažvenketali. "Pa mi sprva še verjeti nisi hotel," se je hehetal in se mu dobrikal možic Kruljavi Štefan je planil v kot. Potegnil je izza kupa preperelih cunj rdečo smrkljo. V njej je imel shranjen ves svoj borni prihranek. Skrbno je še tega vtaknil v žep. V levico je stisnil grčavo palico, z desnico je hvaležno potrepljal grbca po rami in rekel: "Dober človek si in modrijan, da malo takih." "Je že dobro, že," se je skromno branil pritlikavec in se prekanjeno muzal. Pomolil mu je drobno ročico v slovo in odskakljal v noč. Ovce so s tožečim glasom zameketale v staji, kakor da bi prosile svojega gospodarja: ostani! Kruljavi Štefan pa se ni več menil zanje. Naravnost navzdol, v dolino, jo je ubral z mladostno razgibanimi koraki. Črni oblaki so se privalili izza Rožice kakor jata zračnih pošasti. Na vse strani so iztegovali zverižene lovke; zvezda za zvezdo je tiho izginjala v njih. Janševo Gorelše se je potopilo v temo. "Le od kod se je kar na lepem vzela ta tema?" se je čudil samotni popotnik Štefan. Previdno je moral zas-tavljati korake in ostro napenjati oči, da ni zgrešil steze pod seboj. Iznenada se mu je zazdelo, da je presekal temo bleščeč slap mesečine. Ozrl se je kvišku. Nebo je bilo zastrto čez in čez. Od kod bleščeči svit? Obrnil se je nazaj proti planini in obstal kakor vkovan. Kakor goreča ptica je skrivnostna luč šinila izpod Bele peči, zaplavala po Janševem Gorelšu in se izgubila v Hudem potoku. Ozek svetlobni trak se je vlekel za njo^ Kruljavi Štefan je poznal vsako smreko na planini, vsako razpoko v stenah Bele peči, vsako grapo pod njo - le nečesa ni poznal: strahu. "Kakšen spak pa kolovrati tod okoli?" je zamomljal. "Pogledati moram." Odsopihal je nazaj v strmino. Zmerom više so ga nesle noge. Steza se je kakor začarana vila sem in tja. Tema se je zgostila, da kmalu ni videl pet pedi predse. Previdno tipajoč s palico po tleh, da se ne bi spotaknil nad trhlim štorom, krivenčasto korenino ali kamnom, se je pomikal dalje. Tako se je počasi privlekel do Hudega potoka. Iz razjedene struge je poželjivo grgralo in klokotalo, kakor da bi si gorski mož z zvrhanim vedrom žejo gasil. Leden mraz mu je zavel nasproti. Kar streslo ga je, čeprav ni bil mehkužen zmrzuh. Zavihal si je ovrat¬nik ovčjega kožuha do ušes. Gledal je in gledal - kam je izginila skrivnostna luč? Nejevoljen sam nase je zagodrnjal: "Ali imam uroke, ka-li? V dolini bi bil že, med ljudmi - pa ti kolovratim tod okoli, kakor da bi pamet izgubil." Onkraj potoka se je spet nekaj posvetilo. Skriv¬nostna luč se je vračala od bog ve kod. Kakor pijana se je zibala po zraku. Kruljavi Štefan je spremljal njen polet z očmi - in obšla ga je čudna vrtoglavica. Spomin ga je zapustil, preteklost in sedanjost sta si podala roke in se pogrez-nili nekam v nedogled. Ena sama zmedena misel mu je še kljuvala v srcu: da mora za skrivnostno lučjo, pa čeprav na konec sveta. Tako svetla je bila, tako vabljiva, da ni mogel pogleda utrgati od nje. Noge so se mu kar same začele premikati in ga varno nesti čez močvare in grape, čez robiceljne in štore. Zdaj na desno, zdaj na levo; zdaj navkreber, zdaj navzdol. Kakor romar v obljubljeno deželo, je hodil za njo. Približal se ji je nekajkrat za korak, z razprostrtimi rokami se je hotel pognati za njo. Zaman. Skrivnostna luč je bila nedosegljiva. Zmerom mu je ušla kakor zasanjanemu otroku metulj... Zdelo se mu je, da roma že vso večnost tako, da je prehodil že ves zemeljski krog. A čudo božje: nobene utrujenosti ni čutil. Lahke in prožne so bile njegove noge, kakor da bi imel pripete čudodelne perutnice na njih. Do zadnjega je veroval, da bo dosegel skrivnostno luč. Ni vedel, kdaj so se svinčeni oblaki na nebu razklali, kdaj je svetlobni pajek s srebrnimi nitkami prepredel temo. Sele v trenutku, ko je jutranja zarja izza Crničjega vrha pljusknila svojo kri, se je zdrznil in obstal. Kakor da bi se prebudil iz strašno lepih sanj, mu je bilo: skrivnostna luč je izginila brez sledu. Se zmerom ves omotičen in zbegan, se je ozrl. Okolica se mu je zdela za čudo znana, domača. Le kaj to pomeni? Daleč nekje sredi tujega sveta bi moral že biti, tako dolgo je hodil. A glej - ali ne stoji tam, komaj petdeset korakov od njega, ovčarska koča, vsa tiha in dobra kakor mati, ki čaka izgubljenega sina? A čuj - ali ne meketajo ovce v staji in ga pozdravljajo veselo kakor otročiči očeta, ki se pozno vrača domov? In tam v ozadju - ali ne stoji njegova ljuba znanka Bela peč in se mu prijazno smehlja? Majal je z glavo, momljal nerazumljive besede in skušal razvozlati zamotano uganko. Zdajci se je spomnil skrivnostnega nočnega gosta -pritlikavca. Hlastno je segel v žep. Kje so njegovi srebrniki? Pest črnega oglja je privlekel na dan... Tačas se je v vrhovih smrek nekaj zganilo in sproščeno zašumelo. Kakor čudno lepa, mehka pesem mu je govorilona srce: - Kruljavi Štefan, blagor ti! Sam skušnjavec je pri tebi vasoval. Hotel te je ujeti v svoje mreže. Že si je zadovoljno mel roke, že se je tvoja planina ogrnila v žalno tančico. Nehvaležneš, postal si ji nezvest! Šc zbogom ji nisi rekel v slovo, ko si odhajal. Kakor Juda Iškarijot si jo hotel prodati za trideset srebrnikov. Šel si za klicem skušnjavca kakor ptiček v gajbico, kakor slepec v prepad. Sam Bog je milostno pogledal nate in ti poslal veščo na pot. Kruljavi Štefan, zdaj veš: kakor ta vešča lažnivo in varljivo je življenje sredi bučnega sveta! V začaranem krogu si blodil vso noč. Lovil si se za veščo - tvoja sreča pa je ležala sredi kroga, komaj sto korakov od tebe, in te je klicala zaman. Pojdi, lepo jo pozdravi in ostani ji zvest! Ovčar Štefan je povesil glavo globoko na prsi. "Sedem križev imam na grbi, sive lase na temenu -pa me še skušnjavec premoti! Le kaj bi jaz, starec rov-tarski, sredi gosposkega sveta? Nikogar nimam tam, da bi mi prijateljsko segel v roko in ob zadnji uri mehko zatisnil oči." Debelo je pljunil v resje, ki se je lesketalo v prvem jutranjem svitu in z gnevom dodal: "Fej te bodi! Enkrat samkrat me je zapeljalo in nikoli več." Zavil je naravnost h koči. Stokrat lepša, stokrat svetlejša se mu je zdela kakor druge krati. Z raskavo dlanjo je pobožal grčave duri. Tako poboža materino lice raznežen otrok... Sončna luč je popila jutranjo zarjo in se razlila čez Crničji vrh. Pobočje Janševega Gorelša je praznično zablestelo. Tako blesti pod zakmašno ruto skrbno umiti dekliški obraz... Ovčar Štefan je stal na pragu. Sivi lasje so mu podrhtevali v vetru. Globoko pod njim je ležala dolina, je ležal prostrani svet s svojim varljivim bliščem, svojo lažnivo srečo, svojimi večnimi razočaranji. Široka senca ga je še pokrivala čez in čez. Kakor velikanska rakev je ležal tam, ves puščoben in tih. Ovčarja Štefana je zazeblo pri srcu: prav malo je manjkalo, da ni obležal v tej rak vi! Dolina je bila mrtva. Na planini pa je iz vsake bilke, iz vsakega grmička, iz vsake skale dihalo življenje, mlado in veselo, da se je celo ovčar Štefan ob njem pomladil. Zaukal je, da je jeknilo od Bele peči in se izgubilo v goščavi kakor vesel klic velikonočnega zvonž.


}}