Gorski mož pri Peričniku
| ← Strah za Grančiščem | Triglavske pravljice 2. zvezek Gorski mož pri Peričniku Mirko Kunčič |
Zakladi na Janševem Gorelšu → |
| |||||||||||
Šumi, šumi Peričnik. Kakor srebrna kača se vali z razpokane peči, liže jo s stoterimi jeziki, grize s tisočerimi zobmi. Kakor v velikanskem kotlu zavrelica se v tolmunu peni, grgra zamolklo kot pošast, bije s trdimi pestmi ob breg in teče umirjeno po kamnitni strugi dalje. Sumi, šumi Peričnik. Iz veka v vek, iz roda v rod šumi, pripoveduje družinam temnih smrek v razdrapani soteski bajke iz prastarih časov. Plašno se stiskajo mlade smrečice k materinim deblom: grozljivo divje so včasih storije mogočnega očaka Peričnika tam gori - v skalnatem zapečku. Dolgo je že tega, kar so na sončnih zelenicah Višjeka7 pastirji živino pasli. Sladka je bila travica, še slajše je bilo mleko, ki se je pastirjem pri molži izpod prstov v zajetne žehtarje cedilo. Blagoslovljeni časi so bili to! Blagrovali so jih gospodarji, blagrovala jih je čreda in drobnica, a tudi pastirji so s svetopisemskimi apostoli mogli reči: tukaj nam je dobro biti! Sam božji mir je bil razprostrt nad samotnimi kočami in sama božja sreča je v njih gostovala. Pa je v ta božji mir, v to tiho srečo od nekod prilomastil gorski mož. Sam skušnjavec gaje menda tja poslal, da bi pobožnim pastirjem molitev iz sra pregnal in jih v greh zapeljal. Sredi gošče si je iz kamenja, bičevja, lubja in mahu postavil svoj brlog. Od ondod je h gostoljubnim črednikom in ovčarjem hodil v vas. Pa ne pri belem dnevu, kakor se za poštenega človeka spodobi; kar sredi noči je prirompljal. In vsakokrat je lakotnik gorski odgnal s seboj rejeno kravo ali ovco. Če je ni dobil zlepa, jo je vzel zgrda. Tak malopridnež vam je bil! Pastirji so vdano čakali, kdaj se bo požrešni hrust preobjedel mesa. A njegov trebuh je bil podoben preluknjanemu merniku: nikoli ni bil poln. Brez števila krav in ovac je že pospravil vase in še ni kazal volje, da bi si nataknil spokorniško haljo in postal rastlinojedec. Od jutra do večera je vrtel svoj raženj, prepeval klamaste pesmi in se mastil. Pastirji so sprevideli, da čakajo zaman. Ko so jim na vso to nesrečo še gospodarji začeli očitati, da so zanikrni čuvarji črede, je bilo njihovemu potrpljenju iz-bito dno. Sprva so samo potihoma godrnjali; kmalu pa so začeli stiskati pesti in se pridušati na glas. Seme nezadovoljstva je bohotno pognalo v njih. I Ugibali so gospodarji, tuhtali so pastirji, kako bi se znebili neljubega soseda. Gorskemu možu pa še na misel ni prišlo, da bi se preselil drugam. Hotel je ostati na Višjeku, dokler ne bi od starostne onemoglosti omahnil v smrt. Toliko časa pastirji kakopak niso uteg¬nili čakati. Kako boš čakal, ljuba duša, ko je bila pa starostna onemoglost gorskega moža še tako daleč! Bil je rdeč in tolst kot pitan pujs... Stopili so pastirji pred gospodarje in jim z mrkimi obrazi rekli: "Naveličali smo se vsega. Izplačajte nas; mi gremo!" Gospodarjem je predla tenka. Kam bi s čredo in drobnico brez pastirjev? Na vse kriplje so jih začeli prositi in rotiti: "Ne bodite vendar takšni! Ostanite,bo že kako." Pastirji pa so bili neizprosni. "Gremo in konec besedi." "Vam bomo še nekaj pri plači primaknili," so baran-tali gospodarji. Nazadnje so se le pogodili še za teden dni.
3. Tiste dni je v Mojstrano prikrevsal star berač. Sčetinasto brado je imel, prazno malho in preluknjane čevlje. Naravnost k mojstru kopitarju jo je mahnil in se mu takole predstavil: "Jaz sem romar Kokodev, nekateri mi pa pravijo tudi prerok Kosabrin. Mojster kopitar, lejte, kako moji čevlji zijajo! Vzemite jih na kopito, vzemite, saj ne bo za božji Ion. S cekinom vam ne bom plačal, z modrim nasvetom pač." Mojster kopitar je imel zlato srce in spretne roke. Vzel je pošvedrane čevlje na kopito in jim brž zacelil najhujše rane. Pomolil jih je čudaškemu dedcu pod nos in rekel bolj za šalo kot za res: "Zdaj pa z nasvetom na dan, prerok Kosabrin!" Prerok Kosabrin si je strokovnjaško ogledal zace-ljene rane na škrpetih in kar zadovoljen je bil. Nataknil si jih je na noge in zaupno zinil: "Sem slišal, da bi se radi znebili gorskega možci." "Jaz ne, drugi pač," je popravil mojster kopitar. "Pa ravno vi, mojster vseh mojstrov, ste poklicani, da ga prežene te od tod," je s po vzdignjenim glasom pribil prerok Kosabrin. Mojster kopitar se je zakrohotal, da so mu stopile solze v oči. "Slabo prerokuješ, prerok Kosabrin! Da bi se jaz z gorskim možem rval? Misliš, da sem nor!?" "Počakajte, saj še nisem izrekel zadnje besede," se je razhudil prerok Kosabrin. "Ne bo se vam treba z njim rvati. Urežite in sešijte velikansko škornjico. Znotraj jo dobro namažite s smolo, na dno pa položite hleb kruha, kos slanine in bokal vina." "I, čemu pa to?" se je gromko začudil mojster kopitar. "Da bo tiček šel v past," je še skrivnostno namignil romar Kokodev - in že ga ni bilo več.
4.
Tri dni in tri noči je imel mojster kopitar z velikansko škornjico dela na pretek. Četrtega dne pa je bila škornjica narejena. Naložili so jo na lojtrski voz in odpeljali k Peričniku. Postavili so jo sredi sončne zelenice gorskemu možu za vabo. Gorski mož je kmalu ovohal slanino. Prilomastil je in zlezel v škornjico. Pojedel je pogačo, popil pijačo in hotel spet zlesti na beli dan. Tedaj je videl, da se je ujel kakor muha na med. Zaman se je pretegoval, zaman napenjal mišice, da bi se izmotal; trdo se je čevljarska smola držala njegovih nog. "Pomagajte! Pomagajte!" seje zadri v smrtni stiski in težavi. Pastirji so pritekli iz svojih skrivališč; pa ne zato, da bi ujetemu rokomavhu pomagali iz pasti. Kar ploskali so od zmagoslavja in veselo zarajali okoli škornjice, ko so videli, da je tiček res šel na limanice. Ujeti hrust jih je začel ponižno prostiti, naj se ga usmilijo. Pastirji pa so se omehčali šele tedaj, ko jim je sveto obljubil, da bo zapustil slovenske kraje za zmerom. Z ostrimi noži so prerezali škornjico in ga potegnili na svetlo. Bil je ves bled od strahu in smola se ga je držala od glave do petž. A kakor je bil malopridnež, dane besede le ni požrl: še tisto uro je podrl svoj brlog na Višjeku in se poslovil od sončnih zelenic za večne čase. Nad pastirskimi kočami je spet zavladal božji mir in sreča se je znova naselila v njih. Peričnik pa ima v spomin na ta dogodek še dandanes obliko velikanske škornjice, če ga pogledaš od strani.