Zakaj ima sv. Miklavž na podobi tri zlate krogle in zakaj mu zvečer pred njegovim godom »nastavljamo«?
← Zakaj se cigani potepajo po svetu? | Zakaj ima sv. Miklavž na podobi tri zlate krogle in zakaj mu zvečer pred njegovim godom »nastavljamo«? (Zakaj? Zato!) Anton Brezovnik |
Zakaj ima sv. Krištof to ime? → |
|
I.
[uredi]Sveti Miklavž je podedoval veliko premoženje po svojih roditeljih; a vse je razdelil siromakom.
V njegovem kraji je živel plemič, ki pa je v kratkem času popolnoma obubožal, tako da si ni več upal pošteno živiti sebe in svoje tri nedolžne hčere. Hotel je, da bi si po nepoštenem in grešnem poti pridobivali, česar je treba za življenje. Milo se je storilo blagim devicam, da je že prišlo tako daleč, in bridko so se jokaile.
Za to veliko stisko in nevarnost pa zve sv. Miklavž in precej sklene pomagati. Veliko denarja vzame z doma in gre v tihi noči skrivaj pred hišo onega ubožnega očeta; skozi odprto okno vrže denar v njegovo spalnico in zbeži.
Ker se sv. Miklavž prepriča, da je mož denar prav dobro obrnil ter s to doto pripravil najstarejšo hčer k dobri hiši, prinese še drugič in tretjič ravno po toliko denarja in ga zopet vrže skozi okno. Mož se v svoji veliki sreči ne more dovolj načuditi in sklene bedeti, da bi spoznal onega plemenitega dobrotnika, ki mu skrivaj donaša toliko denarja. Ko se sv. Miklavž tretjo noč tiho priplazi in urno denar vrže skozi okno ter hitro zbeži, steče za njim in ga pokliče: »Počakaj me! Za Boga te prosim, počakaj vsaj za trenutek!« Ali sv. Miklavž beži še hitreje. Naposled ga vender doteče in ga prime za plašč, rekoč: »Povej mi vender, kako ti je ime?« Svetnik odgovori: »Miklavž mi je ime.« Mož hoče poklekniti predenj; a Miklavž se mu ubrani ter ga prosi, naj ga ne izda nikomur, dokler živi. Mož mu to obeta, in oba se veselo ločita. V spomin na to prelepo dejanje ima sv. Miklavž na podobi tri zlate krogle ali tri zlata jabolka.
II.
[uredi]V mestu Miri, kjer je bil sv. Miklavž škof, bila je nekega leta huda lakota. Daleč na okrog ni bilo dobiti živeža niti za drage denarje. Da bi v tej stiski pomagal stradajočemu ljudstvu, odpravi se višji pastir na ladjo in se odpelje daleč daleč, da pride v deželo, kjer je bila dobra letina in se je pridelalo veliko žita. Tam dobi peka, ki je kruh prodajal.
»Dobri mož!« nagovori ga svetnik ; »ali imate pri vas toliko žita, da bi napolnil ž njim ladjo?«
»Imamo ga, imamo,« odgovori dobrosrčni mož, »še več ga imamo!«
»Oh, prosim vas,« nadaljuje sv. Miklavž,
»bodite usmiljeni in iz ljubezni do Jezusa
Kristusa napolnite ladjo z žitom in pošljite
jo v moje mesto, da od lakote ne pomrjemo!«
Ta prošnja iz ust svetnikovih tako gane dobrega peka, da radovoljno obljubi škofu izpolniti željo in zvršiti, kar mu je naročeno.
»Vender,« pristavi še sv. Miklavž, »predolgo bi bilo čakati, predno se napolni velika ladja in pripelje k nam; odrasli in priletni ljudje si bodo že kako pomagali in še potrpeli — otroci pa ne morejo čakati tako dolgo! Oh, dajte mi brž, kar imate pečenega, da pohitim domov in ponesem našim otrokom , ki so tako lačni!"
Pek mu da nato dva koša polna kolačkov, hlebčkov in kar ima še druge peke. S tem odhiti milodarni škof domov, kar more. Da bi bili videli, kako ginljiv prizor je bil to, ko je stopil sv. škof med lačne otroke! Kako veselo so vzprejeli dobrikruhek! Kako so poljubljali sv. Miklavžu dobrotno roko!
V spomin te radodarnosti in skrbi Miklavževe mu še dandanes na večer pred njegovim godom »nastavljamo,« da bi tudi nam kaj prinesel.