Ježa na Parnas
| ← Zabavljice in pušice | Jéža na Parnás Fran Levstik |
Ljudski glas → |
| |||||||||
Jéža na Parnás
[uredi]Pavliha.
Gledalci i gledalke,
Póslušalci i poslušalke!
Vam mislim oznanovati,
Kaj bomo igrali nocoj,
Zatôrej morate mirno stati,
Da vam ne bom govoril zastonj.
Najprvo na oder prijezdi možíček;
Pod njim korakal bo oslíček,
I mož bo osla drezal, suval,
Po rebrih mu palicoj dajal:
Pa kadar bo želel gospodár,
Oslíček mu ne poskoči nikdár;
Za njim pa prijaha še druzih dosti,
Zgolj težkih možakov polnih modrosti:
Prvi bo jezdil podgano;
Drugi bo jezdil vrano;
Tretji sedel bo na miši,
Četrti na polževej hiši;
Peti brzdal bo komarja,
Šesti kebra, sedmi pa raka.
Ko bode že zbrana družba taka,
Prinese konj, ko na perutih viharja,
Mej óne junaškega možaka;
Napósled za njimi list papirja,
Časopis imenovan, pridirja;
Imel bo trobento i trobil glasnó,
Da vsacega bode bolelo uhó.
I kar se potem godíti imá,
To vsak gledalec videl bo sam,
Kdor né očíj pozabil domá.
Oznaniv osebe nocojšnje igré,
Ki brž prilomastijo vam na deské,
Da nihče me grajal mej vami ne bi
Na znanje ob kratkem naj podam,
Kaj ima ta družba čestita v sebi;
Tedaj poslušajte me, vpijem na glás
To pevci slovenski gredó na Parnás.
Kričanje za odrom:
Mehurji, mož in osel, čakite, hój!
Pavliha.
He, hé! če némaš povelja, stój!
(Pismonos pride zasopel.)
Kdo rekel je tebi za odrom vpiti?
Pismonos (kašlja).
Oh, skoraj ne morem govoriti!
Pavliha.
Kakó mu siga v prsih cvili!
Ko da bi ga Krakovčanje podili!
Za oder pojdi hitro z menó,
Da naju gledalci ne poženó,
I tam, po kaj si prišèl, povedi!
Pismonos.
Počakite no! Dajte prostor besedi!
Pavliha.
Kaj pa, če zine ta lipov bog!
Pismonos.
Pa ti glasneje trobiš na rog.
Pavliha.
Zakáj ne poveš, kaj s sábo imáš?
Pismonos.
Kakó? Saj mi govoríti ne dáš.
Pavliha.
Kaj? Dražil me boš? Grizíca prokleta!
Pismonos.
Gospé i žené, možjé i dekleta
Da mi oprostite, vas prosim,
Jaz nésem igralec, le pisma nosim,
I ravno zdaj nekaj s sábo imam,
Naj vam pred igranjem v róko podam,
Da se na odru probere glasnó,
Potem razumeti je laže igró.
Pavliha.
Kdo neki je pisal? Kaj bilo bi to?
Pismonos.
Beríte, kakor veste i znate,
List, náse pisan, tukaj imate!
(Ide).
Pavliha.
To je iz Olomuca, poslušajte!
Gledalci.
Na glas, na glas, da bomo umeli!
Pavliha.
To piše naš pevec iz daljne deželé,
Ki ga mogočni Slovenci črté;
Ne vem, da bi varno brati sméli?
Kar koli je svetih i nesvétih,
Njegove vse pesni so proklinjali,
Ležalo v vicah knjig je štiristo vjetih,
Ob vodi i kruhu so jih držali.
Gledalci.
To je minilo, to dobro vemo;
Zdaj beri, kaj pismo v sebi imá!
Pavliha.
Jaz vender ne vem, če brati smemo;
Zakaj vsi smo iz Ljubljane domá.
Učenec (mej gledalci).
Jaz pravim, da beri! Da bi te grom!
Pavliha.
Nikar ne grmite! Skušal bom;
Samo še nekaj se mi jezika drží:
Pavliha sam ob sebi ne bere;
Pavliha se brani, to veste samí,
Ker, če si trn Pavliha pri tem zadere,
Le njega samega trn bolí;
Zato si Pavliha umiva roké,
I v pričo vabi žené i možé,
Da on se je vedno zakona bal,
Da kar je bral, primoran je bral.
Gledalci.
Pesmarjem se težko pride na sled;
Zdaj toliko vemo, kolikor pred.
Predgovor je daljši nego vse djanje;
Pavliha, pozvôni! Začnite igranje!
Pavliha.
Drží se lista še drugo pisanje;
Pesmár nov del je k jéži pritlačil,
I prvega nekaj je tud’ predrugačil,
Pa srčno želí, da njegova reč
Vam bila od konca do kraja bi všeč!
Pod Parnasom.
Nastopi Oslovski na oslu, ki ima na vsako stran namesti perut mehur prišit.
Oslovski (s palicoj v roci).
Prijatelj, za Pegaza sem te izbrál!
Če denes ponosno v zrak poletíva,
Da prve hvale kadilo dobíva,
To pomnil bom, kadar bom jesti dajál.
Osel.
Ne vem če bo kaj! Za Pegaza mene!
Čeravno mehurje ste mi prišili,
Pa vender letéti ne morem po sili.
To znam, da ko huda burja žene,
Otroci starega mačka dobé,
Mehur na vsako stran mu dadé,
Potem pa iz line spustijo ga v zrak,
I sapa ga nese res pod oblak;
A tacim šalam sem jaz pretežak!
Pa mislim, da tudi nikogar ne žalim,
Če svojega róda preveč ne pohvalim:
Osliček od prvega že očaka
Le vedno po kamenji peš koraka,
Na hrbtu malho prenaša len,
Slabó večerja, še slabše kosi,
I dostikrat trnja zastonj prosi:
Pa bo letánje njegov namen?
In ako bi Vi tako radi zleteli,
Zakaj si pa ptiča néste ujeli?
Saj imamo orla, jastreba, vrano,
Za noja Vam tudi gotovo je znano;
I ker ste velik, trebušen možína.
Najboljša bi nojeva bila družína.
Oslovski.
Ne rečem, da nésem vprašal za vrano,
Pa videl sem druzemu že osedlano.
Za jastreba pak mi dosti ni mar,
Ker je trdosrčen, grozovit mesar;
Al′ kar se pa noja puščavskega tíče,
Né dober, po zemlji se vedno premíče.
Osel.
I no, jaz tudi ne znam letáti.
Oslovski.
Vsaj póte né v Afriko treba veslati.
Osel.
Zakaj si pa orla ne mislite vzeti?
To je slavíten letalec na sveti.
Oslovski.
Za orlom cela tri leta sem pázil,
Nazadnje pa v grdo nesrečo zagázil.
Tam daleč se v Nemcih bil je poródil,
I tudi k nam na Slovensko hodil;
V Ljubljani sem revež ravno bil,
Pa sedmo se menda šolo učil.
Na gradu sem vsak dan sedéval,
V oblake sinje za orlom zéval,
I če sem ga videl tam gori visoko,
Srcé mi igralo je v prsih globoko.
Seznanim se z grajskim ponočnim čuvajem,
Ko Šiška se vname, glasnim, kričajem.
Ker né imel pred máno mirú,
Usmiljeno mož ozre se náme,
Prijazno pod svojo me streho vzáme,
Da k njemu sem hodil, kakor domú.
Čuvaju pa vsega nésem povedal,
Za orlom vedno molčé sem gledal.
I kaj se mi kmalu potem zgodí?
Na stolpu je ptič počiváje sedèl,
Jaz pa mu tiho za gózo prišèl,
Za strašni rep sem ga hitro prijél,
Al’ on je dolge peruti razpél,
I šavsnil me krempljem do krví,
Pa vender ga držal, ko tat beríča,
Izdrl mu peresa iz repa sem trí.
A to je malo cvélilo ptíča,
Podéla se in — v oblake zletí.
Osel.
I kaj pa osrani počeli ste Vi?
Oslovski.
Ko moj dobrotni čuvaj je zaspal,
Ukradel počasi njegov sem legát,
I kadar na vrhu stolpa sem stal,
Kričáti jel sem z gráda v Ljubljano:
Mej vami vstal je človek mlad,
Ki vam pripravlja čudo neznano;
Kdor noče verjeti, jutri naj pride,
Ko letel bo čez ljubljanske zide.
Prihodnji dan je ljudíj pridrlo,
Po mestu i gradu vse se je trlo.
Na pleči si urno peresa prišijem,
Na stolp se grajski široko ustópim
I v desno i v levo se trikrat zavijem,
Zaženem se, na! — pa na zemljo lópim!
Osel.
O čudo, prečudo! — Menda v glavi
Takrat Vi néste bili prav zdravi!
Oslovski.
Kdor hoče visoke rečí doteči,
Ne sme ga vsaka iskrica peči.
Osel.
Kako pa, da vender se néste ubili?
Oslovski.
Bog tudi se časi bedaka usmili.
Pod stolpom je ravno jama ležala,
Globoka in jako širna je bila;
Iz grada se voda je tjà odcejala,
I vánjo se je nesnaga nosila;
V to jamo sem bil se takó zacokàl,
Da komaj iž nje sem izkopitljàl,
I ves se je svet mi grohotàl,
Pa vsak je k svojemu delu bezljàl.
Od tistih dnij vse orle črtím;
Zatôrej se danes tebe držím.
Osel.
O da te, prečudne povesti!
Ne rečem, pri meni se tega né bati,
Najrajši le drobentím po cesti;
Al’ nekaj še hotel Vas bi vprašati:
Vi predno ste na hrbet mi seli,
Velíke torbe náme ste deli;
To menda je brešno za na Parnás;
Postavim, da notri je krač i klobás.
Sená pa in ovsa in tacih rečíj
Gotovo malo v torbah tičí.
Oslovski.
Očitno mi kažeš, da še nikdár
Nobeden bil pevec né tvoj gospodár;
To néso klobase, ne konjske serige,
Ampak le pisma i stare knjige.
Osel.
»Serige?« Ne pravimo konjske fige?
Oslovski.
Slovenci so piliti jezik začeli,
I vse germanizme v strah prijeli.
Nam stavki so nemščinoj vsi okrpáni,
Ko malha beraška na zúnanjej stráni;
Zató naj pisatelj gleda i pazi,
Da se mu tuja beseda ne vplazi.
Osel.
O joh, prejoh! Zdaj revež ne vem,
Al′ še po starem rikati smem?
Pa h knjigam, če všeč je, spet se vrziva;
Od nekdaj me trla je želja preživa,
Da vedno hrepènel sem v svojej slabosti
Po plesnivih listih i njih modrosti;
Saj vem, da mnogo že potov ste brali,
Kako so modri prednamci ravnali,
Na »oslokože« svoje modrosti pisali.
Oslovski.
Napredovaš, brate, oslokože!
To je beseda lepó zložena,
Vonjá, ko vijole i pitane rože,
Slovenščini v ozki vrt zasajena.
Osel.
I zdaj pa še to mi razodeníte,
Če morda néste mi v torbe zašíte
Vtaknili Ezopa krivorítca?
Hudobna buča tega zavítca
Najprvo je naredila na sveti,
Da osle začeli mej bebce so šteti.
Ko znal bi, da nosim njegovo čvekanje.
Povzdignil bi rep in prêcej se splašil,
Tako bi rikal, da vse bi ostrašil;
Zastonj bi Vaše biló ustavljanje!
Oslovski.
Ne, ne! Tudi moje srcé ga sovraži;
Kdor bližnjega prešerno draži.
On vreden je, da kamen pobereš,
Al’ živega, da na meh odereš.
Osel.
Jaz tudi pravim i vsakdo takó!
Pa vender kakóve so knjige le-tó,
Ki me, da komaj diham, težé?
Morda je vseh sedemištirideset,
Ki so jih Slovenci podali na svet,
Predolzih jednajstitristo let?
Oslovski.
Nekoliko tega sem tudi naložil,
Posebno slovarjev sem dosti vkožil.
Osel.
I kaj pa »vkožil«? Še nésem bral.
Da kdo bi mej nami takisto dejal.
Oslovski.
Beseda je moje lastne oblike.
Potreben sem ravno bil pritike
Navadnemu glagolu »naložil«
I naglo sem si jo izkrožil.
Osel.
Zakaj ste pa ravno slovarje vkožíli,
I druzih potrebnejših knjig pozabíli?
Oslovski.
Slovenski jezik to prednost ima,
Da né se ga treba nikomur učiti;
Če kupiš tri slovarje al′ dva,
Vso znanost njegovo ímaš v riti.
Osel.
Srcé se človeku v prsih smeja,
Ko pase ga Vaša duhovna reja.
Oslovski.
Takisto ne sodijo vsi ljudjé;
Mej nami so tènki stradalci vstáli,
Ki vse bi radi sami znali;
Imeli še néso mišje bradé,
Pa vender možakom so vže zabavljáli.
Ko slišal bi naju tistih kteri,
Raztesal oba bi v drobne iveri.
Osel.
O, taki smehuni so vragu podobni.
I zdaj se jaz tudi jako bojim!
Kaj ne bi? V torbah do nosa tičím,
Z mehurji počasi peš letim;
Ko videli to bi kragulji hudobni,
Gotovo bi kdo zabavljico spisal,
Al’ pa bi naju oba narisal.
Oslovski.
E, taka pa zdaj še vender ní!
Saj ímava brambo od dveh straníj.
Osel.
Katero brambo?
Oslovski.
Duhovni možjé
Pod svojim okriljem slovstvo držé,
I Časopis nama podaja roké.
Osel.
Aj, Časopes! Kdo je pa vender tó?
Al′ kak pesoglavec?
Oslovski.
Ne kvasi takó!
Zakaj Časopis je kaj imeniten.
Osel.
Imeniten? Al′ ima več imén?
Oslovski.
Oh predno jih vse do konca prošteješ
Gotovo se trikrat, brate, ugreješ.
Osel.
Gospod, nikár naj ne zdim se Vam siten
Če mi radoúčnost je vnela plamén;
Kakó se Časopisu še pravi?
Oslovski.
Ušesa tedaj mi zvesto nastavi:
Ime mu je: kmetíja,
Pesništvo in obrtníja,
Narodovo, slovstvo, omika,
Govorstvo, napredovanje,
Slovničarska oblika,
Starinsko preiskovanje,
Metljavih ovác ozdravljanje.
Politično bolholovje,
Koristno gnojekidje,
Srdito kritikodavje,
Visoko prirodoslovje,
Jezikooblikopridje
I zgodovinsko onegavje,
Zabavosmehovoljstvo,
Tud’ gospodarsko hroščeoljstvo,
Pa krvomočnost, vinoreja,
Predívo, platno i preja.
Osel.
O hvala Bogú na višavi!
Napósled zaslišal sem tri besede,
Zajete spet iz domače sklede;
Vse óne brenčé mi neznane po glavi.
Oslovski.
I kde pa v službi do zdaj si bil,
Da nési novih oblik se učil?
Osel.
Kod revež bom oslice lovil?
Iz Skednja kruh sem prenašal v Trst.
Oslovski.
Jeziku slovarji so sveti krst,
I druzih šést so časopísi;
Na njih proroštvo i zakon vísi.
Osel.
Oh križani amen, čudne stvarí!
Kaj ták Časopis po konci drží!
Oslovski.
Pa to je le nekaj bilo rečij;
Al′ menim še bolj te poučíti.
Kdor starec se hoče oženíti,
Le Časopisa po brádi
O pravem času naj gládi,
I v petih dnéh bo dobljena
Bogata i nadušljiva žena;
Samo če te hotla bo vzeti,
Pa boš pokojno živel na sveti.
Osel.
Oj da te vender turška motíka!
Zakaj sem oženjen?
Oslovski.
O vem, da te míka!
Poslušaj dalje: če znati želíš,
Kde se bodečih ščetin iznebíš,
Ko ti je brada užé prevelika;
Kde čevlji so naprodaj i hlače;
Kde poper steníčji dobiš,
Nesmradne za noč počepáče;
Kde vino je kiselo, pa dragó;
Kde moka je grenka, moljávo blagó,
I kde je krpelom krepko mazílo,
Ko prideš v mesto, brž teci
Do Časopisa i njemu reci,
Za vse on ima oznanilo.
Če v pratiki né vremena;
Če drv né pri hiši poléna,
Sená v skednji, pa v hramu ne žita;
Če gladen tankočevno píščeš
I milo gledaje službe iščeš,
Gotovo ti službo on ujame;
Samó če te k sebi kdo vzame;
Povprašaj za mir ga al′ za vojskó,
Za vse pri njem se odgovor dobó.
Osel.
Kaj rad bi ga videl tegà Časopisa?
Je star ali mlad? Kakóv je mož?
Oslovski.
Le čaki, videl ga kmalu boš.
Kedár se kdo na Parnás odpravlja,
On vselej zraven priletí,
Na kacem parobku tam obsedí
I hvali morda, al′ pa zabavlja.
Osel.
Če tak je, pa naj le ostane, kder je;
Pri nama dobil bi dovolj zabavljanja.
Oslovski.
Al′ nésem že rekel poprej, da ne?
Jaz nánj se ter on se náme naslanja.
Pa tud′ za živino se rad poganja,
Ker vsi smo večnega Očeta.
Ne veš, kako vozijo v Trst teleta?
Poprej so revam jeziki viseli,
Na zvezanih so vozníki sedeli;
Al′ zdaj pa naredili so jim pregrade;
Prostorno stojé v njih živali mlade
I jezik jim več iz gobca ne vísi;
To so naredíli samí časopísi.
Osel.
O Bog mu daj zdravje i dolgo življenje,
Ker svojemu bližnjemu lajša trpljenje!
Samó še to ga je treba prositi,
Da jame se tudi za osle glasiti.
Oslovski.
Ne boj se, to je že večkrat stvoril.
Osel.
Najprvo naj mož bo krepko govoril,
Da Ezop se brati ljudem prepové;
Potem še pa tudi je strašna krivica,
Ko vpehan po kamenji osel cica,
Da poganjáč ga v počitek ne vstavi,
Temveč še le tepe srdito ga zad,
Po križu, trebuhu, plečih i glavi;
Obesi mu težko suknjo za vrat,
I potlej prokletec na sedlo spravi
Mastito še svojo zadnjo oplat.
Še Vi ste najprej me težkó osedlali,
Potem za priklado še sebe mi dali.
Oslovski.
Kako? Kaj vpiral bi se mi rad?
Premotil si, preljubi se brat!
Le tega vam Časopisi ne učé,
Temveč pokorščino cepijo v srcé.
Kar ti velím, radovoljno mi stvori,
Visoko letaj, pa malo govori!
Če ne — lesá je dovolj po sveti;
Pozabil nésem palice vzeti.
Osel (sam pri sebi).
Oh, moj gospod se mi čuden dozdéva;
Prav tak je, ko tista kmečka réva,
Ki vozi s kravama gnoj na njivo,
Pa méni, da vpreglo je konjsko grivo;
Ne vzame v róko brezove šibe;
Le bíčem švrka, poka glasnó,
Da se razlega čez dol i hribe.
Ne goni: plavka, hej, al′ bohó!
Temveč le: hot, bistohór, tibó!
(Nastopi Podganovič na podgani.)
Podganovič.
Preljubezniva moja podgana!
Velika ti denes oblast je dana;
Svobódno ti je z menój skakáti,
Nastáv i pastij se némaš báti!
Podgana.
Nikár se ne bojte! Dirjala bom rada,
Al’ kodar je moja stara navada;
Od zad se me trdno za rep držíte,
Da se mi iz sedla ne izgubíte!
Podganovič.
Saj veš, da gotovo bi rad se prijel;
Al’ tega ti révež nésem vesel,
Da jeli so tresti se moje roké.
Pa kaj bi ne? To so velíke rečí,
Po smrti, ko truplo v jami spí,
Imeti na zemlji sloveče imé!
Osel.
O ta pa že vé, čemú trepetá.
Oslovski.
Zdaj môlči ter spoštúj možá!
Podganovič.
Podgana, kdo sta le óna dva?
Podgana.
Tam? Koli se tebi smešna zdita,
Pa sta velikana pregrozovita.
Podganovič.
Že vem, že vem! Ti prav govoríš,
Da naše sloveče prvake čestíš.
Gospódine, žíveli, večna Vam slava!
Da nosi venec zeleni Vam glava!
A j, dober dan, dober dan popoldán!
(Prijaha k Oslovskemu i poljubi rob njegove suknje.)
Oslovski (tudi roko v poljub dajaje).
Moj sin, ne vtrudi se, delaj srčán,
Mnogo ledíne je še, mnogo je križema rok.
Podganovič (zasukne podgano poleg osla).
Tvoj uk ti zaplati slovanski Bog!
(Nastopi Vranski na vrani.)
Vranski.
Prijatlica, pusti svoj »kra krák!«
Poskušaj, kar moreš lepó zapeti,
I denes više od sicer leteti,
Da naju ne videl bi vsak bedák!
Vrana.
Komur né dano, on peti ne more,
Naj se napenja, da grlo razporje!
»Kra krak« bi pač težkó pozabíla,
Te pesni že v gnezdu sem se učíla;
Če denes mi zopet iz kljuna ujide,
Lepo Vas prosim, hudí ne bodíte!
Osel (sam pri sebi).
Učila od matere svoje vpiti,
Od »Glasnika« se je prositi.
Vranski.
Kaj? Kdor obupa sam s sábo,
Ta je siromak, on né za rábo!
Poskušaj! Saj čeravno šušmariš,
Slovence vender lahko oslepariš.
Dokler je majhno slovstvo v narodi,
Ošaben marsikteri žavžar hodi,
I vpije, da je sloveč možák,
Ki se mu pravi izvrsten prvák,
Daravno se reva beraško nosi;
Drugjé bi menili, da žita prosi.
Če drugi se vedejo takó,
Kdo nama pač branil bó?
Vrana.
Drugjé prvak je, kdor prvi je res;
Pri vas pa v tej reči velika je zmes
Že meni so trije prvaki znani,
Velíkoj častjoj i slavoj obdani.
Vranski.
Ti molči! Psu ne stopaj na rep!
Lej, tamkaj stojita dva prvaka,
Jaz tretji na tebi sem ravno tak.
Vrana.
Le óna tamkaj? Ej pasja dlaka!
Né prvi gluh i drugi slep?
Vranski.
To nič ne dé, vender je prvak.
Le nesi me tjakaj, če tu ne verjameš,
Da s svojim ušesom resnico ujameš.
(Približávši se Oslovskemu poljubi roko.)
Vranski (Oslovskemu).
Prvak sloveči, pletíte si vence,
Ne bojte imenu se grobove sence!
(Podganoviču.)
I Vi, prvak, premnogo še let
Naj Bog Vam da uživati svet!
Oslovski.
Ženi prijazno pomoč, bratu prvaku objem!
(Dá poljubiti Vranskemu i vrani roko, potem objame obá.)
Podganovič (Vranskemu).
Prvak, da ti jo na ravnost povem:
Objel te je sicer brez moje škode,
Pa vender to mene v srce bode!
Vranski.
Ti molči! Jaz sem se pravde učil;
Junaško izurjen pravdoslovec
Gotovo je dober zlogolovec.
Slovenec vrlo vesel naj bi bil,
Da ima posebno dva možaka,
Ki drznega se ne bojita koraka.
Oslovski.
Prvak le-tá mi jako je všeč,
Da v strahu ne nosi prihuljenih pleč;
Vozálov se v verzih ne ogiba
Ter slovnico do krvavega šiba;
Ne plaši ga v kritiki vsaka biba.
Pa hvalno mu tudi je prizadevanje,
Za jezik da vnemlje gospodične,
Tržanske i mestne rožice lične,
Branjevke, majke županje,
Šivarke, strine i tete jezične.
Ko té povzdigneje črno vojskó,
Prožiti jezike mej nami začnó,
Slovenec, potem se nikar ne boj,
»Vse drugač′ Slovencem solnce sije« veselo zapoj!
Vrana.
Ta mož je kaj prijazen ženàm!
Vranski.
»Die Würde der Frauen« presadil je k nàm.
(Vrana moža, kakor bi plesala kadriljo, nese v red.)
(Nastopi Polževič na polži)
Polževič.
Polžè, veš kaj? Poslušaj me zvesto!
Mej družbo glasnó govoriti ne smem;
Le v srci ohrani, kar ti povem:
E, midva nisva za ježo i hojo,
Zanesti se v naglost ne moreva svojo
Bog vedi, kaj bi danes počela?
Polž.
Za klado gotovo ne bova sedela;
Zapazil sem pripravnejše mesto.
Kdor sam težave i dela ne zmore,
Drugjé si ob časi poišče podpore.
Na osli ovsena torba visí,
Da vánjo gre tacih sto ljudíj,
Ko sva oba s poslopjem vred;
Zdaj menda veste, kaj bo začet′?
Polževič.
Ti si od mene umnejši mož;
Potrjeno bodi, kar delal boš!
(Lezeta v ovseno torbo.)
Podgana.
Le-tá je gotovo še le začetnik.
Osel.
I kam pa je zginil s konjem rogatim?
Oslovski.
Nevedni se k modrim ne vrsté;
Berači ne hodijo v gostje k bogatim;
On ima pohlevno pevsko srcé
Ter né samogolten prevzetnik;
Ker vé, da pevski je posel težák,
Zatôrej ponižno, tiho začenja;
Novínec grla glasnó ne napenja;
Iz take zalége se dela prvák.
(Nastopi Mišič na miši.)
Mišič.
Zató sem pri vašej oglasil se hiši,
Ker s tábo rad šel bi k Parnaškej višini;
Presneto ste zaslovéle vi miši,
Po krasnej pesni o Luki i Mini.
Miš.
To pesen že davno sem pozabíla;
Imele smo miš, ki né mogla od doma,
Od starosti slepa, gluha i hroma,
Ker ona je dobro o njej govorila,
Zakaj bi je vedno jaz ne hvalila?
Oslovski.
To pesen naredil sem sicer jaz sam.
Osel.
Kaj nésva šla bila je k Nemcem iskàt?
Oslovski.
Kakó? Mordá bi tepen bil rad?
Torèj to pesen naredil sem sam.
Langbein (pod zemljo).
Né res! To pesen naredil sem jaz.
Oslovski.
Torèj to pesen naredil sem jaz.
Langbein.
Kdo pravi? Ti imaš predrzen obraz.
Oslovski.
Če si resnico povedal tí,
Gotovo jaz nésem govoril laží,
Ker vse besede za tábo sem djal.
Langbein.
Ko živ bi bil, jaz bi ti dal!
Zdaj mi je zvijalec dokazal,
Da je resnico ljudèm govoril;
Torej to pesen je on stvoril,
I jaz mu s salom sem jo namazal,
Pa vender še zmerom jako cvili.
Vsi (kmalu).
Hudobnež! Da v pest bi te mi dobili,
Najprvo bi drli te, potlej ubili!
Podganovič.
Ko prvi deželni bo zbor v Ljubljani,
Skleniti očetje morajo zbrani,
Da vsacemu, kdor nas pevcev ne hvali,
Dežela slovenska se prepové;
Če v pêtih dnevih ne pojde iž njé,
Naj pesniki bodo ga kamnjali.
Oslovski.
Ne, rajši takisto naj se stvorí,
Ko modri so Grči nekdanje dní
Prešéstnikom grdim ravnali;
Retkvé so jim v gózico zabijali!
Vsi (kmalu).
Retkvé, retkvé!
Mišič.
Za jednega vém,
Ki jo gotovo bo v gozi nosil;
Zastonj se bo jokal i milo prosil;
Zastonj bo tožil nesrečo ljudém.
Oslovski.
Potem se tudi naj bi odločílo,
Da vsak mej nami pevski junák,
Povsod imenôval se bode prvák
Takó naj ga ljudstvo bo čestílo,
Kedàr se na ulicah bo odkrivalo;
Samo »gospod« nam je premalo.
Osel.
Vse to je pošteno, prav i lepó,
Samo če morda pretežko ne bó?
Da pevci pri zboru némajo sreče,
To se je že letos Vam pokazálo.
Oslovski.
Za zobe! Ta zlodej nam vedno ščegeče!
Mišič.
Bog žívi! Ti si nesmrten junák!
(Poljubi Oslovskemu rob njegove suknje.)
Oslovski (daje tudi roko).
Kdor zaničuje se sam, níkdar ne bode prvak.
(Mišič v red.)
(Nastopi Keberski na kebru.)
Keber.
Možjé, kateri je meni jednák?
Jaz sem češčen, spoštován možák.
Tu zgoraj na vsacem drevesi
I spodaj v črne zemlje telesi;
Zatôrej pa svojo pot brenčím,
Bedaka se vsacega ne bojím.
Podgana.
Kar djal si, nihčè ti ometal ne bó;
Posebno pa imaš sedlo mehkó,
Da vsak na tebi volká dobí,
Kdor koli cele pol ure sedí.
Keber.
Pa vender sem mož, da jednacega ni!
Vrana.
Vse res, le nekaj na sebi popravi;
Imaš za imé besedo tujo,
Kar v našej né veljavno državi.
Oslovski.
Jezik očistite peg, opilite glako mu rujo;
Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj!
Vsi.
Nazaj! Veljá ga prekrstíti!
Miš.
Saj res, recímo mu rajši Brenčáj!
Keberski.
Daravno moj keber je silo premoder,
Pa tudi jaz imam oblast govoríti,
Ker sem prišel mej osebe na oder.
Pod máno konja le prekrstíte,
Žival se imena kmalu privadi;
Al′ moj priimek zmirom pustite,
Ki je prirastel k sivej mi bradi,
Ker modri pevec takó govorí:
Imé né kakor suknja al′ plašč,
Temveč se kože človeku drží;
Ne moreš ga sleči na vso lašč.
I nekterega sem mej vami poznàl,
Ki svoje imé je že star predrugačil,
Zgrbavščeno kožo je novič ohlačil;
Novine pa kmalu se je sramovàl,
I zopet je prejšnji klobuk pokrtačil,
Mej prve znance je v njem hlačàl.
Mišič.
I kaj govoriš? Al′ veš, kaj praviš?
Z rokami svojimi slavo si daviš.
Podganovič.
Kar nekdaj se rekali stari ljudjé,
Ki néso bili, ko mi, prvaki,
Za tó ne maraj tvoje srcé;
Mi vemo, vsi drugi so bedaki!
Oslovski.
Mi vsi smo prekrščeni, ti se pa braniš?
Kaj sebi najbolje pirhe hraniš?
Rokó na srce i dobro premisli:
Al′ hočeš, da narod imel bi te v čisli?
Keberski.
To hočem, kakor gotovo živím!
Oslovski.
Al′ hočeš, da tvoje imé bi donélo
Čestito od hriba do hriba vesélo?
Keberski.
To hočem, kakor na kebru sedím.
Oslovski.
Al′ hočeš pravice se prijeti,
Ki samim je dana pevcem na sveti?
Keberski.
Pravice nikakor iz rok ne pustím!
Oslovski.
No, zdaj te že ímam! Kar se prekrsti!
Zakaj slovenski narod smo mi,
Čestít, poštovan boš v našej vrsti,
Pa tudi široko imé ti bo slulo,
Ker naše ga društvo bo slavoj posulo,
Potem boš tovariš izbornih ljudíj
Pravice užival samolastne,
Ker mi le deleži smo prednosti častne,
Da smemo imena se olevíti;
Ko drugi skušali to bi stvoríti.
Začeli beriči bi jih lovíti;
Al′ pevec prekrsti se vselej brez skrbi,
Nobeden zató né še držal po grbi.
I kadar posebnega kaj posloveniš
(Saj znam, da zlágati sam nič ne meniš),
Le pevsko imé na knjigo postavi
I zadaj mu pravega privrtoglavi,
Naj se ti Hroščemir — Keberski pravi.
Vsi.
Res, Hroščemir bodi, Hroščemir!
Keber (gospodarju).
Če dali Vam so novo imé,
Pa naj je tudi meni dadé,
Sicer bom delal ropot i prepir.
Hroščemir.
Oh, mene so čudno presukali,
Pepél so i poper mi v óči metáli,
Ker sem še novinec mej njimi;
Al′ ti se pa trdno za svoje primi!
Oslovski.
Če tvoj gospodar je Hroščemir,
Ti bodi hrošč — končan je prepir!
Kaj praviš, dasi mej nami novák,
Pa vedeš se, kakor stari sedlák?
Prekrščen si že, al′ nekaj še tréba,
Da slavno se povzdigneš do néba
Zdaj urno moramo te oženíti
I s poezijoj te rajskoj poročíti.
Hroščemir.
Oženjen še nésem, pa ljubim zvestó,
Deklétce pridno, nedolžno, lepó;
Planilo bi v ogenj al′ vodo z menó.
Vranski.
Bedak, pri starej ljubezni ostani,
I poezije se vzeti ne brani.
Hroščemir.
Dve ženi! Obvari me večni Bóg!
Oslovski.
To res bi preveč biló nadlóg.
Hroščemir.
Saj tega nam tudi vera ne dá;
V en zakon smeta samó po dva.
Oslovski.
Al′ tega tudi nésmo ti djali,
Mi smo ti le svetovali,
Od prve da ljubice ne odskôči,
Pa vender se s poezijoj porôči!
Hroščemir.
Zastonj je, ne morem! — Pa nič ne mara,
Da grda, huda je i stara.
Podganovič.
O stara, ko zemlja, meni verjemi!
Oslovski.
Pa vender veselo jo v zakon vzemi!
Zakaj se je nesmo pa mi braníli?
Hroščemir.
Kaj vi ste jo morda že vsi ljubíli?
Mišič.
Ljubili? Pri njej smo že tudi vsi spali.
Hroščemir.
Gotovo ste jej perje obrali,
Da meni sami so zlizki ostali.
Vranski.
Al′ ona né, kakor so druge ženske!
Nje prsi ostanejo vedno mladenske,
Nje usta rudeča i črne očí,
Nje lice belo i dolgi lasjé,
Naj sto na noč pri njej jih spí,
Pa vsak naj ide dovoljen od njé.
Hroščemir.
O, ta je še hujša od tržaških,
Požréšnejša od malh beraških.
Oslovski.
Verjemi — jaz sem že star bradač —
Da zvestih žén je malo po svetu,
Zdaj laže se možu, popred je očetu,
I redka dovoljna jednih je hlač;
Zatorej zakaj bi pa mí se bali,
Da časi čez ojnice ne bi skakali?
Vrana i miš i podgana.
Vi ste nesramno jezikávi,
Sinovi divjaškega naróda ;
Ne veste, kaj sveti Pavel právi,
Da ženska je slaba posóda?
Hroščemir.
Oh, da bi ostal bi rajši domá!
Oslovski.
Naj se mu nevesta brž pripeljá!
Hroščemir.
Obvari me tega presveta Trojica,
Da bi me objemala taka devica!
Vranski.
Še né Časopisa, a pride kmalo,
Za sábo on deklico vodi zalo.
Osel (skače).
Oj Časopes, Časopes, Časopes moj!
Oslovski.
Počaki moj sivče, ne bodi preživ!
Saj menda némaš pod repom kopriv?
Potrpi še nekaj, pri miru stoj!
Polž (svojemu možu).
Začutil je naju, mirna bodiva!
Polževič.
To je da, sicer jo repom dobiva;
Popravljal sem sedlo, pa sem ga dregnil,
I brž je náme rep iztegnil!
Hroščemir.
Da bi Časopisa ne bilo nikdar;
Da bi me odnesel najhujši vihar!
(Nastopi Komarski na Komarji.)
Komarski.
Mej vsemi najmanjšo sem jaz žival
Denášnji dan za konja izbral.
Komar.
O grešnik, nikdar ne pozabi,
Da jeden je velik, on k sebi te vabi;
Na zemlji, na nebi on ima oblast;
Le njemu zapojmo hvalo i čast!
Komarski
Preljubeznivi otročiči,
Ušesa odprite pri tej priči!
Po naših naucih ravnajte zvestó,
Da zdrava bo duša i teló,
Dovoljno srcé, pokojna vest;
Drugače vas pošljemo kamenje jest.
Pregrešne rude nikar ne topíte,
Da naše jéze ne obudíte!
Iz svetih rečij testó zamesite,
Pa vzvišaností mu prilivajte,
V zabelo mu narodnosti dodajte!
Iz tega potíca domača postane,
Redila bo kmete i meščane,
Drugačnih pridevkov se ogibajte!
Do zdaj smo pri vas le mi kraljeváli,
I vi ste vedno blagsót uživáli;
Zatôrej sézite v naše roké,
Vprašajte, kakôve so naše željé,
Pa boste koristno i v miru pisali.
Če mleko v surovo se maslo zgostí,
Takràt več treba né delati v pinji;
I slovstvo naj v sladkem počitku sedí,
Kedàr je že na narvišji stopinji.
Na to stopinjo mi smo je deli,
I potlej smo palico v roko vzeli,
Da vedno pisatelje v strahu držímo,
I zánje, ko zvesti očetje, skrbímo.
Oslovski.
Ta mož je govoril besedo važno.
Vranski.
I tudi jej dal je obleko snažno.
Komarski.
O vaju že davno vrlo znam,
I tudi že davno v čisli imam.
(V red.)
(Rakovski raka ritniski prijezdi.)
Vrana.
Preljubi rak, neumen ne bodi,
I ritniski v našo družbo ne hodi!
Rak.
Tovarši moji, kdor kaj veljá,
Brez uma besede iz ust ne dá;
Zatôrej se mirno hočem v kraj
Brez besedovanja vmákniti zdaj;
Al′ kar se pa naše hoje tiče,
Se bilo né čuti žale priče;
Pri nas je sicer vse drugače,
Pri nas raki nosijo hlače,
A ríba pod vodoj nobena ne gane:
Pri Vašej družini pa ne le glave.
Ampak tudi rebra vrtíjo zastave.
Vrana.
Vzemite perut mi, kljun i glavo,
Da zdaj nam ženskim dela zabavo,
Ki z moškimi hodimo na Parnás!
Vranski.
Širok je njegove modrosti glas,
Kar ti mu podtíčeš, ne verujem rad;
Grdó pa možá je ritniski nesti!
Rak.
Ne uči ti mene, ljubi moj brat!
Kdor ima razum, sam zna se vesti;
Kdor ima izvirnost, vprašal ne bó,
Kaj vaša vodila mu zapovedó!
(V red.)
Komarski.
Le temu bo treba torbe na usta,
Da bode jo nosil do predpusta;
Takràt, ko se bebci vsi glasíjo,
I njemu naj usta se odmašíjo.
(Prijezdi Pevec na krilatem konji.)
Pevec.
V višavo dvigni se vesél,
Moj Pegaz, ako je mogoče;
Še zdaj bi strune rad napél
Na svet želijo pesni vroče!
Pegaz.
Visoko vabi te nebó,
Život je nov i noga čila,
Dorasla mlada so mi krila;
Skrbém i strahu daj slobó!
Osel.
Odkod pa ogrozni je ta velikán?
Vrana.
Njegov pogled je, ko molnja užgán.
Miš.
Kaj tacega videla nésem nikdar;
Če prskne mu konj, ko bi grmel vihar.
Oslovski.
Saj to né res, to je le prikazen.
Komar.
Njegov obraz je nam neprijazen.
Vranski.
Jaz tudi pravim, da to né resníca;
Nam pesnikom se je vnela butíca,
Obrazi se nam iz dima rodíjo,
Ki vsakej sapici urno zbežíjo.
Komarski.
Ne vem, zakaj me groza obhaja,
Pod kapo na glavi paroka mi vstaja;
Začetek voham zmote velike,
Vstajati vidim nove malike.
Oslovski.
Kaj nihče ne upa se ga vprašáti?
Vranski.
Saj res! Bojéči ne smemo státi!
Komarski.
Govori! Kdo si, al’ duh al’ kost?
Pevec.
Prodajaj druzim svojo modrost!
(Obrne se v stran.)
Oslovski.
Oholo se vede i nas zaničuje.
Komarski.
Naj se prezgodaj le ne raduje!
Ampak, če nosi mesó i kosti,
Modrosti naj naše se boji!
Vranski.
E, prav gotovo je duhovín,
Ker tolik né smrtne matere sín.
(Kadilec i Sodilec za odrom)
Kadilec.
Kaj iščeš tukaj? Ti potepuh!
Povrni se, teci! Ali si gluh?
(Prideta na oder.)
Oslovski.
Kaj imata? Zakaj kričíta,
Zakaj se jezno za lase držíta?
(Kadilec kadi kadilnicoj.)
Oslovski.
Oh, dim človeku dobro dé!
Vranski.
Ta mož izgubiti pravde ne sme!
Komarski.
Tud′ jaz mu hočem podporoj biti.
Podganovič.
Gotovo ga moramo vsi čestiti!
Rakovski.
A meni všeč né graja nì hvala.
Jaz zaničujem sebe sam;
Zato pa za hvalo prdca ne dam,
I graja me nikdar né pokrepčala.
Keberski.
Vse djanje čudno le-teh ljudíj
Posebno hvalno se mi ne zdí.
Vranski (Kadilcu).
Kar imaš, položi nam na znanje,
Da primemo v tenkó presojevanje.
Jaz bil sem na visokej šoli,
Sloveč sem pravdar daleč okoli.
Kadilec.
Čestiti gospodje, slavno zbrani!
Jaz tisti sem letos, ki sem bil lani,
Brez kterega vi nikakor na sveti
Sloveči ne morete živeti;
Zakaj ko zgrinjate se na Parnás
Vas mora moj spremljávati glás,
Da drugi zijaki prideró,
Ter vašim perutam hvalo dadó.
Le-tej dolžnosti trden sem bil,
Nikoli nésem grajáje grešil,
Temveč po svetu vedno sem hvalil;
Le-tá pa, ki za máno stoji,
Nikoli se na smeh ne drží,
Kadilnice noče v roci nosíti,
Ampak le resnico jezdaríti,
Na vse nepravde željno preži,
Da jih ljudém hudobno razglaša,
Še svojim prijateljem ne zanaša.
Vsi kmalu.
Ubijmo ga! Dejmo ga!
Vranski.
Kde so retkvé?
Osel.
Kopíta kvišku i vkupaj glavé!
Vrana.
Oči, oči, mu brž izkljuvajmo!
Miš.
Mesó od kostí mu s kožo glodajmo!
(Od vseh stranij planejo vánj.)
Sodilec (maha palicoj).
Kde vas je kaj? Le pridite k meni,
Da boste po vrednosti pokajeni!
Kadilec.
Udríte, držíte se, nič se ne dajte!
Sodilec (Kadilcu).
Le čaki ti! Da tebe dosežem;
Da, Oslu te za rep privežem!
(Zažene se vánj, pa ga priveže. Kadilnico mu na glavi razbije.)
Oslovski.
Oj zgubljamo, zgubljamo, pomagajte!
Vrana.
Oj korenjak, korenjak, vranjak!
Mi bijemo tukaj boj težak!
Komar (na Pevca).
Le-óna prikazen grozovíta
Nam smeje se, pa ne gane kopíta.
Oslovski.
Tovarši, dobil sem misel v glavo;
Tecite, tecite! Zidajmo trdnjavo!
Komarski.
Vse malhe z osla na tla denímo,
Iž njih si hrambo urno zgradímo.
Vranski.
Zidajte vi; jaz branil bom spred!
Vojaci, junaški se stisnite v red!
Osel.
Za uho me vleče, branite me!
Kadilec.
Oh, dreza me v rebra! Rešite me!
Komarski.
Ves naj bo proklet, če ne jénja.
Podgana.
Oh, kdaj mi konec bode trpljenja?
Moj rep je okolo roké zavil.
Vrana.
I meni je levo okó prolil.
Oj korenjak, korenjak, vranják!
Na pomoč, mi bijemo boj težák!
(Dosti vran prileti.)
Prva vrana.
Na njivi sem ravno ječmen plela.
Druga vrana.
I jaz sem v ograji češnje zobala.
Tretja vrana.
Jaz mlade na smreki v gnezdu sem grela.
Četrta vrana.
Jaz ravno sem na lisico vpila.
Peta vrana.
I srakoperja sem jaz lovila.
Vse vrane.
Pa kar smo zaslišale vaše kričanje,
I brž priletele smo na pomaganje.
Vranski.
Junaške vrane! Krepka vam slava!
Udríte! V nevarnosti je država!
Oslovski.
Najprvo semkaj! Otmimo Kadivca!
Privezan za rep je mojega sivca.
Podganovič.
Zgrabímo! Rep odstrízimo oslu!
Osel.
Brez repa bom revež v svojem poslu.
Oslovski.
No, Keberski, kaj se leseno držíš?
Pomagaj, pomagaj!
Hroščemir.
Če ti mi velíš,
Naj teče predraga oslovska kri.
(Odreže rep.)
Osel.
I-á bolí, bolí, i-á, kako bolí!
(Osel teče z možem mej svoje.)
Oslovski.
Oslíček i jaz, oba sva oteta.
Sodilec (vleče Kadilca v drugo stran).
Al′ ta prokleta zgaga je vjeta!
Vsi.
Veselje, veselje! Rešen je osel, rešen je mož!
I tebi rešitelj venec pletímo,
Na tvojo ga močno glavo sadímo
Iz milih vijolic, kresníc ino rož.
Osel.
Oh, mene prijela je strašna bolezen,
Tovarši i bratje v pomóč pritecite;
Pokažite v sili mi staro ljubezen
Ter z máno: »iá,iá«, iá zakričíte!
Sodilec (vleče Kadilca za lase).
Pod to smrdelíko pojdi z menój;
Privezan boš moral tukaj čakáti;
Vrniti bo meni se, boj končáti,
Da jih še dobro otepem nocój.
Vranski.
Kadilca tam za drevó privezuje,
Al′ mi pa se urno trdnjave lotímo!
Vrane.
Orates frates! Začnímo, hitímo!
I v kljunih vodé zidarjem nosímo.
(Vrane vodó nosijo.)
Oslovski.
Dokler srditi Sodilec miruje,
Slovarjev si v trden zid naložimo!
Komarski.
To Jordan je, tega denímo na dno!
Vranski.
I Linde vrh Jordana ležal naj bo!
Podganovič.
Vodé, vodé! Kaj delajo vrane?
Vrane (priletijo).
Tri vedra je nésemo same postane.
Rak.
Jaz vem za vodó, kaj néste vprašale,
Da ste za nebodigatreba iskale?
Podganovič.
Kateri pa ta je mož obširni?
Oslovski.
Sem Jungmana dajte, to slaven je Čeh!
Hitímo, gradímo, da pojde v speh;
Srdito že gleda sovražnik nemirni.
Sodilec.
Zdaj zid sovražniki delajo čuden,
Da gôtov bo, hočem počíti truden.
Hroščemir.
Še tukaj jeden brez črevljev stojí!
Vranski.
Aj, oče Marko! Naj tukaj leží!
Komarski.
Še tega, še tega!
Oslovski.
Aj, Belosténec!
Komarski.
Pri njem je pokojni Delabela.
Podganovič.
I to je Gutsman, učeni Slovénec.
Vrana.
Jaz Murka prav hitro v kljun sem prijela.
Osel.
Vodé, vodé!
Vrane (priletijo).
Vzemite jo, náte!
Zasledile blizu smo velik studenec,
Ki se iz duhovnih pesnij cedí.
Oslovski.
Hitite, saj veste, da nam se mudí,
Kde akademijo rusko imate?
Vranski.
Tu je, pa nemško-slovenski slovar.
Komarski.
Ta naj ozidje na vrhu zarobi,
I našo krepóst sovražnikom trobi!
Miš.
I kdo je pa tukaj le-tá gospodar,
Ki rečnikom dosti podoben ní?
Oslovski.
V tej suknji rajni Šiler tičí,
A duh njegov pa v meni živí,
Pokaži ga sem, naj ščit bo moj!
Slovenija, zdaj se premage ne boj!
Podganovič.
Tu knjižic i knjig so razna plemena,
Ki némajo vsaka posebej imena.
Vranski.
Le sem jih, i malhe po vrhi zída.
Rakovski.
To vaše gradišče ne bo nič prída!
Oslovski.
Kaj praviš? Končano je zidje poslopja,
Ki ima celega pol nadstropja;
Slovenci se bodo veselo čudili,
Od radosti solze hvaležne lili.
Ta zid na veke bo trden stal;
Vihar i tresek zastonj ga majal.
Le miš i podgana še sem pristopite,
I novemu zidu oknà naredite!
Miš i podgana.
Le dejva, skočíva
In okna dolbíva!
Kadilec.
Oh, bratje preljubi, pomagajte!
Sovražniku v rokah me ne puščajte!
Sodilec.
Le kriči! Zastonj je! Moj si in boš!
Kadilec.
Grozí mi neusmiljeni mož!
Oslovski.
Rešiti je treba našega brata!
Vi, osli, v trdnjavo urno za vrata,
I vi zidarji brž na plano,
Pa vdar na vdar i rano za rano!
Sodilec.
Sovražniki zopet se kličejo v boj,
Že zgrinja se náme šumeči roj;
Oslovski rep mi je vzeti s seboj!
(Odveže Kadilcu rep.)
Le zopet novo mahanje začnimo!
Komarski.
Udrímo ga, bratje! Zložno udrimo!
Obupal je, več se braniti ne more,
Ker néma od nikoder podpore!
Sodilec.
Kaj meni je za podporo mar?
Sam hočem te vreči na tla, slepar!
Vranski.
Za glavo nam gre! Junaško bíjmo!
Oslovski.
On zmoči ne more, od kraja udrímo!
Komarski.
Le perjem i kljuni ga vrane mahajte
I kremplji srdito obraz mu praskajte!
Oslovski.
Podgana i miška, za hlače lezita,
Pa grizita, v kožo zobmí se ženita!
Podganovič.
Osliček, razjarjen kopita dvigni,
Srdito prdni, ušesom migni!
Sodilec.
Kaj čakate? Skočíte, skočíte náme!
Že vidim, bojite mrtvaške se jáme.
(Vánje plane.)
Vranski.
Tako je prav, osel! V trebuh ga suni!
Podganovič.
Le v óči, pa v lice, vranji kljuni!
Komarski.
Komar, preblizu se priti vari!
Da náju oslovskim repom ne vdari!
Prepolna sva i precveteča,
Pritekla bi kmalu kri rudeča!
Oslovski.
Komar, za vrat ga na tihoma zbodi!
Kaj tacega vragom hudobnim ne škodi!
Podganovič.
Hoj, rak! Srdito, ko lev se zaženi
I zlodeja v mečo debelo uščeni!
Vranski.
Umiče se, bratje, umiče se vrag!
Sodilec.
Počaki no, kde si predrzni junák?
Oslovskim repom te bodem švrkal
I tebe, Komarski, po pleši bom trkal.
Vranski.
O Bog nas vari, kakó me bolí!
Komarski.
Ojej! Strašno mi po glavi bučí!
Sodilec.
Oslovski, kde si? Ahà, le čaki!
(Bije ga.)
Oslovski.
Bežímo, Slovenci! V trdnjavo bežímo!
Če ne, vsi bomo mrtvi siromaki!
Komarski.
V trdnjavo, i vrata za sábo zaprímo!
(Beg.)
________
Zbor.
(Ponoči, grom i, blisk. V trdnjavi okolo mize sedijo možjé i živali.
Osel je prvosednik.)
Osel.
Ne meč, premogla sreča nas je kriva!
Le malo vam jedila bratje hranim;
Branili smo se dolgo brez podpore;
Kdor hoče se podati, več ne branim;
Kdor vas čakáti hoče temne zore,
Neproste dní živet′ nočém jednake,
Naj si pomaga, kakor zna i more:
Al′ vabim druge s sábo vas junake,
Vas, kterih rama se kloníti noče;
Temnà je noč i stresa grom oblake;
Sovražnik se prijél je svoje koče;
Le majhen prostor nam je do goščave,
To noč nam jo doseči je mogoče.
Tam biva zadnji steber naše slave,
Česté slovenski vrli ga sinovi;
Če ta nam ne osvobodi trdnjave,
Potem sklenili smrt so nam bogovi!
Komarski.
Koristno je nam govoril zarés,
Nobeden néma suhih očés!
Podganovič.
No, to so besede to, kar se pravi!
Osel.
Pa tudi sem dolgo premišljal jih v glavi.
Rak.
E, saj né res! Te verze si vkral,
Ne veš, da jih je Prešeren zvozlal?
Osel.
Prešeren? Kdaj pa ta mož je živel?
Jaz nésem zánj slišal, pa vže sem osivel.
Oslovski.
Čeravno je nekam takisto govoril
Prešeren, pa osel napek né storil,
Da rázstavko verzov surovih je vzel
I novič jih na statve razpel
Ter čisto prerojen obraz jim dal,
Tak pevec né tat, on je original.
Opómnite se nemškovalnih besed:
»Narveč sveta otrokom sliši Slave!«
Al′ osel né moral ubijati glave,
Da prišel je krepkej popravi na sled:
»Če ta nam ne osvobodí trdnjave?«
Na priliko Šiler je nemški pisal,
Slovenec ga nam je slovenski prerisal,
I kadar se menim za kako vrstíco,
Ki Šilerju je ogrevala butíco,
Slovenske besede ponosno zatulim,
Domačega pevca ime jim prištulim,
I kdo poreče, da delam krivico?
Suknà šivar ne žanje sam,
Iz daljnih dežel ga semkaj dobiva;
Pa kadar plašč mu delati dam,
Ne pravim, da je grdoben tat,
I tudi zató ne lové ga suknarji,
Ker blago drugje mi kupljeno šiva.
Šivárji so pevci, pevci šivárji.
Komarski.
Ti modro pričaš; tvoj nauk je zlat.
Rak.
Že spet ste se v pevstvo zatelebali,
Pozabeljši, zakaj ste se tukaj zbrali.
Hroščemir.
Resnico, tovariši, rak nam očita!
Vranski.
Tvoj jezik nas pogačoj ne pita;
Al’ ko je udariti treba bilo,
I tebi i raku se je tožilo.
Hroščemir.
Začetnik se nésem nikdar še pretépal.
Rak.
Jaz v klešče ne tacih trdákov še vklépal.
Podganovič.
E, kar se pa tiče našega raka,
Ne misli več promeniti koraka;
Al’ Hroščemirja poprej oženímo,
Da ga za svojo reč pridobímo.
Komarski.
I dejmo ga, al’ zdaj, osel, ti zini,
Za kako pomoč si nam govoril,
Ko vmétalno verz na verz si tovoril?
Osel.
Od kar sem v vašej častitej družini,
Za Časopsa mi gospod je pravil,
Da že je mnogo hromote ozdravil,
I da je pred Bogom i svetom junak,
Prijateljem svojim branitelj krepak,
Da sta z Oslovskim prijazno živela,
Slovencem že dostikrat srca ogrela;
Zatorej moja misel je ta:
Pošljimo jednega ali pa dva,
Naj možu junaškemu poročíta,
Kako smo v trdnjavo nesli kopíta
Kako se trdnjava braniti ne more,
Kako le upa od njega podpore.
Vse živali.
Kar prvosednik naš govorí,
To nam se dobro, potrebno zdí.
Komarski.
Gotovo je dobro, pravim jaz.
Vsi.
Né dobro samó, potrebno je tudi,
Če ne, sramota bo večni čas.
Podganovič.
Potrebno, ker lakota že nas grudi.
Podgana.
Še denes reva nič nésem užíla.
Miš.
Jaz komaj sem star županec dobíla,
Da njim do mraka sem se motíla.
Vranski.
Samó še promislimo, kaj i kakó
Govorilo se Časopisu bo.
Komarski.
On res je izvrsten, predrzen junák,
Al’ sam je pa vender prešibák;
Zatôrej zaveznike naj sábo vzame,
Da krepko nam naše podstavi rame.
Hroščemir.
Kdo pojde pa k njemu? Še to odločímo!
Vranski.
Jaz menim, da urne vrane pošljímo!
Peruti imajo, po zraku letijo,
Sovražnika hudega se ne bojijo.
Oslovski.
Kakó pa, da vrane! Z Bogom letite,
I hitro pomoči nam pripeljite!
Vranski.
Žené spoštovati Slovenci smo jeli,
Mej sé na Parnás jih jemáti začeli,
Al’ svetujem vender, da modro ravnajmo,
Pretežkega posla jim ne dajajmo;
Naj mož bo modrosten ž njimi šèl,
Da zánje bo skrb na poti imèl,
Da pred Časopisom usta odprè,
Odkrije mu naše nezgode vsè,
I ker je mej nami prilika taka,
Da jezditi vsakdo ptiča ne more,
Zatôrej pogledite mene junaka,
Jaz pojdem ž njimi, prinesem podpore.
Hroščemir.
Ne misli, da jezditi znaš ti sam;
Jaz tudi hroščekonja imam;
I laže je mnogo na vrani sedeti,
No trdega kebra pod sedlom imeti.
Podganovič.
Nečimern je i sebe rad kaže,
Zatôrej si brado dišavami maže.
Hroščemir.
On je, ko tisti slovenski prvak,
Ki v kmečkej vasi imel je opravek
(Ne vem, ali je pobiral davek,
Al’ kaj je druzega tam rogovilil),
Prijezdil je, padel je s konja vznak,
Pa vender se spet je na sedlo posilil.
Vranski.
Vzemite mu govor, prvosednik!
Nesramen je, obširen besednik.
Osel.
Besed mu nikakor ne morem vzeti;
Naj sme končati, ker smel je začeti.
Hroščemir.
Od hiše do hiše je moško jahal,
I šibicoj konja švrkal i mahal,
Da je po gnojnici kvišku skakal;
Né htel po borjačih peš hoditi,
Ker človek na konji se lepši vidi.
Vranski.
Kaj v zboru se upaš to govoriti?
I prvosednik te neče krotiti?
(Osel pozvoni.)
Kadilec (zunaj zavpije).
Pomagaj, kdor je v sveti živ;
Privezan stradam celó kopriv.
Osel.
Zdaj več se ne smemo dalje muditi
I ne blebetaje časa gubiti:
Pošljimo Vranskega, pa tri vrane;
Možaki, kdor z máno misli, naj vstane!
Vsi (razven Hroščemira i Podganoviča).
Pošljimo, pošljimo, naj vrne se zdrav,
Naj krepko podporo nam pripeljá!
Da nam razjasni zopet srcá,
Z glavé nam odvzame nepridiprav.
Osel (Vranskemu).
Naš Hroščemir bo krotkejši pri babi,
Torej mu tamkaj neveste ne zabi!
Pred trdnjavo
(Sodilec i pevec.)
Pevec.
V resnici tvoj bor je bil junaški;
Pognal za slovarje si zarod beraški.
Pomagal ti nésem le zató,
Ker znal sem, da treba pomoči ne bó;
Al′ da ti pokažem svojo ljubezen,
Prišel sem k tebi, da ti oznanim,
Kaj zbor je sklenil v trdnjavi jezen
Še davi zgodaj pred jutrom ranim.
Odpravili so k Časopisu poslance,
Da prosijo tamkaj njegove pomoči,
Naj on podporno brž jim priskoči,
Pripelje zaveznike svoje i znance.
I tega si bodi brez skrbi v svesti,
Pridere jih toliko semkaj po cesti,
Da srce ti v prsih bo trepetalo;
Zatorej časa nikar ne zamudi,
Za svoje zaveznike urno se trudi,
Da vas ne bode pri tebi premalo.
Jaz tudi ti svojo obetam pomóč,
Moj duh pri tebi krepko bo stal,
Prijateljem tvojim orožje dajal,
Če moder si, zmagani bodo gredóč.
Sodilec.
Če óni zbirajo si pomagače,
Jaz tudi tolkel brez njih ne bom,
Poznajem jako vrle mahače,
H katerim denes še potečem na dom:
Napredek je prvi prijatelj moj,
Pri njem pa bode Resnica stala,
Ukus i Dovtip mi bo vodil srčni roj,
I Logika sekati bo pomagala,
Pri Logiki vedno bo Zabavljica;
Srčnóst pa, kot orleanska devica,
Plamén bo srditega boja pihala.
Pevec.
Če té pomočnike gotove imáš,
Né treba, da skrbno trepetáš.
Časopisova soba.
Časopis.
(Sedi ves pokopan v listih, da mu je videti samo glavo, naočnike brez jarma ima na nosu, pa ponočno kapo na glavi; trobenta sloní
poleg njega.)
Tržaški list še zmirom laja
I tudi Presa vedno nagaja;
Zatorej sem tenke si vítre udrl,
Iz víter pa koš bom oprtni plèl,
Oba rad v koš bi srdito ugnèl,
I potlej bi urno pokrov zaprl,
Naj bosta si grizla notri koleno,
Ko mladi psički naj bosta cvilila
I milosti noč i dan prosila,
Zastonj je, nikoli je ne dobíta,
Ne dam je njima v nobeno ceno!
Najprvo se v koši naj prav posušíta,
Potem bom ravnal, ko Kurent nekdaj,
Ujemši hudiča si v meh kovaški,
Zdih′val je i stokal hudič siromaški:
»Oj Kurent, zopet svobodo mi daj!«
Al′ on pa jezen meh je prijel,
Na težko ga svoje naklo položil,
I kladvo debelo je v roko vzel,
Udarce mu krepke po rebrih je množil.
Ta misel je dobra! Kde je peró?
Narodu je treba prinesti bó.
(Piše.)
Tiskarjev sluga.
Gospod, Vas prosim kaj rokopisa!
Časopis.
Počaki! Zdaj zdaj bo dokončan.
Še dosti manjka za ta dan?
Sluga.
Še lepoznanstva i pol straní.
Časopis.
Tiskarnica nikdar sita ní!
(Sluga odide z rokopisom.)
Za prozo se ravno dosti né bati,
Začeli Slovenci so mnogo pisati;
Al′ pesni dobre lahko né dobíti,
Ker starši že pevci so lire síti,
Al′ pa so v grobu zelenem pokriti;
Mladíči pa néso še dorasli,
Še trave parnaške se néso napasli.
(Vranski i tri vrane k Časopisu prileté skoz okno.}
Imé od kar mi široko sloví,
Že mnogo ljudíj me je obiskalo,
Pa vse je skoz vrata k meni štorkljalo,
Skoz okno še nihče priletil ní;
Samo zdaj čudni perutniki ví.
Vrane.
Junak, korenjak, prvak!
Al′ imel si pokoj sladak?
Vranski.
Naj let še mnogo ti solnce sije;
Naj blágoslov náte slava lije!
Časopis.
Mej listi — saj vidite — komaj dišem,
Da dneva mi pornega malo ostaja;
Ves čas, kar koli ga imam, pišem,
Zatôrej se Časopis mi pravi.
Tedaj, kaj vaša mi družba podaja?
Povedite brž!
Vranski.
V velikej težavi,
Prišli smo v svete k tvojej glavi.
Perut si strebili smo bili veseli,
Za pot si potrebno brešno spekli,
Po starej navadi smo bili se stekli
Pod goro Parnáško, da bi leteli;
Pridružil se nam je bil Kadilec hvaličar
Slovenskih pisačev jedini zveličar,
Kar jezen za njim Sodilec pripiha,
Najprvo Kadilca dobro udriha,
I ker smo tovarišu mi pomagali,
Razcepi nas tudi mož srditi,
Ko drvosek polena na tnali;
Začeli smo urno trdnjavo graditi,
Da vánjo tepeni smo pribežali.
Al′ zdaj pa Sodilec oblega zidovje,
Posekal je vse okolo grmovje,
Prokope velike pred zidom naredil,
Iztrebil je kamenje, pota počedil,
Pa tamkaj na straži razkačen sedí,
Nikogar notri i ven ne pustí.
Ob ozkej smo vodi i tenkej hrani,
Režimo lakoti v klešče podani;
Če ti nam pomoči ne pripeljaš,
Sami se braniti ne moremo več,
Zdaj naše nadloge i stiske znaš,
Zatôrej pomagaj, ker mož si grozeč.
Vrane.
Ne odlagaj,
Pomagaj, pomagaj!
Časopis.
I pa vas toliko hrabrih ljudíj
Sodilca obladati moglo ní?
Vranski.
Porodila né ga smrtna ženska,
Ampak ljuti zmaj na mrtvem morji.
Pol je človek, pol pošast peklenska,
Čelo ima tri pedi visoko,
Čelo ima tri pedi široko,
Tri glavé na črnih plečih nosi,
I na glavah ježe i robide,
Na robidah ose i sršene,
Šviga mu iz grla živi ogenj,
In iz ognja bliski ino strele,
Sikajo iz ust jezici kačji,
Krokodilov hrbet so mu prsi,
Studno gnezdo pisanih modrasov,
Pasjo dušo ima v pasjem srci.
Časopis.
Kaki glasi, bodi Bogu milo!
Kaj učakal sem na stara leta,
Stara leta, petdeseto leto!
V boj me kliče prijateljev mnogo,
V boj ogrozni s Sodilcem pozojem.
Pa za Boga! Dokler nosim glavo
In je zdrava desna moja roka,
Ter mi krepi Bog junaško srce:
Naj Sodilec radostno ne skače!
Moja roka luče mlinske kamne,
Živi vdove i sirote bose,
Opasujem sabljo sedem stoto v težko,
Moja sablja kolje trdo jeklo,
Sveto vero brani i pravico,
I Zelenko vrli moj konjíček,
Mosta si ne išče, ampak skače
Jednim skokom čez zeleno Savo,
Bog nebeški bode mene krepil,
Da razkoljem glavo Hvalobojcu.
Vrane.
Krepák, krepák, krepák!
Vranski.
Zares Časopis je mogočen junak,
Pa vender zaveznikov bo nam iskáti,
Da laže bi mogli Sodilca končáti.
Časopis.
Zaveznikov jakih imam na kupe,
Več nego »Novice« žoharske štupe;
Najprvo nam dá Samotorbič podpore,
Pa Krivoslavoljub nam tudi pomore,
Obema še Umomotec bo služil,
I njemu Prvakarijo bom družil.
Ta vojska vstrahuje gradí i države,
Pa ne bi potolkla Sodilčeve glave?
Vranski.
Mej svoje vrsté smo mladenča dobíli,
Katerega radi bi oženíli;
Zató Poezijo pripelji s seboj,
Da Hroščemira venčamo njoj.
Časopis.
Kaj, Hroščemir je mladeniču imé?
Ti zlogi lepó v ušesih brenčé!
Samó že radi imena tega
Rešiti se mora vaša oblega,
I njemu dobiti rajska nevesta,
Da smel pri njej bo vedno spáti,
Dokler se bo mu ljubilo verze brenčáti
I dokler ona mu bode zvesta.
Vranski.
Ne zabi dote s sábo vzeti!
Časopis.
Brez dote se nihče ne žéni na sveti!
Vranski.
Kedáj pa nam pomoč pripeljáš?
Časopis.
Že jutri, že jutri, predragi pajdáš!
Najprvo še moram sestavek končati,
Ki ravno sem bil začel ga pisati.
Vrane.
Letímo domú,
Čast, hvalo Bogú!
Vranski.
Na bojnega konja se brž razčepéri,
Ostani zdrav, pa kaj ne zaméri!
(Odidejo.)
________
V trdnjavi.
(Miš, vrana, hrošč, podgana, rak, osel, polž.)
Vrana (lovi miško).
Počaki, da ti razporjem trebušek
Ter lačna pozobljem mesó i kožušek!
Miš.
Pri meni se malo bodeš mastila,
Povsod si že reva iščem kosila,
Nikder ne najdem najmanjše drobtine.
Podgana.
Jaz raka bi v slast pohrustala,
Pa ima preostre na sebi lupine.
Rak (leze za polžem).
Kaj skrivaš rogé? O nič se ne bój!
Kaj méniš, da kleščami bi te prijel?
Vrana (kavsne raka).
Ne boš ti ž njim gostil se nocój.
Rak (uščene vrano).
Ne bo ga tud′ tvoj želodec vesel.
Hrošč (na drevesi).
Tam zdolaj stradajo na krpác,
Al′ jaz pa sem drugačen možác;
Mej vejami v lepem hladu sedím
I liste obiram, pa sit brenčím.
Polž.
V velicem strahu sline cedím,
Od dveh se smrti bojim straníj;
Če vrana mi célo hišo pustí,
Umreti mi bode od same suše.
Osel.
Nikakor si več ne privežem duše;
Odkar zabreli smo v zaprtije,
Vso zob so mi gladni ljudje pomléli,
Na žgancih i na kruhu jo snéli;
Osliček pa naj prestradan vpije.
Hroščemir.
Peklenšček védi, kde hrošč mi žedí!
Kaj mara, da so ga užé pojéli!
Kostanjeve neki da je slastí.
Hrošč.
Molčímo, da kvišku ne pošlje očij!
(Komarski i Rakovski pritečeta za miško.)
Rakovski.
Pri miru jo pusti, moja naj bo!
Komarski.
Ko sin bil meni al′ oče bi ti,
Zastonj bi po miši stezal rokó,
Že nésem nič jedel štiri dni!
Rakovski.
Pa vsaj uhó al′ repaso mi daj!
Komarski.
Še parklja ne, vmakni se nazaj!
Miš.
Uíc, uíc! Nikar ne morite me, stric!
Vranski i vrane (priletijo).
Počák′, počák′, počák′!
Že bliža se Časopisojunák.
Komarski.
Kaj to pomaga? Na pol smo mrtví.
Ker némarno pitja, ne jedí.
Vranski.
On s sábo prinese jedí in pijače.
Vrane.
Ipavca, brežanke, gnjati i krače!
Živali i ljudje.
O Bog mu pomozi, zdravega hrani,
Ker nas obojne stiske ubrani!
V trdnjavi
(Časopis trobento nosi oprtiv in s sábo ima Slepostičino v zagrinjalih, potem: Komarski, Vranski, Oslovski, Podganovič, Mišič, Veliki Groga.)
Časopis.
Sosedje dragi! Denes zbrani smo
Svobodni še pisači, stare slave
Do tega dne nam lastne gospodarji;
Bog vé, kdo jutri bo zapovedával?
Zakaj povsod prapore nezmagljive
Prostira že Sodilec, njega konji
Razpáhajo slovensko slovstvo cvetno;
Kadilec ga dobítnika spoznava
In s kronoj staroj Pater Markovoj
Po svojih mora bloditi državah
Ubéžen dobri oče naše slave;
V sovražnih trumah vsi pretíjo njemu:
Napredek, Čas, Ukus, celó Resnica,
Ž njoj Logika i njene skutonoše
I Dovtip skeleči, Zabavljica grenka.
Tedaj sosedje, denes, ko še morem.
Odločil v Bogu hčer sem preskrbeti,
Bojim se je samíce stare v hiši,
Proménili so se nezvesti dnevi,
I treba šibkej ženski varha je
V nadlogah bojnih, i ljubezen zvesta
Pomaga vsako breme dvigniti.
(Hroščemiru.)
Vi Hroščemir bi Slepostičino
Od mene radi pred oltarjem vzeli?
Oslovski.
Ne Slepostičine, temveč poezijo Mico Slepostičino.
Časopis.
V imeni božjem náte! Ker jednacih
Sta srci želj. — To vtrdi dober zakon.
Kaj bi razdiral, kar je zvezal Bog,
Ker némate ponašati se blagom?
Kdo ima zdaj blagá? Skedenj, pohištvo
Sta vragu bližnjemu al’ ognju plen, —
Le zveste prsi moža vrlega
Krepák so bran viharju tacih časov.
Ne bojte se, ne dajem je brez dote,
V tej vreči bogat je zaklad — i kakor
Je mene, vaju blagodari Bog!
Oslovski (Hroščemiru).
Prvaka razveseli! Dej! Naj sklene
Denašnji dan mej vama slaven zakon!
Časopis.
Vse brž omislite, želím, da kmalu
Poroko to obhaja vsa trdnjava;
Zató pripeljal sem duhovna s sábo.
Veliki Groga.
Najprvo na vojski mladenič bil,
Napoleona čez Ren sem podil;
Povrnil potlej sem se iz boja,
Al’ bila mi bajta požgana je moja,
Pa revež nésem kaj jesti imèl,
Zatôrej sem mej rokovnjače šèl
Ter dolgo mej njimi bivši glavar
Poročil pod brezoj nekteri sem par,
Nektero gorjáčarsko dete krstil,
Sleparjev si mnogo v družino uvrstil,
I leta tisoč osemsto petdeset i pet
Pustiti moral lažnjivi sem svet.
Na Brdih pod hruškoj sem zakopán;
Bil Groga sem Véliki imenován.
I ker Časopis je vedel záme,
Poklical je zopet na svet me iz jáme,
Poročat pod goro Parnáško da grém,
Ker posel ták uže davno umém.
Hroščemir.
Oslovskemu že sem dosti razložil,
Da nésem še deklice v zakon vzel.
Časopis.
Zató jaz bi svojo s tebój rad omožil.
Oslovski.
Le molči, pa vzemi devico vesel!
Hroščemir.
Saj né več devica, kakor ste djali;
Če res je, da vsi ste pri njej že spali.
Vranski.
Ko vsak bi mož takó preiskaval,
Pri ženi bi malokdo mirno spaval;
Po mestih, trgih i večjih vaséh,
Devištva prodajati več né gréh.
Hroščemir.
Drugje sem zaljubljen, al’ nésem že rekel?
Mirujte, sicer iz grada bom tekel!
Podganovič.
Ubijmo ga, bratje, če je ne mara!
Vranski.
Al’ nekedaj bila dobra né meni?
Zakaj se je braniš ? Obrni se k ženi!
Oslovski.
Kar Bog je zvezal, naj človek ne para!
Al’ sem se je branil jaz kedàj?
Podganovič.
Pa jaz?
Mišič.
Kogá? Še vzamem jo zdaj!
Veliki Groga.
Pri našej družini pa treba né bilo
Goníti ljudíj v zakonsko vezilo;
Še preveč so se zletavali samí,
Ko vrabci, kadar prosó zorí.
Slepostičina (hroma).
Nesmrtna boginja tukaj stojím
I v hudem prepiru pohlevno molčím;
A dalje mi srce molčáti ne da,
Torej poslušaj me, gadovi rod!
Iz neba prišla sem doli na tla,
Ljudjé so vabili me k sebi povsod,
Nikder se nésem drugjé mudila,
Da tebe poprej bi razveselila;
Zatôrej me vidiš ubogo siroto
Ponujati svojo rajsko lepoto;
A ti neusmiljen daleč stojíš
I bliske po strani očemi drevíš;
Okoren ljubezni ženske ne znaš,
Pripravljen za plamen led imaš.
O zlata ljubezen, rajski otrok!
Ti srce srcu odpiraš cvetéča
I čárovno stvariš mu krasen otok,
Na kterega nikdar posvetnih né nog,
Odeva ga zarija tvoja rudéča,
I brani jej tvoja perut kolobár.
Ti delaš, da radostni smrtni pepel
Mej krepke bogove se šteje vesel,
Na zemlji nebesom srečen gospodar.
Al’ ta surovec tebe né vreden,
Od njega zatórej solzna bežíš;
O glej, da za sábo tu ne pustíš
Sestré Poezije žalostne mene;
Umírala reva bi teden na teden,
I dan za dnevom bi tu zdihovala
In uro za uroj samotno takála
Solzíce po lici bi osoljene!
(Hodi semtertjà.)
Naj zlodej vzame svet i zemljó!
Da morem, usmrtim nesmrtno teló!
(Joka.)
Podganovič.
Poglej, poezija proliva solzé!
Časopis.
Ti v prsih tigrovo imaš srcé.
Vranski.
To né prav! Žensko nedolžno žališ!
Mišič.
I potlej se morda po svetu hvališ.
Komarski.
Kaj to? Vzemi jo, al’ se me pa vari!
Oslovski.
Da moja te roka srdita ne vdari!
Hroščemir (sam pri sebi).
Že vidim, braníti se ne pomaga,
Al’ ker pa mi vender ta ženska né draga,
Zvijačoj se je moram rešiti,
Da križa ne bo mi do jame nositi.
(Na glas.)
Možjé! Poslušajte modro besedo!
Nekdaj so bili zverjaki se zbrali,
Pahnili v ožah so volka na sredo,
Ker bil je veliko poklàl živali.
I medved je velel: Ubijmo ga!
Dihur: Ne, v jamo vrzimo ga!
Odprimo mu kri! zavpijejo rísi;
Lev reče: Na veji za strah naj vísi!
Na to pa modra lisica pravi:
Nikar hudobneža ne morimo;
Če hočemo res mu dati po glavi,
Tovarši, na ravnost ga oženimo!
Ne sodim, da meni takisto želite;
Saj vidim, za srečo mi pridno skrbite,
Pa vender navada je mej ljudmí,
Da vsakdo pogleda, kaj si kupi;
Neznanega jabelka nihče ne lupi,
I mačko iz vréče na tla izpustí;
Zatôrej bi rekel, da je pošteno,
Pokazati mi ogrnjeno ženo.
Komarski.
Čemú bi kazali jo tvojim očém?
Verjeti se mora poštenim možém!
Hroščemir.
Dokler je na mizi pokrita skleda.
Nikomur jed ne vnéma pogleda.
Veliki Groga.
Pri našej družini dvanajst nas je bilo,
Da svobodno malhe na križ je nosilo
Vsi oni po jedno so torbo imeli,
Na križ jih oprtiti néso smeli;
Če kteri bi kdaj predrznil se bil,
Po plečih gorjačoj je jo dobil,
Iz vreče smo hitro vse mu pobrali.
Pa tudi če kdo pri nas je grešil,
Zakrite neveste mu nésmo dajali,
Žené smo po svojih očeh si jemali.
Hroščemir.
Tako je prav; takisto ravnajte
I starega modrijárha slušajte!
Slepostičina.
Odpadi sovražno ogrinjalo,
Iz lupine kaži lice prezalo.
(Odgrne se.)
Časopis.
Kako je lepa! Kako je mlada!
Komarski.
Očitno je, da pri očetu ne strada.
Hroščemir.
Če tanje pogledam njeno líce,
Na sebi ima precej lepotíce,
Na njenem obrazu so cepljene rože,
Da videti né zgrbavščene kože.
I kadar se smeja, v stran se ozira,
Brezzobih da ženinu ust ne odpira,
I njene roké so, da Bog se usmíli,
Prežete, kakor režéne bíli,
Nje prsi plošnjate, nje vrat koščén,
I sive lasé jej veže grebén.
Bog vaše neveste večno me vari,
Kdor vzame jo, tak se gotovo opari.
Slepostičina.
Slavni kmetje, lehi i vladike!
Slišali ste, sramotenje moje!
Hroščemir.
Le perjem ukradenim se ponašaj;
Odkod si ga vzela mene vprašaj,
Zakaj to reč na tanko vem,
Samó če odkrito povedati smem.
Pa kaj? Saj to je že tvoja navada,
Povsod i valje da kradeš rada.
Ti poezija nési nikdár;
Takó našopiril te kak je slepár,
Zató Slepostičina ti je imé,
Ker vedno slepariš človeško srcé,
Pa kadar se skladati pesni pripraviš,
V slepotnih stikih slovenščino daviš.
Slepostičina.
Né res! Poezija prava se zovem,
I slabih stikov nikdár ne rjovem.
Časopis.
Kakó pa! Slepostičina vzdeli
Samí zabavljači so mojej bečeli.
Veliki Groga.
Saj nési slep, saj imaš očí;
Pogledi kaj je, pogledi kaj ní!
Časopis.
Le sem gledi, sem! Al’ vidiš le-tó?
Veš, to je nje dota, vsa pojde ž njó.
Hroščemir.
Kakóva dota bo v malhi beraškej?
Časopis.
Vse, česar je treba na gori Parnáškej.
(Odvezuje vrečo.)
Hroščemir.
Takisto? Pokažite no, da prosodim!
Časopis (izvleče kopačo).
Poglej, ta kopača je nekaj vredna!
Oslovski.
Na Parnas brez nje jaz nikoli ne hodim.
Veliki Groga.
I kaj bi? Kopača gotovo je čedna!
Hroščemir.
Kopačo tako polžar imá,
Da polže iz listja za plotom bická,
Kedár iz dežele pobegne zíma;
To vsak kovač narediti zná.
Oslovski.
Le-to kopačo mora imeti,
Kdor koli Slovencem hoče zapeti,
Da si iz trde, kamnite srede
Novih i starih slovarjev
I druzih jezikoslovnih pisarjev
Počasi koplje dobre besede.
Hroščemir.
Al’ imate še kaj? Pogledimo vse!
Časopis (privleče metuljo mrežo).
Ta mreža je pevcu vsakdanja hrana.
Hroščemir.
Na strani je malo užé razprana.
Vranski.
Razprana al’ ne, to nič ne dé.
Hroščemir.
Te mreže kupujejo mestni ljudjé,
I svojim otrokom jih izročijo,
Metulje da ž njimi po vrtih lovijo.
Vranski.
To pevcu je vsacemu treba kupíti,
Da more si misli i stike lovíti.
Časopis (izvleče sveder).
I tudi pevski sveder je vmes,
Ki vrta najtrše grče i les.
Veliki Groga.
Naj kupi ta sveder od brata brat,
Tri dvajsetice plačal bi rad.
Hroščemir.
Ta sveder je péstnik širocih perut,
Že vidim, da je vrtalec hud.
Oslovski.
Brez njega biti né pevcu mogoče.
Vranski.
Če luknjo jeziku zavrtati hoče.
Podganovič.
Od kraja do konca pokažite doto,
Naj vidi bogastvo, ki pojde z lepoto.
Časopis (prinese klešče).
Le-to orodje pevec spoštuje,
Da v roci ga íma, ko verze kuje.
Veliki Groga.
Te klešče so mnogi žebelj potegnile.
Vranski.
Nekteri besedam so zlog odščenile.
Oslovski.
Če ti je beseda predolga, okorna.
Vranski.
Ko tvoja roka pesence sklada.
Zakolni i klešče popadi srdite,
Zakaj že od nekdaj je taka navada.
Oslovski.
I ko zarežála čeljust bo pokorna,
Besede pol je kmalu odbite.
Hroščemir.
Ko znal bi, da vse je gola resníca,
V imeni božjem bi več se ne branil;
Naj z máno šla bi nazovidevíca,
I kakeršna je, prav táko bi hranil.
Časopis.
Kaj dvomiš? Al’ meniš, da lažem?
Le semkaj pogledi, kaj zdaj ti pokažem!
(Pokaže ponvo z raztopljenim voskom.)
Hroščemir.
Že vem! Ta reč bečelarjem rabi,
Prilepljajo v prazne ule satove,
Naj vosek roj i matico vabi,
Da v duplin ne iščejo koče si nove.
Oslovski.
Ne veš prav! To je drugače!
Ko pevec po gori Parnáškej skače,
Predolzih časi besed potrebuje,
I to je vosek, da jih združuje.
Časopis (privleče prazen sodec).
Le-to orodje pa največ koristi,
Brez njega pevec kar nič ne more.
Ko vnemajo v tebi se pevske obisti,
Gotovo ti sodove treba podpore.
(Trka na dno.)
Ta glas ti je tisto odmevanje,
Ki daje praznim besedam zvenčanje.
Vranski.
Hudobneži vpuhlost so mu vzdeli,
Ker néso prave modrosti imeli,
Sicer bi vzvížanost bili mu djali,
Al’ ga harmonija imenovali.
Veliki Groga.
O, bili pri nas ob manjšej smo doti:
Raztrgana torba, lonec ubit,
I stara plahta, vzeta na ploti,
Opanke lesene, klobuk zašit,
Kder to se pri hiši je hranilo,
To hišo vse naše je društvo čestilo.
Hroščemir.
Naj bo, le dajte sem gospodičino,
Al’ Poezijo al’ Slepostičino,
Zató mi zdaj več dosti né mar,
Le njenej doti da bom gospodar.
Časopis.
Saj vender pametno spet govorí.
Oslovski.
Kaj ne bi? V oči mu bogastvo bleščí.
Časopis (Slepostičini).
Zdaj pojdi, opravi se za poroko,
Da vrlo ozaljšana daš mu roko.
Slepostičina (poje).
Obljuba naj bo pred porokoj storjena,
Da mazala bodem zakonska si žena
Le sálom i lojem jaz vedno lasé,
Da možu bo v prsih skakalo srcé,
Ker pil bo pri meni dišave lepé
Iz loja i sala i žabje mastí,
Iz turov gnoječih i kurjih očíj.
Veliki Groga.
I druzih preljubosmrdljivih rečij.
(Odidejo.)
Sodilčev tabor.
(Šatori, Sodilec, Kadilec zvezan, Bistroumnost.)
Sodilec.
Zdaj tukaj čepímo že nekaj dníj,
Pa Slóvarograd še valje stojí!
Kadilec.
Usmili se mene, izpusti me spet,
Ki tukaj pri tebi vzdihujem ujet,
Ter potlej razkoplji srdito ves grad,
Na groblji naj zrase česmín i osat.
Sodilec.
Potrpi, če poka ti srcé,
Kadilec se kregati z máno ne smé.
Bistroumnost.
V trdnjavi imajo poročne gostí,
Kar bila sem davi ti že oznanila,
Zatôrej ne čaki črne nočí,
Srčán si opaši nabrušeni meč,
I predno lotijo se svatje kosila,
Zagrabi njih trdno ozidje grozeč,
Ter kmalu trdnjava mirú bo prosila.
Sodilec.
Priganjaš, po čemer že sam hrepenim;
Zatôrej k orožju, v Slovarograd ž njim!
V slovarskem gradu.
(Slepostičina, Hroščemir, Časopis očetom, Oslovski starešinoj, Vranski deverjem, Podganovič vojčinom, Prvakarija družicoj. Veliki Groga Samotorbič, Umomotec, Krivoslavoljub i vse živali.)
Časopis.
Učakal sem prelepi dan,
Po kterem oziral sem se željan.
Oslovski.
Skrbela nas v hiši samska je hči.
Vranski.
Ki v prvem cvetji že davno več ni.
Slepostičina (dreza Časopisa).
Oh oče! Prosim vas, kaj bo to?
Časopis.
Goreča mi želja dopolnjena bo!
Naj urno bode pričeta poroka.
(Velicemu Grogi.)
Zaveži mi s Hroščemirom otroka!
Veliki Groga.
Poročal sem v Udnem lesu nekdaj,
Ko sem pod krivoj brezoj stal,
Beríča se nésem nobenesa bal;
Še Pajku sem kranjskemu osle molíl,
Daprav je srdit rokovnjačarjem bíl,
I kakor sem v zakon vezal tedaj,
Takisto še vaju sklépam zdaj:
»In nomine patre,
Vzemi jo na kvatre;
Če boljšo dobíš,
Pa to zapodíš!«
Vrana (priletí).
Vzemite orožje, vrag, vrag, vrag!
Vrh javora sem na straži stala,
I ravno desno perút česala,
Kar vzdigne se v taborji strašen oblak.
Miš (priteče).
Skoz okno sem pazila iz gradú,
Kar naglo sem videla dosti prahú.
Podgana (priteče).
Sovražniki že pred ozidjem stojijo,
Na gradu pa že gredí slonijo.
(Zunaj pokajo topovi.)
Rak (pribeží).
Zdaj ritniski si ne upam hodíti,
V ozidji sovražnik je že grozovíti.
Osel (skokom pridirja).
Nepravdanski mož, ki moj rep imá,
Bežíte, bežíte! Za máno divjá!
Polževič (priteče).
Na kladi sem ravno samoten sedèl,
Sonét sem delal i zloge štèl,
Kar k meni orožen se roj je zgrnil
I jaz oplašen kozlec sem prevrnil.
Polž (priteče).
Še mene, ki zmirom lazim počasi,
Podvízali so nemirni glasi.
Ljudje i živali.
Prigovor polž od nekdaj imá,
Da naglost nikoli ne veljá,
I vender, kar more, zdaj kobacá,
Bežímo, bežímo,
Orožja iščímo!
(Beg.)
(Sodilec, Srčnost, Čas, Napredek. S sábo imajo ujeto vrano.)
Sodilec.
Izpustili bi te, poslušaj, vrana!
Ko ne bi potlej glasno kričala.
Srčnost.
Né treba! Pri durih na straži je stala!
Vrana.
Ko bila bi zopet svoboda mi dana,
Letela bi strani, pa rada molčala!
Sodilec (odvezuje ože).
Odleti svobodna, pa molči al’ kriči!
Vrana (uže visoko).
Na glavi bodo vam kmalu vsi ptiči!
(Kriči.)
Oblak i zrak, oblak i zrak!
Prinesi pomoči spred ali zad,
V zidovih je vrag, v zidovih je vrag!
Čas.
Le to je tedaj slovarski grad,
Ki vrlim Slovencem v blagor stojí?
Saj néma oken pravih ni vrat,
Né čudo, da malo mu luči brlí.
Napredek.
Le tá nanášek so znesli bedaki;
Zidati so morali, bilì so na tlaki.
Srčnost.
Drugačno ozidje bi moralo biti.
Napredek i Čas.
Ak’ hotelo nam bi se dolgo braniti.
Sodilec.
Ozidje sicer imamo slovéče,
Al’ pojmo, sovražnik še mečem brenkéče!
(Odidejo.)
_________
Drugje v trdnjavi.
(Samotorbič, Umomotec, Prvakarija, Krivoslavoljub vkupaj; vsi imajo velike krnirje na plečih i grčave palice i drugo orodje v roci. Od óne strani pridejo Ukus, Logika, Dovtip, Bistroumnost i Zabavljica.)
Umomotec.
Peklenščaki! Torej vi nam grozite?
Vi grada slovarskega se ne bojite?
Sam jaz krdeli se vaše ne plašim,
Orožja peklenskega sam se ne strašim.
Dovtip.
Od kod i kdo si, to dobro vemo,
Le nekaj bi radi, če prositi smemo.
Orožje nam grozovito pokaži!
Umomotec.
Zapljunek hudičev, ki Bog te sovraži!
(Pokaže zidarsko žlico.)
Al’ ti je znano orožje le-tó?
Če treščim te na plešo glavó,
Tri solnca bo videlo tvoje okó!
Dovtip.
Slovenci pod tvojoj so trtoj sedeli,
Premišljati néso nikdar nič smeli,
Razum si jim puščal samó tačas,
Ko lágotno so na počitku čepeli.
I to je tista sloveča žlica,
Kateroj si zakidával oči
I mazal jim bistroumni obraz,
Da segali ne bi v koristne reči,
Da mir ti imela črviva butica.
Umomotec.
Se lastavica gnezdo zakída,
Da vánje sovražnega vrabca zazída,
Če malopridnež vánje zletí
Ter jajca v njenem poslopji valí!
Dovtip.
Pokaži nam klej, katerim zidaš,
Ko druzim očí marljivo kidaš!
Ukus.
Bog vari! Ne vidiš poštenih ljudij,
Ki gledajo v našo jim vojsko oči?
Ne veš, kaj namesti kleja imá?
Umomotec.
Imám, imám! Tegà ne tajim,
Iz kravjega hleva je apno domá,
I človek prav trdno zida ž njim!
Zabavljica.
Zdaj moramo še ónih vprašáti,
Kakó se znajo oní bojeváti?
Logika.
Oglasi tamkaj se ti debelúh?
Kakovo orožje si s sábo vzel?
Samotorbič (grablje v roci).
Kogá ogovarjaš? Prepelúh!
Dovtip.
Prav tebe.
Samotorbič.
Al’ hočeš najemnik mi biti?
Dovtip.
Bog vari! Morda bi te moral tožíti!
Samotorbič.
Zakaj?
Dovtip.
Ker ne bi me hotel plačáti!
Samotorbič.
Ne bo ti pri meni treba stradáti,
Obilno rad bi plačilo ti dal,
Samó da pod streho ne bodeš mi spal,
Da moje ne bodeš luči žgal
I da mi pri skledi ne bodeš sedèl,
Pri moji se peči ne bodeš mi grèl;
Vse drugo bo tvoje, kar si želíš,
Zató pa v srebru nič ne dobíš.
A delal pa bodeš, kar ti bom velel,
I tekel urno, kamor bom želel,
Pa kadar utrudiš pri delu kostí,
Dobí se kmalu kaj drobnih rečíj,
Prejemal jih bodeš za kratek čas,
Zastonj boš pri njih si vedril obraz,
Ne bo ti po krčmah treba hoditi
I nepotrebno zaslužka trositi.
Logika.
Zatôrej, če lakotne smrti se obraniš,
Na leto si dosti lahko prihraniš.
Samotorbič.
Ti moraš gotovo Logika biti,
Da znaš takisto sklepe krožiti.
Logika.
Uganil si.
Samotorbič.
Pojdì še ti v službo
Z le-ónim hlapcem stopi mi v družbo!
Zabavljica.
Kateri bedák bi ne služil pri tebi?
Logika.
Da še Bistroumnost vzameš k sebi,
Ne bodem se tudi jaz braníla ...
Zabavljica.
Robotnicoj biti brez kosíla.
Samotorbič.
Začel sem ravno slovar pisáti,
I novo bi slovnico rad narédil,
Metelka starih rokavov očédil,
Zatôrej vas menim od doma poslati,
Beséd in oblík nam je treba iskati.
Krivoljuboslav.
Kakó Samotorbič modro ravná!
Prvakarija.
On boj brez krví nam gotovo končá.
Krivoljuboslav.
Očák, Samotorbič imenovan,
Pisarjev glavarskih junak si močan;
Zatôrej poslušaj denašnji me dan:
Kar hočeš, poberi v službo si tí,
Naj pojde vsa lepa družina s tebój,
Ukusa le prosim, ki tamkaj stojí,
Prepusti meni, naj pojde z menój.
Slovenskih verzov sem nekaj shohnjàl,
Pa rad bi, da mož jih malo počéše,
I kder jim bo treba, da grče potéše,
I semtertjà kak ogál pokréše,
Mej prve bi pesnike rad koračàl.
Samotorbič.
Ker z máno dostojno govoríš,
Ukusa le vzemi, če ga želíš;
Pri mojej hiši mu dela ní,
Če morda noče, da čevlje mi briše,
Doklado časniku mojemu piše,
Al’ pa tiskarjeve zmote popravlja,
I knjige mi zadnje bolezni ozdravlja.
Krivoljuboslav (brenčavo v roci).
Oznanjaš, brate, čudne stvarí!
Do zdaj sem vedno slišal povsod,
Da Časopis je tvoj krušni gospod;
Al’ kakor mej nami zdaj pričuješ,
Ti njega pod svojo streho hranuješ.
Samotorbič.
He, hé! Pod sábo imam še druge glavé!
Vstrahujem države i deželé!
Dovtip.
Al’ vzamete Bistroumnost s sebój?
Samotorbič.
Kaj nésem že rekel, da pojde z menój?
Bistroumnost.
Če nočete še Zabavljice sprejeti,
Brez nje hoditi ne mislim po sveti.
Samotorbič.
Kogá? Zabavljice? Obvari me Bog!
Bojim se je bolj od največjih nadlog.
Pa vender, če z mano iti hoče,
Morda jo vzamem, vse je mogoče.
To zimo je ravno mi Grivec zakrknil,
Ki k svojej privezan hiši je bil,
Po noči tatove od hrama podil;
I kar je ta vrli čuvaj mi crknil,
Še druzega nésem psa dobil.
Če gré Zabavljica, rad jo priklenem,
Tam lajala bode naj v zimi i v léti;
Za vrat jej celó grebeníco denem,
Da smela volká bo za kožuh prijeti.
Zabavljica.
Kaj praviš? Mene priklenil bi ti?
Logika.
Privezal rad mene bi i vas tri.
Bistroumnost.
Zató da pri rokah bi vedno mu bile,
Na žúpnice gnoj mu v koših nosile.
Zabavljica.
Ti, stara Urša, tamkaj na strani,
Še ti nam svojo slavo oznani!
Prvakarija.
Molčíte, mlečnogobci!
Zabavljica.
Zakaj?
Al’ meniš, da tvoje zgrbavščene kože
Al’ kljukastega se bojimo nosú?
Dovtip.
Zaljubljen sem, vrgla me v sladke je ože.
Ukus.
Od same ljubezni me dreza bodljaj.
Dovtip.
Kar videl sem jo, več némam mirú.
Prvakarija (sama pri sebi).
Mladenči so v mé se vsi zaljubili,
Že slišim, kak’ srce jim v prsih cvili;
Pa, da jih lepota popolnoma zmore,
Iskati je treba vnanje podpore.
(Odpre malho, i na glavo déne star klobuk širocih širocih krajev, oglavje néma dna. Sama pri sebi.)
Gospod Samotorbič jih ne pregovoril,
Začetek bil dober, slab konec je stvoril;
Tedaj poskušati moram jaz,
Da jih zvrtoglavim, dokler je čas.
(Na glas.)
Gospodje, povejte, al’ sem vam všéč?
Kateri z menój bi najrajši šel léč?
Kdor hoče meni po godi ravnati,
Sosede mora vse zaničevati,
Sam sebe do néba povzdigovati;
Pa vender očitno mora tajiti,
Da sebe najbolj mej vsemi spoštuje.
Prvakom sicer sme se krstiti,
Pa tud’ naj vse druge takó imenuje.
Saj véste, da človek je slaba stvar,
Kdor se mu dobrika, lehkó premaguje,
Mej svetom češčen je največji slepar.
Naj vaša roka dobrote deli,
Če vaše mošnjice dar ne boli,
Hrbet se uklanja vaš naj do tal,
Če tega radi korist vam bleščì;
Vse drugo pa vaša naj pest pretepéžka,
Posebno, kar z vami v rog ne bučí.
Ta pot vam gotovo ne bode pretéžka,
Ker zvite možgane vam Bog je dal.
Logika.
Ta pot se dozdeva najkrajša meni,
Da bomo hudobneži povsod črteni.
Zabavljica.
Ta pot né gotovo nikomur pretéžka,
Zatôrej te moja pest natepéžka.
(Udari jo, da jej klobuk zbije.)
Prvakarija (privleče kovaški meh i jako piše).
Če nočete vzeti od nas mirú,
Popihati z grada vas moram domú!
Samotorbič (grabljami vleče k sebi).
Grabímo, grabímo! Vse potegnímo!
Umomotec (pokaže zidarsko žlico).
Nikakor se z mesta ne odmaknímo!
Krivoljuboslav (brenči velikoj brenčavoj).
Le vánje! Le vánje! Čez grad jih vrzímo!
Ukus.
Ogrízek! Tebe že davno črtím!
Počaki osát, da ti čreva zmastím!
(Vzame mu brenčavo.)
Pogledi! Vzeta je tvoja brenčava,
I ž njoj ti izginila beraška je slava!
Krivoljuboslav.
O joh prejoh, gorjé pregorjé!
Brenčavo potegnil mi je iz roké!
Zabavljica (mu izpodnese nogo).
I trebuh debeli teščí se zemljé.
(Krivoljuboslav pade.)
Samotorbič.
Na zemljo je vržen, bratje udríte!
Da zopet se dvigne, v pomoč mu stopíte!
Dovtip.
I Samotorbiču grabelj braníte!
(Mečem preseka grablje.)
Prvakarija (z mehom).
Držímo se! Vrag ti je v malhi! Bohó!
Samotorbič.
Zgubljena je bitva, tecímo nazaj!
Zabavljica.
Ne teci, Torbič, grdo je takó!
Bistroumnost i Logika (od zád).
Tecíte, če morete!
Umomotec.
Milost nam daj!
Samotorbič.
Zaprl je sovražnik rešnjo pot,
Zdaj réve zajeti smo povsod!
Logika.
Kobácaj, od koder sem si prišel.
(Sulicoj dregne Umomotca.)
Umomotec (pada).
Molite! Bojim se, da pojdem v pekel.
(Umrje.)
Dovtip (pobere klobuk).
I kde si pa ti, Prvakarija?
(Bistroumnost lokom bije Samotorbiča.)
Samotorbič.
Nikar me ne tepi, ko sveti Elija!
Dovtip (dene Prvakarji klobuk na glavo).
Klobuk ti moram na glavo déti,
Prvaštvo se mora čestiti na svéti.
Prvakarija (s klobukom čez oči na tla počéne).
O nehajte, nehajte! Bor je končan!
Samotorbič.
Zmečkal je našo slavo ta dan!
Krivoslavoljub (vstaja).
Od mrtvih vstajam v bridko življenje!
Umomotec (umira).
I mene peče peklensko trpljenje,
Na ónem sveti me Bog je obsodil,
Slovence da bodem strašit hodil,
Dokler jim še trebijo se možgani.
Tovariši zdravi! za mé ne molite!
(Nedovršeno.)
Opazka. Levstik je svojo »Jéžo na Parnás« leta 1854. v svojih »Pesnih« natisnil, potem pa to satiro leta 1861. v Trsti korenito prenaredil; a kakor pri toliko drugih spisih,
tako je tudi pri tem obtičal sredi dela, da je »Jéža« ostala nedovršena. Toda tudi v tej nedovršeni obliki se mi je zdela toli karakteristična, da je nisem hotel izpustiti iz njegovih zbranih spisov. Da pa satira vender ne ostane brez konca, postavil sem tu sem nastopne verze iz »Pesnij«. Blagovoljnega bralca prosim,
naj jih uvrsti na 171. strani tega zvezka po besedah:
Vranski.
E, prav gotovo je duhovin,
Ker tolik né smrtne matere sin.
___________
(Nastopi Časopis s trobénto na rámi.)
Časopis.
Mej vami je kakor v ladji Noetóvi.
Ko bili vkupaj vseh zverin so rodóvi.
Kder vpitja dosti je i kričanja,
Tam dobrega ne išči dejanja!
Nikar ne bodite ošabni i šopirni,
Počakite pokojni: čakite mirni!
Da vam se pokaže kaj i kako:
Hitite denes v Parnása goró!
Pomlád je, razsule so se cvetlíce,
Potrganih dosti zares je užé,
Al’ vender še nekatera cvetè,
Nektera diha iz jutranje rosíce.
Kdor kito najlepšo mi bo nabral,
Prvak sloveč mej vsemi bo stal,
Podal se venec mu s cvetja bó,
Ime mu še v poznih rodéh bo svetló,
Počakite, da se trikrat zatrobi,
Potem se zgubite, kakor se spodobi!
(Trobi.)
Pom, pom, pom, pom, pom, pom!
Zdaj prvič sem, še drugič bom:
Tará, tará, tará, ra rá!
Zdaj drugič sem, šele tretje veljá:
Tadrá, tadrá, tadralilí, tadralilám!
Le razkropite se, oblast vam dám!
Al’ kadar zopet zatrobil bom,
Vrnite hitro se na dom!
(Odide.)
Pegaz (razvije peruti).
Jutranji zrak me okrepčava;
Peruti močne čutim rasti!
Pevec.
Teló se v jasnem koplje mi azuri,
I duša plava v rajskej slasti,
Objema sinja me višava,
Stojé odprte pevskim sanjam duri!
(Dvigneta se in izgineta.)
Vrana (od tal se dvigaje).
Težák, težák, teža-ak!
(Ob tléh v grmovje zletí.)
Podganovič (ostrogo rabi).
Hì! Al’ boš do sodnjega dneva stala?
Podgana (mirno).
Samó pripravne sem luknje iskala.
(Z možem se izgubi v luknjo.)
Komar.
Od teže ne morem geniti se!
Komarski (jezen).
Videl bom, če se boš ali ne?
(Tepe ga, da ga ubije.)
Če pota več v Parnás ne veš,
Pa bom capljal brez tebe peš!
(Teče.)
Keberski (z bičem šviga).
Jao Šaro, moje desno krilo!
Keber.
Čakite, da zlezeva v gomilo!
(Sebe i moža v blato zakopava.)
Keberski (iz blata).
Privezan sem revež na kebra,
Mislil sem, da pojde visoko z menó.
Če padem, ubijem si nos ali rebra,
I zdaj pa v blati konec me bó!
Rak (poje mrtvaško pesen).
Ti bodeš črvém v želodci segníl,
Ti rakov z mesom ne bodeš redíl,
Oh, ne bodeš redil!
Ko v vodo bi keber zanesel te bíl,
Tud′ jaz bi se tvoje kože lotíl,
Oh, kože lotíl!
Rakovski (poganjaje ga).
Čemu pa zdaj imenuješ vodó?
Rak.
Saj Vi ste menda prijatelj ž njó.
Rakovski.
Zakaj to praviš? Razumno govôri!
Rak.
Pogovor sem čul, da ste vodenični.
Rakovski.
Kdor to je zlegal se, griža ga vmôri!
Človeški jezici so vsi krivični.
Rak.
Če ona čez Vas néma oblasti,
Do dna ne boste hoteli pasti!
(Ž njim v vodo skoči.)
Mišič.
Hudič se iztrgal je z verige gotóvo,
Beživa pred oblastjo njegóvo!
Miš.
Podkôve mi zadnje več ne držé,
Pribite jih, da se ne izgubé,
Potem imela v nogah bom speh.
Mišič (odjaha).
Prokleti kovač i klešče i meh!
Miš.
I sedlo me žuli, privezano náme,
Bežati ne morem brez poprave.
Mišič (sedlo ž nje jemaje).
Saj djal sem vanje ovsene slame,
Ki davi sem vzel jo —
Miš (v mišino bežé).
iz svoje gláve!
Mišič.
Od mene nikdar nezvesta ne hodi!
Če se ne vrneš, prokleta bodi!
Samogovor Osla.
Po glavi se pase mi huda žival,
Al’ ko bi podrgnit šel se ob plot,
Zbuditi bi se mi utegnil gospod,
Ki je na meni trdno zaspal.
Mišič.
Če so obile, kakor žrjavi,
Ki pravdo imajo po tvoji glavi,
Vojsko jim čisto sam napovém,
če potlej náte sesti smem.
Osel.
Če prav mi živali miru ne dadé,
Al’ vender Vas le ne vzamem na sé!
(Trobenta za odrom.)
Trará, trará, traré riré!
Oslovski (vzdramljen).
Dika vseh hribov svetá, bodi pozdravljen, Parnás!
Osel.
Pentameter vdihnil vam je trobente glás.
Časopis (nastopi).
Prišel sem, da poklical bom
Možake s Parnása zopet na dom.
Osel (vzdigne ušesa).
He ho! Midva še nésva bila z mesta!
Oslovski.
I vender ti znana je bila cesta!
Ti vedel si, kaj storiti imaš,
Ker poti i šego Parnása poznaš!
(Tepe ga.)
Osel.
I-á! Čeravno kože némam tenké, i-á,
Pa vender mi palica dobro ne dé, i-á!
Časopis.
Pregréšila sta se gotovo oba,
Ti Oslovski, ker si na oslu zaspal,
I ti, oslič, ker si pokojno stal.
Oslovski.
I ti, Časopis, ker časa malo si dal!
Odločit’ nam greš samo dve uri,
Pa hočeš, da ježa bi se zvršila?
Saj predno se pevska peč zakuri,
Mini poletni dan do kosila!
Časopis.
Kar je, to je; zdaj le najprvo skrbímo,
Da osla z mesta omečímo!
Osel.
Kar je preveč, preveč je, možjé!
Z mesta ne premaknem nogé!
Mišič.
Če k sebi me vzamete na osla,
Prizadel vam dosti ne bodem posla,
Ker dobro svoje sedlo imam,
Ki ga za mehurje i osla ne dam,
Al’ osel bo plesal po moji besédi!
Oslovski.
Če ganeš ga, brez skrbi mi sédi!
Mišič.
Najprvo ozreti se je treba okrog,
Da najdem vsacemu svoj drog.
(Prinese dva droga.)
Osel (zopet obesi ušesa).
Velike palice v roko je vzél,
Hudič ga vedi, kaj bo počél?
Mišič.
Zdaj moram kamen privalíti,
Drugač ne morem na osla príti.
(Privali.)
Takó — i zdaj pa sedlo nánj privezujem,
Zdaj z božjo pomóčjo vže nánj se dvigujem,
No, zdaj me vže sedlo trdno drží.
Prijatelj, zdaj pa le drog vzemíte!
Midva sva z oslom v sili veliki,
Upriva se v zemljo, kakor brodniki,
Ak’ čoln se na breg jim nasloní;
Odriniva vsak od jedne straní,
I vi, Časopis, v trobento dehníte!
(Odrivata vsak od jedne strani, Časopis marš trobi.)
Pesen Polža (iz ovsene torbe).
Nekdaj na sveti berač je bil,
Ki je raztrgano torbo imel,
Berač si je drugo torbo dobil
I ž njo po sveti okrog je šèl.
I v torbo je deval moko i mast,
I v torbo je deval, kar je prejél,
Imel je v torbi veliko oblast,
Berač je bil svoje torbe vesél!
Osel.
Lej vraga, še oves pamet je zgubil,
Gotovo se je v torbo zaljubil!
Mej vsemi še sam jaz pamet imam,
Al’ tudi pameten dobro biti né sam!
Da se ne bodo zastonj trudili možjé,
Ker znoj od vsacega vlasca jim gré,
Povzdignil se bom, da mlako dobím
I vánjo vso ropotijo brž odložím!
(Osel začne korakati, Časopis marš trobi, Oslovski, Osel, Polž i torba fortissimo.)
Imel je v torbi veliko oblast,
Berač je bil svoje torbe vesél!
(Odidejo.)
Mehurja (se vrneta i zapojeta žalostno pesen).
Malo pevcev imajo slovenske goré,
I tudi ti nam se ciganom jednaki zdé,
Oh, kolikor more na jednega osla jih gré!
Konec.
List iz Olomuca.
[uredi]Bratje ljubi, dánes me je dobra volja,
Pišem na slovenski dom odgovor lep,
I ker menim, da je ravna pot najbolja,
Torej konja vam brzdal ne bom za rep.
Vprašate me za junaško ježo mojo,
Kdo možjé so, ki ropočejo strašnó
I v trobečem hrupu na Parnás gredó,
V kletvi smešnej tepejo živino svojo.
To naj muza vam povédala bi tiha;
Al’ ker óna k vam stopíti se bojí,
I ker zánjo že govoril je Pavliha,
Vam naprošen zopet on naj govorí.
Kar poreče, vse mu zvesto verovajte,
Razsvetljenost in oblast mu vso podam;
Gôvor mu na jezik bom pokladal sam;
Že odpira list in usta — poslušajte!
V jéžo prvi prikorakal je osliček;
Pa ker s sábo né perutij z doma vzel,
Kupil mu je brž mehurja dva možiček,
Da bi ž njima letal semtertja vesel.
Gledala ga zemlja je nerodovita,
Ki nam v pesnih je pognala malo rož;
V kterej jeden šele bil je rojen mož,
Da mu v petji vsaka je skrivnost očita.
Ta dvigával je na konji se krilatem,
Pod oblake v drznem je letanji šèl,
I Prešeren hitro na prestolu zlatem
Slavno venčan sam nesmrten je sedèl.
Al’ kdor vreden je zares čestí v naródi,
Črt zalazva i proganja ga zavist,
Pa naj bo nedolžen mu namén i čist,
Pevec zmirom po stezi nevarnej hódi!
V ték s Prešernom priletí borečih dosti,
Da bi v svetle spenjali se zrake ž njim;
Komur pa né moč podana od mladosti,
Naj ne poje, skušen modro ga svarím;
Komur nekdaj né sodila rojeníca,
Kaj pomaga, da prišije si mehur?
Naj se dvigne časi v ognji jasnih ur,
Spet na zemljo vsaka vrže ga meglíca.
Né še dolgo tega, kar takó godilo
Nam na zgubo se, jeziku je na kvar;
»Živi!« glasno se Koséskemu je vpilo;
Tékali smo mu s kadilom pred oltar;
Blebetavi so trobili časopisi:
»On, prevodom najizvrstnejši junak,
Slaven pevski na široko je prvak!
Venec, glave čakajoči, več ne visi!«
Néso pesni svojih mu perut imele,
Starim platnom nova lica je dajál;
Vender vnemal si rojake je vesele,
Velikán je sam vesel mej vsemi stál.
Vam okorno úho je lehkó prevaril,
Prikupivši naše slave se željàm,
Da z resnicoj bližajočega se nàm
Časopis je vsacega razkačen udaril.
Al’ zató pa gré mu po pravici hvála,
Ker jezika némega je rešil vez,
Da besedi luč po njem je zasijála
I raztegnil govoru se ozki jez.
Kaj, ko stara že navada je vrh zemlje,
Da v pšenici kokolj vsakej zelení,
Ino če od žita več plevela ní,
Skupaj vender vse povreslo v snope jemlje.
Ko oglasil bil Koseski se mej nami,
Kmalu tudi Toman je zakuril kres;
Jezik tiščal ga je zló na slabej rami,
Dim zaslanjal iskre nam izpred očés;
Pevec je iz dima zubelj povzdvigóval,
Ali vender malo si ogrenil čast;
Če pridobil nési govora v oblast,
Ti besédoj, pesnijo ne boš caróval.
Naj si tudi v pômoč rebro svoje družiš
I visoko rečeš dvigniti perút,
Če v duhovnem poslu ženskej glavi služiš
Davno hlače že duhovne si izút.
Prazno ti je gledati v zrcálu lica,
Zadovoljno misliti si: »Mož sem lep!«
Vsaki človek v svojej zmoti rad je slep;
Al’ tenkà je prave kritike tehtnica.
Kdor ležnivec za proroka se obnaša
Svojeglavno, kakor ostaréli rak.
Ritniskim stopinjam tácim družba vaša
Pot naj kaže čez odprtih durij prag!
Vsako slovstvo íma jih v početku dosti,
Ki nikdar ne vprašajo za pravi pot;
Menijo, da varovala grdih zmot
Jedro bode njih duhovne jih modrosti.
Tacih bratov lepo je biló število,
Ki so s tujoj mokoj napolníli meh,
V poslušalcih pak so ali srce milo,
Al′ grohoten v ustih jim budili smeh;
Pesen suho jim namaka jok beraški,
Torej s česnom mažejo se vsaki dan;
Vsi njih verzi so krvavi srčnih ran,
I po sili, kakor rakov plač mrtvaški.
Pod zaslone tujih so imen se skrili,
Pa bučíjo glasno v bogsesmilski rog,
I daravno streljajo le z motivili,
Slave željni se ozirajo okrog.
Če se te je zloba trdna polotila,
Ti boš menil, da si nebu slavni sin;
Tok slovenske Save, pesek nje ravnin
Brenčal bodeš do večerje od kosila.
Književnosti naše vtrjeni sodniki,
Nagibáje drugi druzemu uhó,
Menijo se, da junaki so veliki,
Ker imajo mir i spravo mej sebó;
Vsi podobni se mi zdíjo tistej miši,
Ki je Mini pohvalila slavno reč,
Ker je bila njenej sestri vrlo všeč,
Njej sodnici ostarelej v svojej hiši.
To Slovencem v ježi pevec je razkládal,
K znanim glavam splošna lica je vrstil;
Brezi vzroka né nikogar v srce zbádal
I nikogar po nevrednosti čestil.
Dasiravno čislam vas, slovenske brate,
Vender tencih mi ne zdite se nosóv;
Kadar néma repa, z repom ne rogóv,
Zlodeja po samem duhu ne poznate!
1854.