Zabavljice in pušice

← Različne poezije

Zabavljíce in pušíce. Fran Levstik

Ježa na Parnas →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ob smrti slovénskih čásnikov.

Nekdàj uživali smo boljše čase,
Oj boljše čase i čásnikov vèč!
Al’ zdaj pa gorijo še same »Novice«,
I tvoj, »Daníca«, plamén brlèč.

Umrla je »Slovenija« hrabra,
I Cegnar je vrgel jej zadnje prstí.
Umrl je tudi »Pravi Slovenec«;
Oh, Malovašič pa — še živí!

»Slovenca Pravega« vzel je parkelj;
Malovašiča vzeti né bil vesél
»Ljubljanski Časnik« je zadremal,
Ko Melcar ga briti bil je začél.

Udaril i »Vedež« ob tla je s petami;
Za sábo je pustil blag spomín:
Živí na Dunaji njega oča,
V Ljubljani za lakotoj vmrl je sín.

Ležé le-ti zdaj vsi pokopáni;
Al’ mi pa še jemo pečenko i bob;
Redimo se, da se nekdaj debeli
Zvalímo pozábi v tesni grob.

1852

Román.

Zakaj bi pa mi ne pisáli romanov?
Zakaj bi ne poskusili vsáj?
Če prvi, drugi ne bo po godi,
Napravi tretji, četrti tečáj! —

»Slovenec, v vseh rečéh sirota,
Premalo ima knjižnih ljudíj.
Le v ustih kmetov, starih beračev
Slovénščina še nekaj sloví!«

»Učéni ljudjé ne znajo slovenski,
Gospôda francoski, nemški kokotá:
Ko prideš čez dolgi most Mure,
Nobeden človek te več ne pozná.«

»Kakó boš pisal pregrehe visocih?
I kdo bo tvojo révščino brál ?
Kakóve besede boš gospodičnam
Na plesih, sprehodih na jezik dajál?«

Kaj praviš? Saj né samó za gospôdo
Nebó i zemlja, kruh i mesó!
Berač, ak′ nósi prav malho na rami,
Pa vender glávo íma s sebó.

Prepevaj bosé i hrôme berače,
I stare babe, pijane ljudí;
Prepevaj rezarje i kotlovézce,
Katerih dosti po zemlji živí.

Namesto ljudíj prepevaj živali,
Četudi jezika ti ne vedó;
Če bodo govórili osli slovenski,
Nihčè te osla imenôval ne bó.

Ali pa prestavljaj Krištofa Šmida,
Bral ga bo hlapec i gospodár;
Alí ti je neznana zgodba Svetína,
Ki več je že néma nobeden bukvár?

Pri nas né treba misliti globoko,
Dovolj je, ak’ peró urezati znaš;
Prestavljaj; nesi rokopis v Celovec,
Če Blazniku rad ga zastonj ne daš.

I videl boš, kako ti bomo leteli,
Leteli ti bomo z nébom naprot;
Kar nas je Zahêjev, lezli bomo na drevje
Potresali z rožami tvojo pot.

1852

Svetemu Elíji.

Mogočni svetec, grméči Elija!
Lej, zvezane imam jaz roké;
Ti pa grmíš po širocem nébi,
I skoro pod sábo ne vidiš zemljé.

Prihrumi nad Ljubljano belo,
Drdráje privleci ropotni svoj voz;
Bedakom treskaj v temotne buče,
Pripali ošabni jim jezik i nos!

Al’ pa na nebi rajši ostani!
Morda še napósled mene bi klél,
Ko ne bi mogel dela končáti,
Nikoli ne mogel zaspati vesél!

1855

Slovénsko slóvstvo.

Čemú se s pesnijo neki upiraš,
I góliš redkolaso glavó?
To prazno je, neumno delo,
Nikdár iž njega koristi ne bó!

Nikdár se vam ne razširi jezik,
Nikdár ne raztegnejo vaše mejé;
Do sodnega dneva zastonj boš čakal
Slovečih pisem bistre glavé!

»Hudobnež, nikar ležij ne kvasi!«
Takó zabavljívcu srdit sem djál,
»Nikar ne omakaj jezika v misli,
Ki vrag ti jih je v možgane vsejál!«

»Slovenec ima dušno pašo,
I postnih pridig sedem imá;
Slovenski je krpal Primož Trubar,
I Knobelj i Toman, Gorenjca obá.«

»Slovenski je pisal Jurij Kobila,
Koseski tudi že star je začel;
Kobila so rekali Dalmatinu,
Koseskemu pa se pravi Vesel.«

»Koseski iz Trsta hodi na Nemce,
Pod koši oprtnimi diha težkó;
Al’ známenja tujih piscev
Ne tiska rad na tuje blagó.«

»Zató Slovenci mu orgljamo hvaló,
Pred orgijami Bleiweis visoko čepí;
Pa Turstenjak slavni mehove pritiska,
I Hicingar Peter mu himno reží.«

»Prestavljamo ,Sveto pismo′ iz nova,
I Kljukca ležnivega v dômač glas,
Celó abecednike, kuhinjske bukve,
Svinjski katekizem i ,Zlato vas′.«

»Prestavljen je tudi Adelung nemški,
Že rajni Vodník ga bil je pričél;
Slovenci kričimo: To moško je delo,
Ker ženskih rečíj né pod streho rad vzél.«

»Ta knjiga podobna je v svojem duhu
Menihom ostrim Svete goré,
Ki kozlom smrdečim na Sveto gôro,
Al’ molznim priti kozàm ne dadé.«

»Še Raič, Aristarh imenitni,
Modróst je svojo cuco-ramo vzél;
Prinesel jo je ,Novicam’ na pródaj,
I nehvaležnost je zánjo prejél«

»O Raič, blaga duša preprôsta!
Ti Božidar, sveta nési poznàl;
Svet bistrim glávam usta zapira,
Bedák je še vselej prost gobezdàl.«

»Iz šestogubca turjega kuha
Slovanom zgodbo kuhar Turstenják;
Mi padamo pred njim na kolena,
Al’ praska se v grobu Kolár Slovák.«

»Naj Miklošič se na Dunaji smeje,
Naj Mikovec gleda jezno v stran;
Naš Turstenjak svojo pot dokazuje,
Da tudi Huronec bil je Slovan.«

»Slovenski je krožil rajni Kančnik,
V Dobrépoljah nekdaj ógljar je bíl;
Slovenski brenčí nam Pikin Jožek,
Če se je do vrha grla napíl.«

»Oj Pikin Jožek, v Ribnici rojen,
Kar živ je, né dvojih imèl še hlač!
On poje slovenski, pije slovenski,
Izvrsten, krmežljàv je beráč.«

»Imamo še druzih mnogo slovečih,
Ki pišejo radi ,Novicam’ zastonj;
Ki ,Glasnik’ jih težkó plačuje,
V Parnas jih vodi leskov konj.«

»Zátorej, hudobnež, ležíj ne kvasi!
Brž vse oporeci, kar prej si mi djal;
Pripogni se našej literaturi,
Pisateljem našim pripogni do tal!«

1860

Skrilóvska modróst.

Bilo je prerokovano,
Da tedaj gorje vasem,
Ko gospodstvo v roke dano
Bode kmétiškim ljudem.

Zdaj prišlì so taki časi
K nam za grehe od Bogá:
Ta se za župána glási,
Ta se glási za možá.

Skrilovíca bodi priča,
Kar sem rekel, da je rés:
Tam je pol vasí biriča
In še pet žandarjev vmés.

Skrilovljáni so se zbrali
In zmeníli se takó:
»Mi zdaj bodemo vladali,
Tepli kmeta za uhó!«

»Perutnice smo razpeli,
Bome, kakor ptičji rod,
Vso deželo pódse vzeli:
Jaz gospod in ti gospod!«

»Prvič pismo naredímo,
Da mi prve smo glavé,
Ter nikogar ne ženímo,
Kdor ne ôrje pol zemljé!«

»Kóčarji, smolárji, posli
Nakoté nam kup otrók:
Pásimo jih mi, njih osli,
In ob našem večni Bóg!«

»Drugič naj se to postavi:
Ti ne nosi, ni v rokàh,
Nì na plečih, nì na glavi,
H krstu, baba, ne v nečkàh!«

»Voz in konje ti je vzeti,
Če po cepec greš v goró,
Če po séno v senožeti
Ali v zélnik po glavó!«

»Tretjič z ognjem se ne šali,
Kuri v peči, ne po tleh;
Praska ne smodi na tnali,
Z nožem lupi ga na meh!«

»Zunaj ne pecì koruna,
Repe, debeljáče nè;
Da ga raca vrtokljuna,
Kdor samó tobak zažgè!«

»Naj četrtič prepovemo,
Kde pobrati káko stvar;
Gorje mu, o komer zvemo,
Bodi pošten al’ slepar!«

»Bodi móžik, bodi žêna,
Bogatinec al’ berač:
Vže krivica je stvorjêna,
Če pobereš gomb od hlač!«

»Zadnjič ukrenímo tudi,
Naj se ječa ogradí,
Da se notri vsak začudi,
Kdor županov ne častí.«

»Tamkaj bridko naj se posti
V hladi nepokornež trd;
Komur dneva né zadosti,
Bodi osem dnij zaprt!«

»To vam je zapóved naša
To skrilóska je modrost:
Starim kmetom nova kaša,
Zdrava kaša, zdrava kost!«

Hicingerjeva novoletna noč 1860.

(Starega leta večer. Ura bije polnočí. G. Hicinger spí. Baron Ravbar se
prikaže, kakešen je v podobi na Hicingerjevej knjižici.)

Ravbar.

To je stanovanje tistega pisača,
Ki ga je takó šegetala krača,
Da je peró mej prste vzél
In mazati moje življenje začél?
Ljudjé so rekli, da je hrust,
Ki néma rad zastónj odprtih ust;
Pa vender vsi skupaj so legali,
Zastonj so mu táko hvalo dajali.
Pu! Kakó mi nekaj bije v nosníce!
To duh je gotovo Petrove dušíce!

(Udari ga s pleteno brado.)

Oj, ti! Ne čuješ sodnega dneva?
Trobente bučé in grobje so odprti,
Mrlíči pa rávsajo od smrti,
Hudobnega čaka večna reva!

Hicinger (se vzbudí).

Hu, hu, lasjé mi po konci stojé,
Kdo vpije mi od sodnega dné?

Ravbar.

Al’ res ne poznaš pletene brade?
Ne veš, kakó si predrzno grešíl,
Ker si mi jo z mazílom kadíl,
Ko da bi uší imele v njej mlade?
Pošteno sem jo zmirom nosil,
Po gnoji nje dlake nésem trosil,
Nocoj samó prisilil si me tí,
Da se doteknila je nevrednih rečíj,
Kdo ti je bil podaril oblást,
Da si jej delal táko nečást?
Zakaj si nepotrebno se glásil,
Rojakom o mojej kreposti kvásil?
Ali meniš, da sem kamnít bedak,
Ki lahkó ga dreza in suje vsak,
Obrača z leve na desno stran
In svoje basni o njem daje na dan?
Slovenčki ste za mizo seli,
O starih junakih blesti jeli:
Oskubli ste Erazma iz Jáme,
In vrsta prišla je tudi náme.
Na ónem svetu so ljudjé godrnjali,
Pa vender so z vami se krégati bali,
Ker ímate samó dva čásnika:
Novíce in Glásnika.
Kdor bi si drugače pomagat’ ne vedil,
Če mu v odgovor ta dva prepoveste,
Potem so zaprte mu vse ceste;
Jaz bodem pa drugo vam naredil!
Za vas je prečestítljiva vreča,
Ki bila je nékdaj Spanijolu ječa,
In meni je nevesto pred oltar spremíla.
Zapomni naj si vsakdo, kar sem rekel,
Da se ne bo opekel,
Drugič ne bom več govoril svaríla.

Hicinger.

Moj Bog! Bodi mi na strani!
Pred hudobnim razbójnikom me brani!
To je hudobno ljudstvo pogansko,
Žal mi je za slavno knjižico lansko,
Ki je oznanjevala njegovo slavo.
Presneto bi mu zatrobil na glavo,
Ko bi si človek le upal in ne bal.
Zapustil me je tudi le-tá,
Ki klical sem vedno ga svojega možá!

Ravbar.

Duhovi bomo vsi zoper tebe vstali,
Nesrečno ti leto prerokovali!
(Izgine.)

Hicinger.

Slovenija blaga, ti upanje moje!
Gorèl sem vedno za koristi vse tvoje,
Pisal sem od kamnov in zgodovine,
Krog sebe sem trosil jezikoslóvske luščine,
Celó kratka obleka kočmavka
Bilà je moje slave oznanjevavka.

Kočemajka (se prikaže).

Jaz, oče, Vam ne morem pomagáti,
O meni Vam né bilo treba pisáti,
Obríta glava in ženske rečí,
To sta dve nasprotni stvarí.
(Izgine.)

Hicinger.

Slovenijo kličem, pa je ni,
Oglási se vsaj mi slovnica ti,
Ki sem te pisal otrokom v korist,
V tem delu je moj namén bil čist.

Slovnica.

Od kar je Marko slovenščino pačil,
Od kar je Primož Trubar koračil,
Né bilo take nevéščine več na svetu,
Ko jaz po gospodu Hicingerju očetu.
Vaša reč bo z máno slabó podprta,
Ker sem vsa krúljeva in odrta!

Hicinger.

Prekleto bodi, kmalu bi bil zaklel!
Potím se in v grlu me peče zgaga,
Na čelu se zbira mi smrtna sraga,
Če mi nobena reč ne pomaga,
Kolédar moj naj za mé govorí.

Abecednik.

Tegà mu abecednik ne pustí;
Dokler mi ne vrne pesence moje,
Ki jih po svetu prodaja za svoje,
Dotlèj mu bom jaz usta mašíl.
Njegovo življenje za silo kratko,
Pa vender je zoper »ne kradi« grešíl.
Čez eno leto bo zadavíla smrt
Njegovo luč in vsako prat′ko,
Noč in dan je grob odprt.
Ak’ se poprej spokoril ne bó,
Nazaj bo nosil tuje blagó
In kričal bo revež: »Težkó, težkó.«
In Bog vé, če bo kdo prišèl,
Ki bo toliko modrosti imèl,
Da bo povedal, kakor mu gré:
Kakor povest pripoveduje
O kmetu, ki imèl je zemlje tuje,
Ki je na zemlji krivično orál
In brazdo sosedu čez mejo jemál.
(Izgine.)

Koledar.

Saj rekli ste vselej, da sem kristján,
Nikakor se pogubiti ne dam,
Če ste kaj vzeli, kar Vašega ni,
Čigavor je, naj svoje nazaj dobi.
Samo letos bom vžival veselje, na svéti.
Nečem na večno v pêklu goréti.
(Izgine.)

Hicinger.

Vse me sovraži, vse črtí,
Usmili se me ti »aftergenie«!
Marskoga si že pod krila vzel.
Ki sam je bil svoje slave vesel,
In svoje modrósti in svójih strun,
Ki je široko raztézal kljun
Od tacih samovoljnih rečíj,
Ki se mu o njih še sanjati ní.

Aftergenie.

Ti moj rejénec le k meni priteci,
Pri mojem ognji si repo speci!
Po višjem sicer ne smeš hrepeneti,
Pa vender boš do smrti na sveti,
Celó bedakov bo dovolj ostalo,
Ki z lávorjem bi ti bučo obdalo.

Hicinger.

Dovoljen sem s tábo, hvala Bogú,
Slovencem bom zmirom rogovilil,
V vsako lajno nos bom silil,
Doklèr ne povrnem se k blatu domú.

Oba (zapojeta).

V vsako lajno se bom silil,
Doklèr ne povrnem se k blatu domú!

1860.

V spomin rajnega »Napreja«

Črne te zemlje pokriva odeja
V grobu tihotnem, boječi »Naprej!«
Vince zlató se v kozarcih nam smeja
V tvojo opomnjo pijêmo ga zdaj.

Zbrani prijatli v spomin ga pijemo
Tvojih veselih in žalostnih dníj;
Zraven si take zdravljice pojemo,
Da né nesrečen, kdor v grobu leží.

Suknjica têsna bilà ti je dana,
Se menj ti danih biló je možgan;
Dražjega lista ne pómni Ljubljana,
V petek in vtorek si lazil na dan.

Tebe je Martin Jelovščak postavljal,
Tebe Rubežnik s črnilom gostil,
Levstik je tvoje pisanje popravljal,
A v gospodarja ti Vilhar je bil.

Kratko sijale so zvezde prijazne,
V sanjah prijetnih si z upom igràl;
Jezo si sreče občutil sovražne,
Svojega rojstva se zgodaj kesàl.

Ribnico videl si, videl si Vránsko,
Videl gorenjske visoke goré,
Videl ubogo deželo istránsko
Videl mejó si hrvaške zemljé.

Videl povsod si, ka vedno čitalci
Vklánjajo samim se dušnim močém;
Kam so pobrali se tvoji laskalci
Kádar mrzeti začel si ljudém?

Pravde tiskóvne te moč je zadela,
Dvakrat na tožnej si klopi sedèl;
Tréščila v té paragrafov je strela,
Kterih premalo si v glavi imèl.

Mogla umreti né stara Sibila,
Da so prinesli jej z doma prstí;
Jedna se tebi je želja spolnila,
Da se zdaj bati več treba ti ní.

Véš, da trepêtal si védno preplášen,
Da ne prišèl bi ti pravdnik na sled,
Dihati upal si nési ostrášen,
Bal se nasprotnikom krepkih besed.

Mirno te skrila je groba odeja,
Nihče za tábo né brisal očíj;
Trčimo, dokler še vince se smeja,
Nikdar »Naprej« naj se spet ne zbudí!

1863

Čitalnica.

Národna pesen.

Stojí, stojí čitalnica,
Čitalnica, zbiralnica.

V čitalnici sta sobi dve,
Oj sobi dve, pri tléh obe.

Dovolj je miz pripravljenih,
Po sobah raspostavljenih.

Okrogle so i na voglé,
Ob mizah stoli se vrsté.

Pa stoli vsi pleteni so,
Naslôni zakrivljeni so.

Sem shaja se le dômač svet,
Možjé i tudi ženski cvet.

Za lepe mize sédajo,
Jedó, pijó, beséd’vajo.

Možáki modro govoré,
Kako Slovenci se budé.

Pa da minìl je strašni čas,
Ko so ponemčevali nas.

Kar slišati je besedíj,
Slovenski vsaka se glasí.

V čitalnici sta sobi dve,
Pri tléh obe, tesné obe.

Iz prve v drugo pot drží,
Iz druge v prvo poti ní.

Saj v prvej le je národ pròst,
I v drugej sama visokóst.

Oj visokost prvaških glav,
Težkih od národnih težav.

Široko vrata se odpró,
Ko se prvaki prikažó.

Možjé, prvaki národni,
Čestí velike lákomni.

Za njimi národni plevél,
Ki se peté je njih prijél.

Po prvej sobi se do tál
Priklánja národna druhál.

To se prvakom dobro zdí,
Na smeh se nekaj vsak drží.

Le Oče tako zvit so ptič,
Da ne držé na smeh se nič.

Kaj v smeh se ne držé oní,
To pač vedó najbolj samí.

Pa za prvakom gre prvak
Iz prve sobe v drugo vsak.

Tam vsi za mizo sédajo,
Na jedni list poglédajo.

Krčmar stoji molčé od zad,
Posluša, kaj bi kteri rad.

Potem vesel od njih zletí,
Za jed, pijačo jim skrbí.

Prvaki modri se gosté,
O svojej slavi govoré.

Ko še jedó, ko še pijó,
Krčmarja k njim nogé nesó.

Iz prve sobe priskakljá,
V očeh veselje mu igrá.

Na mizo dene jim »Trigláv«
Ta národni nepridipráv.

Prijazno vsi ozró se nánj,
Prvak je vsak zaljubljen vánj.

Kdor zánj bori junaški se,
On zôve mož prvaški se.

Zato smejó se mu sladkó,
Pa spet jedó, pa spet pijó.

Le Oče tako zvit so ptič,
Da lic ne spremenijo nìč.

Zakaj se ne smejó oní,
To pač vedó najbolj samí.

Ko se »Triglava« načesté,
Krčmarja spet nesó nogé.

Iz prve sobe priskakljá,
Veselje spet v očeh igrá.

Visoko v roci list drží,
Pa ga na mizo položí.

Ta list je slavno spoštovan,
»Novičice« imenovan.

Prvaki se priklanjajo,
»Novicam« hrup zaganjajo.

Možje mladí in sivih las
Bogá vsi hvalijo na glas,

Za dušni kruh noviških rók,
Ki lačnim se delí okróg.

Le modri Oče, zviti ptìč,
Boga ne hvalijo prav nìč.

Kaj ga ne hvalijo oní,
To pač najbolj vedó samí.

Ko se poda »Novicam« čast,
Pa spet jedó prvaki v slast.

Prvaki v slast pijó, jedé,
Krčmarja k njim nesó nogé.

Zdaj več iz sobe ne skakljá,
Veselje več mu ne igrá.

Ponižno leze ves potrt,
Prinese časnik jim zaprt.

Tam pred veljaki obstojí,
Pohleven pravi, govorí:

»Oh, v prvej sobi je nekdó
Ukazal, rekel mi takó:

»» Od kod prišla je taka zmes?
Al’ se mi sanja al’ je res?

Vsi časniki slavíjo se,
Zakaj pa še ,Slovenec’ ne?

On vrli narodni junak,
Pozabljen sam je, siromak!

S te mize ga poberi zdàj,
Prvakom narodnim ga dàj;

Naj hvalo, čast mu zaženó,
Naj mu na zdravje napijó!««

Ker sem jaz tukaj le krčmar,
Storiti moram vsako stvar.

Zato ta list podajem vam,
Slovenskim slavnim vojvodam,

Le tega prosim i želim,
Da milosti ne izgubim.

Naj več ne bodem jutri živ,
Ce té nesreče jaz sem kriv!«

Krčmar še izgovoril néj,
Uže se vname dirindéj.

Prvaki si pomigajo,
V očeh jim iskre švigajo.

Na mizo žlice položé,
Od jeze nič več ne jedé.

Več ne jedó, več ne pijó,
»Slovenca« gledajo grdó.

Še Oče, tako zviti ptìč,
Ne morejo več jesti nìč.

Zakaj »Slovenec« jih boli,
To pač vedó najbolj sami.

1866

Žežnjalo.

V čitalnici sem bil,
S prvaki vince pil.

V deželni zbor sem šèl,
S prvaki sem sedèl.

Govoril malokdaj,
Molčéčen, kakor zdaj.

Prišèl je drugi čàs,
Spreménil sem obràz.

Popustil sem deželni zbor,
Čitalnični sem dvor.

V kazini zdaj sedím,
Če prav ne govorím.

Voliti sem se dal,
Da bom v odboru spal.

Samo to vem i znam,
Da gnati se ne dam.

Pavlíha čitateljem.

Kdor je Pavliho si naročil,
Naj se zato ne veselí,
Ka njega, kadar kaj greší,
Pavliha bi od drugih lóčil.

Na kolodvoru.

Tam v Mariboru
Na kolodvoru
Národni Štajerci, vrli možje,
K Tomanu v skok so pritekli,
Kaj so možaki mu rekli,
Krščena duša ne vé.

Da v Mariboru
Na kolodvoru
Toman strašnó razkoračen je bil,
Zvedeli v daljne smo kraje,
In da je z voza gledaje
Grešnik odpustke delil.

Hoj, v Mariboru
Na kolodvoru
Toman se dal omečiti je v mir,
Da po končanih volitvah
Vrne se v Kostovih britvah
Tomansko-Svetčev prepir!

Molčímo.

Pri cérkniškem jezeru tabor je bil,
Molčímo!
Tam stopil na oder Obreza je prvi,
Molčímo!
In Rázlagu je prvosedstvo delil,
Molčímo!
A národ zagrmel takrat je krepkó,
Da Zarniku se je bliskálo okó,
Ter Kosta srdit je zavihnil obrvi,
Torej molčímo!
Kar koli se dalje vršilo je tam,
Molčímo!
Takó je podravski prijatelj ukazal,
Molčímo!
Katerega zvesto je slušati nam,
Molčímo!
Četudi udrihal on sam je popred,
Da šib je njegovih premnogi še sled,
Ki zdaj bi ga z óljem rad mazal,
Vender molčímo!

Vse, kar se po kranjskej deželi godi,
Molčímo!
Ker k zmagi najprvo potreba je zloge,
Molčímo!
Naj v prsih nam bridko srcé krvavi,
Molčímo!
Če staro ošabnost in puhli ves red
Z molčanjem pohlevnim utrdimo spet,
Potlej kričímo!

O zdanjem času.

Naproti si hitita v ljuti boj
Največji, najmočnejši dve državi;
Ob Renu hrabrih se Francozov ròj
Na pleme nemško zbira v ples krvavi.
In predno se izteče malo dníj,
Od tam začujemo velike čine,
Ki nam za hip obrnejo očí
Od dél mravljínčjih naše domovine:
Od zmag v volitvah in od bolečin;
Od národne ljubezni in sovražbe;
Od Svetca, Koste in od druzih glav,
Ki časi domač bič po njih udriha,
In tudi od sovraženih zabav,
Ki jih prinaša z Dunaja »Pavliha«.

Francosko-pruska vojna.

Naspróti stojíta si vojski dve,
Pogumni, slavni, veliki obe.

Na jednej strani francoski car,
Napoleon, mogočni vladar.

Na drugej strani pruski kralj,
Z njim Bismarck in premnogi maršalj.

Stojita nasproti nektere si dní,
Do zdaj še nobena zgrabíla ní.

Posluša svet in pazi skrbnó,
Grmé li užé topovi glasnó?

Evropa vsa, Amerika vsa —
A vojska še vender v boj né šla.

Če vidimo prav, bojazen, strah
Nareja, da Prus in Francoz je plah.

Zato se gledata vojski obe,
Nobena boja začeti ne sme.

Začeti ne sme ni teči domov,
Ker spremljal po poti bi smeh jo gotov.

A smeh in sramota je huda stvar,
To Bismarck vé in francoski car.

Torej si zabavljata, kar se dá
Ker néma dovolj nobeden srcá.

Slovenska zlôga.

V rádosti svet poskakuje
Tukaj i tamkaj povsod.
Sladek razgóvor se čuje:
»Konec slovenskih je zmot!«

»Kar se je koli grešilo
V belej Ljubljani kedàj,
Kar je na Dunaji bilo,
Bodi pozabljeno zdàj!«

»Zloga povrni se blaga
V prsi razdražene spet;
Rázkol da ves iznemaga,
Ki je mej brati bil vnet!«

Zlogo nebó nam povrni,
Blagi mej brate daj mir,
Ka o nezgodi ga črni
Dômač moríl je prepir!

Vender je drugo vprašanje,
Ali pozábiti rés
Modro je grehe nekdanje,
Modro nekdanjo vso zmes?

Koliko bridke nezloge
Záradi zloge nas trè;
Kaj li sramót nas uboge
Z jeklom razbeljenim žgè!

Prva zatôrej potreba
Glas je zagnati grmeč:
Trepet i lakota hleba
Zlogi najhujši sta meč.

Konec slovenstvo mu bodi,
Bodi začetek vsekdar,
Kdor hče slovenskej usodi
Biti, ostati krmar.

Potlej se zloga povrne,
V srca povrne se mir,
I razkadé se nam črne
Mègle — i črni prepir!

1870.

Mrtvej žabi.

Solznodólska pésen.

Na cesti v prahi mi ležíš
Zgrbávščena mrtvà;
Skakáje v lužo ne hitíš,
Da poiskála tam bi dnà.

Do smrti je zmečkàl te voz,
Nesé na njivo gnoj;
Zakrožil milo črni kos,
Ko vid ugasovàl je tvoj.

Kder beli te obsvetil dán,
Ko žabogríz je cvèl.
Tja pokopavat v grob temán
Pastir te kačji né prišèl.

Pripekal z néba solnčni žár
In scvrl te je takó,
Da vse je, kakor trd suhár,
Ubogo tvoje zdaj teló.

Opólzlih skrb te né krakóv,
Ki se v trakéh držèč
Po mlakah prožni tik bregóv
Gnetó vè žmitek zelenèč.

Kaj pretrpela si — kdo vé?
Kdo vaše jade zná?
In kdo boljést na zemlji smé
Sodíti vašega srcá?

Po luži hitro plávala
V gibanji krivih nóg,
Z bregá si poskakávala,
Če bližal se je kup otrók.

Pod blato si skrivala se,
Ko vol je lužo pil;
Konjíča si igrala se,
Če je na tebi sosed bil.

Iz vode vrgel časi v kràj
Po sili te je kdó;
Z rokáma stidna si tedàj
Obličaj skrila in okó.

Bilà je pesen tvoja: nuk!
Žarote dušne hlad,
Ko črno suknjo in klobuk,
Trebušek si imela zlat.

Premišljam v bridkih te solzàh
In čudim se ti vmes:
Posebno si v rokàh, nogàh
Človeku vsa podobna res,

Kdo rekel bi, da né to nič,
Ka prstike imaš,
In kakor priden otročič,
Bogá lepó hvalíti znaš!

V naročaj k meni pojdi sem!
Jaz tebi najdem grob;
Na posteljo pri grmi tem
Pod brazdo položím te v bob.

Namesto sveček ti prižgèm
Podleskov nagih cvet,
A v jamici s prstjó zaprèm
Pogled na solznodolski svet.

Še z dveh tresák ti naredím
Na grob leseni kríž
Ter nad glavó ga zasadím,
Kder pokopána ti mižíš.

Naj žabja mlaka večna si
Skrivnósti kreketá;
O tebi, ktera srečna si,
Molčí, o tebi nič ne zná.

Trpela si le kratko tu,
Trpim jaz dolgo vžé;
Zaspala si presladko tu,
Jaz gledam še svetá gorjé.

Resníca.

Kdor za resnico mara, ušés jej ne maší
Al′ kdor se je pa brani, zaveže še očí.

Tomanu.

1.
Kdor peruti z voskom h koži prišije,
V mlako pade, kádar ga solnce obsije.

2.

Tvoje pisaríje so ko v gnoji Job;
Duh je nékaj vreden, truplo polno gob.

3.

Moj brate, tvoj Pégaz je kašelj dobil, se bojim;
Zato, če ga ljubiš, h gospodu Strupitu ž njim!

Slovánski zlòg.

Beséd neznáno čudnih zmes pisati,
Po Rusih, Srbih i po druzih ne vprašáti.
Puščáti v némar pisma naših starih rok,
Slovenščino s hrvaščino goniti v kózji rog:
Temù zdaj pravi se »slovanski zlog«.

En jezik.

»En jezik móramo Slovani vsi pisati;
Torèj naj se slovenščina s hrvaščino pobrati!«
»»Bog nam ga daj en jezik, ali dragi moji!
’Z hrvaščine, slovenščine se ne ustroji««.

Dober svèt.

Ne jenjaj peti, ak’ ti mislij manjka,
Beséd neznanih dosti nakopiči!
Le-té slovenskim bralcem bodo zanjka,
Čepràv literaturni porekó beríči,
Da gnezdo so, ki so ušli mu ptíči.

Pevska prostóst.

Karkoli je lastnostij pevcu tréba,
Podana ti nobena né iz neba,
Le pevsko prostost, meniš, da imaš;
Da nam pokazal bi, ka jo rabiti znaš,
Po svoji volji logiki v očesa drézaš,
K besedam sežnje dolge répe vprézaš.

Svarjenje.

Pisarje pusti, dokler so v životi;
Ko so mrtvì, sodìti se jih loti,
Ker strela v grobe ne leti zelene.

Odgovor.

De mortuis nihil, nisi bene!

Izvírnost Zorjánska.

»Zakaj namesti uzde rep vzéli ste v rokó?« —
»»Za uzdo vsakdo grabi, za rep le malokdó!««

Slovénska krítika.

A:
Kakó bi naše pesnike sodili?

B:

Prokleto bodi, veste kaj? Vadljajmo!

C:

Mar bi po abecedi jih vrstili!

ABC:

Saj res, le hitro dajmo,
Vrstímo jih po abecedi
Naj bo Ahácelj prvi v redi!

Homer Koséskega.

»Homer! Od kod pa k nam prišèl si, primaruha?«  —
»»Kaj vprašaš! Naravnost Vossu iz trebuha!««

Ren.

Res daleč je Ren, pa nas vender zalíti pretí;
Svobódo utopil je že, zdaj še poezijo želí;
Vesel ga naš pesnik v klobuk je i korec nalival,
Da nas bi prekrstil, nam grbo i glavo omival.

Prepisoválcu.

Kakor beraška je krošnja, prijatelj, pisánije tvoje,
Dosti nahaja se v njem, toda le tuje blagó!

Beráštvo.

Nabiraš si v misli črepinje i smet,
I jezik ti je, ko razdrasana ščet.

Slovénski Pégaz.

Kar je Prešéren umrl, izginil slovenski je Pegaz,
Šel je na Golavec past, s travo slabó se redit;
V kljuse suhó spremenjen je ter skače svobóden,
Hajdi, »Beraški strah«, idi tijà ga lovit!
Žêni slovenskim nazaj ga pesnikom, revnim beračem,
Ki se brez njega poté, spóči v slovenski Parnás.
Daj ga I. I. v oblast, ker Umek in J. J. ga neče,
Tá dva gole metlé jáhata, kakor na Klek.

Mlademu pesniku.

Tvoja pesen je, ko Ezopova vrana;
Vsa lepota njena je drugod nabrana.

Strgárju.

Zvón.

Ti v pesnikih bil si, dokler še Strgár,
Kar v kémikih modrih ponižen smolár.

Strgár.

Da res bi v gosposke se pevce uvrstil,
Zato sem se v »Libor val Búrin« prekrstil.

Haderlap (v svojej izbornej slovenščini).

A zdaj se dozdevaš mi lačni baron,
Ki vozil kokóši je v prodaj za »lon«.

Strgár.

Zdaj »Libor« se zovem i tudi »val Búrin«!

Haderlap.

A vender v zveréh le zapéčni si múrin.

9. vinotoka 1876.

Polémiku.

Sranko smolár
Nikdar né kemik,
Janko svinjár
Nikdar polémik.

Zgodovina iz Kôpra.

Zgodovina ta iz Kopra
Bi mordà bilà kaj vredna,
Da né tako zlo nevédna,
Znanja do kostij vsa gola,
Na svoj vbogi nič ohola,
Brez soli vsa in brez popra.

Domišljavemu prvaku.

Ti v dve vrsté nasprotnike delíš:
Srdito v nekatere se podíš,
Molče domov pred drugimi bežíš.

Εφη αύτός.

Εφη αύτός, ki vlada sodbe čist:
Naš Kurnik je slovenski humorist.

Zbornica dr. Tomanu.

Zakaj se zopet nési dal voliti?
Železnic nerojenih roj,
Katere bode treba odobriti,
Vzdihuje bridko za teboj!

Bona opera.

Možje, ki »bona opera« vedno grmíte,
Na »bona opera« najbolj režíte!

Gnús.

Stvarí na sveti štiri so,
Ki se mi gnúse premočnó:
Algebra, steníca,
Govno, stara Mica.

Kdo je srečen?

Srečen je ta, ki ne vidi z očmí, pa véruje vender!
»Srečen je mari le-tá, ki ne verjame, kar zré«

Terusu.

Ne misli,
Napihnjeni terús!
Po krčmah se ne hvali,
Da nésem dèl na brús,
Kar drugi so kovali.
Za vselej zvedi zdaj,
Ti zvonec svoje reve:
Doklèr je zrnja kaj,
Ne vejam prazne pleve.

Slovenska ostuda.

Da jaz bi se s táko ostudo boríl?
Sam svoje peró bi premalo čestíl!
Omlečeno, gárjavo žabo premisli,
Ki leze s trebuhom napetim pod svisli
Opómni rujave steníce se, brate!
Opómni smradú se jej kože robate:
Položi na srce pošteno rokó,
Če mogel ognusiti prste bi ž njo?

Slovenci.

Ród, ki sam se zaničuje
In ohólo ne spoštuje
Vedno sebe in svojíne,
Rôžje v srce sam si ríne;
In kako hčè ta medlôba,
Da mu pride slavna dôba?

Uk.

<poem> Narava nas učí ljubíti, Ljubezen krotko potrpeti; Samó ljudjé, ljudjé na sveti Učé nas kleti i vražíti.<poem>