Pravljica o velikanu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vešča na Janševem Gorelšu Triglavske pravljice 2. zvezek
Pravljica o velikanu
Mirko Kunčič
Opombe
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel na Gorenjskem je mož velikan, ki naše gore je premikal kot pisane kamenčke deček drobžn in smreke za trak si zatikal.


Po rusasti bradi je gamse lovil: kar s prsti jih česal na dlan je. Medvede, volkove je z nohtom pobil, če trčil v goščavi je nanje.


Postlal si mehko je kar postelje tri, kar postelje tri - tri doline: K6t, Krmo in Vrata. Vse dolge noči si klatil je zvezde iz višine.


S kazalcem širokim je dregnil nekoč pod vznožje zelene Planine: Peričnik privrel je na dan in deroč pognal se je s sive pečine.


In včasih se sklonil je v Trento, pobral je s tal Zlatorčga: ko dete v naročju ga zibal je in ljubkoval. Zarkžene so bile mu svete. Ko prvi pastir si zavetje izbral je v senci Mežaklje široke, skrbno in ljubo velikan daroval je čredo mu, dom in otroke.

Izklesal Triglavu vrhove je tri: dva prsta k prisegi pradedni: Naš rod ne bo klonil do konca dni! Pne k soncu kot križ se vrh srednji.

V kraljestvu Triglava zdaj spi, sladko spi in pravljice zlate z njim spijo; a kadar bo sila, se spet prebudi -tako nam gozdovi bučijo...