Različne poezije

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Otročje igre v pesencah Razlíčne poezíje
Fran Levstik
Zabavljice in pušice
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Božíčna pésen.[uredi]

Betlehemsko obližje. — Ravnina. Od daleč se vidi nebeska svetloba.

Pastirska družba.
Kaj sveti se tam na ravnoti?
Zdaj solnca nebeskega luč ne gorí,
I luno, čestito kraljico nočí,
Oblaci so skrili v visoti.

Jeden od družbe.

Od roda do roda je velik Jehova,
Dobrotna i mila je roka njegova,
Ker nam iz nebeske višave
Pokazal je známenje sprave.

Vsa družba.

To žárek né zore nì plamen danice;
Pogled oslabeva, pokrijmo si lice!

Angelska družba. (Daleč.)

Adámovi sini v verígah so spáli,
Bil zemljo je Bog radi greha proklel;
A dneve otetbe so zdaj prisijáli!

Jeden od angelske družbe.

Kar duh se napuha bil v prahu je vnel;
Kar volja mu stvôrčeva bila je črt:
Vzdihával on let je tisúč i tisúč —
Zdaj zora je póčila, v sponah je smrt!
Zató naj veséle se pesni glasé
Ter zárji pozdravljajo novo naj lúč!
Duhovi človeku le sreče želé.

Vsa angelska družba.

Zató naj veséle se pesni glasé
Ter zárji pozdravljajo novo naj luč!
Duhóvi človeku le sreče želé.

Jeden od pastirske družbe.

Boječe posluša uhó,
Česár poslušálo še ní;
Ta pesen iz néba zvení,
Povrača se zopet v nebó!

Vsa pastirska družba.

Ne poje mladenič, ne poje devíca;
Jehova je blizu, pokrijmo si líca!

Angeli blizu. Jeden od njih družbe.

Čuváji pošteni vi čredi i paši,
Trepétu i strahu podajte slobó!
Mesije učakali dneve so vaši,
Dan sužnje je sile odšel za goró.
Ki bil je obetan na zemlji i v raji,
Poródil v pastirskej nocój se je staji;
Odkupil je spet Izraélovo kri!
Tja k Betlehemu hitíte,
Tamkaj ga v jaslih iščíte;
V jaslih zdaj dete nebesko leží!

Angelska družba (dvigáje se na vzduh).

O slava Gospodu v višavah,
I mir ti, Adamova kri!
Mesijo Devica rodila,
Peklenska je moč izgubila
Pravico do sužnjih ljudíj,
Zdaj mir ti Adamova krí!

Jeden od pastirske družbe.

Kedó mi predivne i tajne odkrije besede?

Vsa družba.

Nam pôsel Gospodenj povedal čuvajem je črede,
Ka v hlevu Mesija poródil se je v Betlehemu;
Le jéderno, bratje, zdaj jéderno k njemu!

Betlehemski hlev.
Pastirska družba.

V pôkoj vsej zemlji dete rojéno,
Slavljeno bodi, bodi češčêno!

Jeden od družbe.

Bil Mójsij je vôjvoda Judin izbran;
Tvoj svetli je videti želel obraz?
Odšel je k očakom pokojnim poslan;
Né bil mu prisojen ta blaženi čas!

Vsa družba.

Pred tábo smo v prahu,
V ljubezni i strahu!
Pastirjem najprvim si milosti svoje
Pokazal svečavo, rojeno z nebés,
Prihranil, da v lice zdaj gledamo tvoje
Kar koli po gori zelenej drevés,
Kar koli po brdih, po dolih je trave;
Kar koli po travi cvetočih očés;
Kar v jasnej je noči nebeske svečave:
Da toliko mi bi jezikov imeli,
Še vender nikoli čestí bi i slave,
Mi smrtni, z dostojnim ti glasom ne peli!
A sam si odklenil zdaj milosti hram,
Pastirjem najprvim nocój se odgrnil;
Ka Juda otet je, oznanil si nam,
Ka mir se je zopet na zemljo povrnil
Pred tábo smo v prahu,
V ljubezni i strahu!

Hlev obsije nebeska svetloba.
Angelska pesen od vzduha.

O slava Gospodu v višavah,
I mir ti, Adamova kri!
Mesijo Devíca rodíla,
Peklenska je moč izgubíla
Pravico do sužnjih ljudíj;
Zdaj mir ti, Adamova kri!

Umételnik.[uredi]

Ko goni te z mesta, nemirno te ziblje,
Kri bije v prevozke bregove srcá,
Kaj širi se v tebi, kaj v prsih ti giblje,
Povedati srce nì um ti ne zná.

Zasveti se blisk,
Udari grom!
Razmakne se skale okorne tisk;
Plastí razdrobé se, trga se lom.
Iz hrámov podzemskih bobní i šumí,
A reka svobodna bučí i grmí,
V zeleno hití.
V valovih i solnce i luna igrá,
Nad reko se kroži mavra z nebá;
Srečuje i svoj te obraz iz vodé,
Trgóve i mesta, drevesa, goré.

Vodé obudé se,
Plavuti svetlé se,
I ribice semkaj i tjakaj podé se.
Po nebu se ptičev poganja oblak,
S perótijo reže ujasnjeni zrak
Ter suče se v desno, v levo vzigráva;
Krdelo leteče
Seda v valove bežeče,
Tam mirno plava.

Mladenič, ribič, rádosti poln,
Odpenja čoln;
Veslá, za veslom veselo poje
Ter meče na môkro mreže svoje.

Ob vodi
Zeleni lovec hodi;
Mej bičje se vmiče,
Obrača poglede,
Kam ótva sede.

Po bregu se trava iz rose dviguje,
Visoko rase;
Po travi se čreda jagnjet raduje,
Skakaje pase.

Stojí tam siv pastir,
Né v svesti si v glavi svojih očíj,
I ném strmí
Ter vidi i vé,
Kaj nekdaj budilo je šum i nemir,
Grmeti pod zêmljo prestajalo né.

Žénsko líce.[uredi]

Davida je v greh krvavi prevabílo — žensko lice,
Modro pamet Salomonu omračílo — žensko lice;
V boji nékdaj zmagoval je Samson leve srdoglave,
Nikdo sil mu né ukrotil, ukrotílo — žensko lice;
In od Korjolana, ko viharno plahi Rim je stresal,
Trepetaje mir deželi izprosílo — žensko lice;
Mark-Antonov glas je ukazával polovici zemlje,
Né ga Cezar, v grob je njega položílo — žensko lice;
Cezarju, ki zemlja se mu je zibála pod nogámi,
Srce je v ljubezni sladki raztopílo — žensko lice;
Holoferna glave branil mož je, meč i kopje bojno,
A igraje mlado ga je prevarílo — žensko lice;
Vže Adámu, dokler tamkaj v raji živel je nedolžen,
Sredi raja smrt i žalost je vcepílo — žensko lice;
A i mene, pevca brez modrósti i brez duše krepke,
Srečalo je toli solnčno, rajsko-milo — žensko lice,
Da ga na vesoljnej zemlji néma, kodar jo nebó pokriva
Čudo li je, ka i mene je zmotílo — žensko lice?

15. februvarija 1860.

Ne bój se![uredi]

»Ako naju res kedàj usoda bi združíla,
Ti si jeze previharne, kot ognjéna síla!
Kde bi nášla jaz tolažbe, kde zavetja?
S čim bi srda tvojega besnenju se braníla?«
Bridko včeraj karala takó si mene.
Ko besede te si žalostna mi govoríla,
Solze grozdne tekle so po tvojem lici. —
Ne tajím ti, vender me poslušaj, deva míla!
Ne tajím ti strasti, niti jeze nagle;
Ali vedi, kakor se je brzo porodíla,
Hitro zopet iznemore in ugasne,
Ter ljubezen krôtka me potem je vsaka žíla.
Draga, k meni ljubeznivo se obrni,
Svoja hvala pred teboj ne bode me slepíla:
Zmisli, krepka duša, v prsih plameneča,
Strastno ljubi, a sovraži, kakor je ljubíla;
Trudno srce ne vskipí i hlad ne greje,
A ljubezen pregoreča, kar je pregrešíla,
Sama zopet vse zaceli, vse ozdravi.
Tvoja blaga bi pohlevnost vedno me krotíla,
Da za tábo šel bi, jagnje s pastiríco,
Ako luč bi tvojih dragih me očíj vodíla;
Svet krivični bi pozabil poleg tebe,
Vse bridkosti, skrb, gorjé, a duša zopet číla,
Kot bršlin zelen ob jeli tenkovrhej
Željna bi ob tebi kvišku se mi víla:
I kakó li iz medné bi se posode
Kaplja grenka kačjega otrôva kedaj píla?

Na Dunaji, 24. februvarija 1872.

Grm.[uredi]

Stal je zelen grm,
Ves cvetóč;
Pride k njemu kozel,
Skakajóč.

Milo ga objemlje,
Tiho meketá,
Liste v slast obira,
Dokler kaj imá.

Ko se nagostí,
Grm pustí.

Grm za ješčim kozlom
V zrak molí
Gola rebra.

Ljuba, to si tí!

Díguž.[uredi]

Oj Díguž, ti svetokriški kovač!
Ki ímaš obraz i nos potlačen,
Nemílostiv si, hudoben si mož,
Ker s kládivom v babo režíš razkoračen!

Vsa črna ti goni zakrpani meh,
S kropílom kosmatim ógljije néti;
Žarjávica nánjo od jeze cvrčí,
I tvoje okó se od jeze jej svéti!

Nikoli se, glupec, nési učil,
Zakaj spoštovàt′ je ubogo ženíco;
Ti dobro premislil nési nikdár,
Kakôvo bábišče íma pravíco.

Ne veš li, da ženska je slaba stvar?
Potrpi njene zbodljive zabave!
Sam vidiš, koliko z mehom trpí;
Ne bodi, ne bodi presvoje glave!

Bedák si, ker mečeš Katro na tla;
Neznane ti ženske so, Díguž, navade!
Ka nési vedel še tega do zdaj,
Da vsaka sama prehitro pade?

Pomlád i jesén.[uredi]

Leží, leží ravnó poljé,
Nad poljem vinske so goré.

Moravška pod gorámi vas,
O njej se čuje daleč glas.

Na polji žita mnogo ní,
A v gôrah vinski grozd zorí.

I blaženi Moravški svet,
Dekleta imaš kakor cvet!

Vse ljube so i vse lepé;
Iz njih posebno tri slové.

Očém so v slast izmišljene,
V srcé so mi zapísane.

Ko žêne bi kedàj iskàl,
V Moravče snubit bi poslàl.

A če je ne dobodem tàm,
Nikamor bi ne šel drugàm.
_______

Takó je pel vspomlád vesel,
Jeseni staro vdovo vzel.

Jéž i lisíca.[uredi]

Z belim snegom vse je krito,
Kamor sezajo očí;
Vije burja silovito,
A lisica v jazbi spí.

Jež do jazbe pritrepeče,
V mrzlo trnije zavít;
Ves tenák zobmí klepeče:
Rad bi zlezel se toplít.

I lisice prosi milo,
Da odprè mu svoj brlòg;
A ker né je k vratom bilo,
Joče kakor mlad otròk.

»Níkdar bi ne bil na poti,
Ves pohleven rad žedèl
Pod klopjó v najzadnjem koti,
V slast bi same ščurke jèl.«

»Bodi si!« lisica reče,
»A mirôven bodi, veš!«
Prime ključ, odpirat teče;
V kočo zdaj prileze jež.

Meju črevlje popetane
V klóbko se za peč je zvil;
Tam poníglavec ne gane,
Kakor da bi mrtev bil.

Tretji dan, četvrti mine,
Predno zopet je gorák.
Črevlje zdaj na stran odrine,
Stegnen se oddahne vznák.

Domačíca ga udari,
On se jej zagrohotá:
»Molči, babji kožuh stari,
Zdaj sem tukaj jaz domá!«

Z bôdlji vánjo zasadí se,
Dreza spredaj jo i zad;
Ona brani mu zobmí se —
Poženêta se do vrat.

Jež se ključa naglo prime,
Resk! čvrstó ga zavrtí,
A lisico zredi zime
Izpod strehe prepodí.

Zveženj je sirota vzela,
Dela si ga na glavó
Ter za palico prijela,
Šla v deveto deželó.

Pès in máčka.[uredi]

Močnik mački sta lizali
Iz črepinje pred vežó,
Nésta se nikogar bali
Nì za rep nì za glavó.

Njima za neboditreba
Od plotú sovražen ves
K skledi pride ter zasreba
Dárovčev požrešni pes.

Plaha mačica mladíca
Mjavkne, pod deske zbeží;
Zakriví hrbèt staríca,
Puhne v psa in zakričí:

»Vzdigni se mi na podpláte,
Pasji lačni pritepúh!
Ali planem s parklji náte,
Ako mi ostaneš glúh.«

Dim so cucku te besede,
Zavrčí in zamrmrá:
»Ne umaknem se od sklede,
Dokler imam kaj zobá!«

Mačka ljuta se razširi,
Prašči mu takój za vrat,
Lape vzdigne vse četiri,
Kožuh šiva spred in zad.

Psa bolí, da v kot zacvili,
Ves krvav in razkodrán,
Vzdiha, sebi sam se smili,
Têpen, od jedí odgnán.

Vidiš, vsako hudo delo
Kes, pokoro in bridkóst
Bode ino je imelo —
To ti bodi uk, mladóst!

Máčka, mìš in míška.[uredi]

Mačka.

Miška moja, pojdi sem,
S tábo se igrati hčem!
Rada bi te gládila,
Plesati navádila.

Miš.

Dete ljubo, pazi mi,
K mački ti ne lazi mi!

Mačka.

Kup orehov jaz imam;
Pridi k meni, vse ti dam.

Miška.

Poslušajte, mati vi!
Kaj mi teta govorí.
Naj nu smuknem tja lepó,
Jéderce je le sladkó.

Miš.

Dete, mólči, vmikaj se,
Mački ne dobrikaj se!

Mačka.

Vidiš, debelíčica,
Tukaj je potíčica,
Polna masla in medú,
Grôzdnih zrnec in sladú!

Miška.

Mati, mati, nàj nu grém;
Teta dobra je ljudém!

Miš.

Oj, ne hodi jej k nogàm!
Teta misli tebe hàm.

Miška.

Mati, gleda prelepó
Izpod čela nje okó!

Mačka.

Nič se mene ti ne boj,
Teci semkaj, tam ne stoj!

(Miška smukne k mački.)

Miška.
Mati, mati, oj gorjé!
Mej zobmi drží me vžé.

Miš.

Kadar vbijen lonec je,
Potlej kuhe konec je;
K mački gluha tekla si,
Gobček si opekla si.

Miška.

Mati, grozno me bolí,
Strla mi je vse kostí!

_______

Sreče svoje poderúh,
Kdor je modrim ukom glúh!

Vrábec in kònj.[uredi]

Vrabec.
Konjíček, v jaslih zób imaš
In zláhka tudi meni daš.

Trepečem v slami od zimé,
Držim se lačen v tri gubé!

Konj.

Zobí je tukaj dosti res;
Ne boj se ti, le kljuni vmes!

______

Zobala sta lepó ta dva,
Nasítila se vkup oba.

Rodí se leto pregorkó,
Mušíc in muh je vse živó.

Zdaj vrabec hitro jih loví,
Da konj ubádov ne trpí.

Nôvemu župánu dr. E. H. Costi.[uredi]

Ljubljana, mati naša, izvolíla
Tvoj um je, tvoje mlade si močí,
Da jim usodo svojo izročila,
Svoj up i težo svojih bi skrbíj.

Navdušena ti zdaj rokó podaja,
Nje glas donèč pozdravlja te vesél,
Ker te na sedež slavnih móž posaja,
Da nje krmilo krepko bi prijél.

Razsódni žreb ti glasno je oznanil,
Ko je potihnil sil nasprotnih boj,
Da venec tebi le je narod hranil,
Da v boji narod bil je za teboj.

S tebój je bil, ker si je trdno v svesti,
Da níkdar ne omaja te vihar,
Da ti na tvojih dnij strmotnej cesti
Njegove sreče vedno bode mar.

Naj slava tebi čista bi sijála,
Ko sije dánes vera naša v té,
In naj bi rodom poznim oznanjala,
Modróst, pravičnost tvojo in imé!

Ljubljana dánes ti rokó podaja,
Nje glas donèč pozdravlja te vesél,
Ker te na sedež slavnih mož posaja,
Da nje krmilo krepko bi prejél.

1864

Novolétno voščílo méstnega bóbnarja.[uredi]

Od nas se zopet leto je ločilo,
Jaz sem vesél pobobnal mu domú;
Za starim nam se novo je rodilo,
Ki vsem obeta marsikaj darú.

Zató denès jaz, bobnarček preprosti,
Meščanom našim vsem želim sto sreč:
Črevljarjem trdno usnje, déla dosti,
Pekárjem lepo moko, dobro peč;

Krojačem šívat′ za gotove d′narje,
Trgovcem kupca mnogo in blagá,
Služabnikom pohlevne gospodarje.
Gospodu zvestega služabnika.

Zvestóst zakonskim in otrók obilo,
Zaljubljenim poroko in oltar,
Urádnikom povikšano plačilo
In sebi velik novoletni dar.

1866.

Živio nôvo léto 1865![uredi]

Po stari navadi
Pretekel je čas;
Po stari navadi
Izkliknem na glas:

»Slovenkam zahtevam
Slovenske možé,
Ki ímajo zvésto
In vroče srcé!«

»Slovencem naj bode
Jedinost in mír,
Ker gad nad vse gade
Je v hiši prepír!«

«Naródu želim pa
Poštenih pravíc,
In sebi — dva soda
Srebrnih šestíc!»

1864

Voščilo za novo leto 1870.[uredi]

Staro leto zopet je zbežálo,
Ž njim vsa njega rádost in skrbí,
Novo se za starim prikazálo,
Času čas in rodu rod beží.

Bliža tudi že se moja dôba,
H koncu mi življenje trudno gré;
Néso daleč tamna vrata grôba,
Moč slabéva mi od dné do dné.

Bil udán slovenskemu naródu
Mojih let ostanek je zvestó,
In od njega bode pri odhódu
Najbridkéje vzeti mí slobó.

Za domača društva sem se trudil,
Njih napredek in koríst spešíl
Ter dolžnósti nésem je zamudil,
V strahu nésem dela níkdar bil.

Vsem Slovencem srečo v vsacem letu
Vedno želel sem, želím in bom;
Saj mi zadnje ure še na svetu
Morda streho dá »slovenskí dom«.

1869.

V slobó gospôdi čitalničnim družábnikom.[uredi]

Ko solnce zláto zadnjič se ozira,
Potem utone skoraj za goró,
I mrak za njim peruti razprostira,
Da nočni mir objame spet zemljó.

Užé se tudi meni solnce skriva,
Ki žarek dolgo me njegov je grèl;
Počitka noga mi je poželjiva,
Jesén mi šla je, zimski mraz prišèl.

Zvršêno leto tretjikrat je péto,
Kar delal sem Čitalnici vesél,
Minilo sedmo je in šestdeséto,
Kar luč svetá sem gledati začél.

A predno v tihi pôkoj se uganem,
Hvaležnost meni in dolžnost veli,
Da še po starej šegi préd - Vas stanem,
Izrečem Vam, kar v srci mi kipi.

On dan iz ust nekterih šle so graje,
Da biti službi sem začél nezvest,
Kar né se moglo zdeti mi najslaje,
Ker grehov teh mi ne očita vest!

A to pozaba s plaščem vse zagrni,
Povrni se veséli mi spomín!
V Čitálnici me redko hípi črni,
Redkéje trl me dan je bolečín.

Kakó sem vedno se iskreno trudil,
In če je bilo treba, v pozni mrak;
Kakó stopinje nésem rad zamudil,
To potrditi mi dolžán je vsak.

Če solnčno se okó z nebá smijalo,
Če grmel je vihár in dež je líl,
Ter če je vse od mraza trepetalo,
Nikoli nésem službe jaz mudíl.

Priljúbljeno mi bilo vse je delo,
Navada me je vže vezála ž njim,
Z dovoljnostjo, z veseljem me je grelo,
Zató je zdaj s težavo popustim —

S težavo tudi Vaša srca blaga,
Ki zvesti čut ste mi hraníli svoj,
Ki tudi v srce moje Vas polaga,
Ohrani v njem spomin hvaležni moj!

Da bili meni vsaj ste Vi prijázni;
Da né črtíl me čisti Vaš obraz:
Učili mene slúčaji so rázni;
Učil je mene mnogolétni čas.

Udarila je ura bridkega slovésa,
Ki sem se bal je in je želel sam:
Če solza trepetá mi iz očésa,
Nikdár te solze me ne bode sram!

Dobrotni Bog Vam daj življenje srečno,
Na zemlji Vam ga izpremeni v raj,
In Bog Čitalnico ohrani večno,
Slovenski rod ohrani vekomaj!

V Ljubljani, 30. septembra 1876.

V slavni god[uredi]

gospodu dr. Valentinu Zarniku.

Še premnoga bodi leta
Nam na radost vrhu sveta,
Zadovoljen, srečen, zdrav,
In petičen, kar je prav!
Domovine krepko brani.
Da se tvoja slava hrani,
Da imé ti mej Slovéni
Dan za dnevom raste v céni!
Tudi naj ti pošlje Bóg,
Česar prosiš, — kup otrók!
Tega s srcem ti želí
Ta, ki tukaj govorí.

13. februvarija 1880.

»Ljubljanski Sokol.«[uredi]

Ponosno me kríla
Po dolzem zaporu
V pomladnjem so zoru
Ob Savi nosíla:
Na svoje me stare opravke
Dežela je krasna vabila,
Posebno pa krasne Posavke.

Na Dunaji, 25. maja 1870

Nagrôbni kamen.[uredi]

Ta gomila
Mlad pod sabo skriva cvet;
Utoníla
V dobi sem najslajših let.
Mati mila
Brez tolažbe za menój se joka;
Njemu srce poka.

14. oktobra 1876.

Nadgrôbni napisi.[uredi]

1.

Črna zemlja, trd čuvaj,
Nikdar več ne da nazaj,
Kar so vzele nje močí,
Mrtvo v njej leži.

2.

Navdajala te je krepost visoka,
Poznal človeka, zemskega otroka.
I srce si, ki nikdar ne doseže,
Kar prepové usoda mu žestoka.

3.

Tu pred mano grob leží,
Lepa deva v njem trohní,
Teló lepó, teló cvetoče,
Za njim okó se moje joče.

4.

Vdova zapuščena ga žaluje,
Joka ž njo četvero se otrók:
Up jedíni srce jim vzdiguje,
Da jih v raji zopet združi Bog!

5.

Hvaležen ves obili ród,
Ki vaju korenín je cvetje,
Spominja vaju se dobrót:
Otroci, vnuki, snahe, zetje
Solzé prelivajo za vama,
Ki vaju skriva tiha jama.

6.

Krščanski sva živela,
Otroke zvésto preskrbela,
Sosedom rada pomagála,
Potrebnih nésva odganjála:
O znanec ljubi, prosi zdaj,
Da prideva v nebeski raj!

Uganke.[uredi]

1.

Če znano je tebi stvarjenje svetá,
Našèl si vže tamkaj v megló me zavito;
Jaz v solnci sem, v luni, v oblacih domá,
Nahajaš me v zemlji, a vedno očito.
Pristopim k človeku, kadár se rodí,
Ter zvesta ostanem mu tudi v življenji;
Iz mislij me nikdar, iz želj ne spodí,
Ker vedno me kliče v bolesti, v trpljenji.
Končujem jaz vedno in vedno druhál,
A prva prikažem se tebi v ljubezni;
Zvršena z menój je vsaka živál;
Ker vedno nahajaš me v hudej bolezni,
Dovolj govorjenja o meni je zdaj,
Jaz menim, ker znana sem vsakej deželi,
Ti tudi me znaš, le povem ti še naj:
Moj rod je, kder brat se sè sestro oženi.

2.

V zaporu do smrti privezan prebivam,
Četudi svobôdo največjo uživam;
Iz ječe ne pridem nì v zimi nì v leti,
A vêlik, oblasten gospod sem na sveti.
Pridani so v tesno mi stražo vojaki,
Ob lakoti nagli in trdi možaki:
Nikogar mej njimi se jaz ne bojim
Ter dobrega, hudega mnogo storim.
Naj snide se v družbo vesela mladina,
Ne prošen, ne voljen sem nje starejšina;
Naj toži, vzdihava hromota čemérna,
Kričí in zabavlja druhál nejevérna;
Zberó naj v pogóvor se stare ženice,
Zleté za kozarček se vinske mušice;
Naj trudijo z delom se kmetove žile;
Z iglico igrajo naj roke se čile;
S poštenim trguje naj možem slepar:
Brez mene vse to ne godí se nikdar.
Če jezen preteplje berača beráč,
Z lenuhom se skúbe kosmat postopač,
Gorjačo in pest mu na boj pospešujem,
A časih jo zopet krepkó ustrahujem.
Mogóčniki tudi so z máno si znani:
Vladika in župnik in mladi kaplani;
Županov jaz branim ter vladam razpravam;
Vojskàm ukazujem in mir utrjavam;
Posebno glasnó z učenóstjo se družim;
Cesarju in kralju in papežu služim:
Povej mi brez mene, če moreš kedaj,
Kakó imenuje slovenski me kraj?

3.

Jaz kljukec čuden sem v resnici
Nikomur tega ne tajím,
A vender možu in ženici
Na rámenih mirnó čepím.

Čas, večnost jaz držim pod sabo,
A vender me gotovo ní
Na zemlji, v pekli nésem jim za rabo,
V nebesih, vicah me ne vidiš ti.

Beráč me íma, kralj in cesar néma,
Knezí me némajo nikdár,
Bog záme nikdar nič ne mara,
Vendèr me hrani nebeščanov čar.

Hudiču jaz sem za rožičke glave,
Če prav me peklec ne pozná,
Imajo v sebi me pa vse države,
Na zemlji vender nésem jaz domá.

S menój ne more sin se pohvaljáti,
Očeta pa le vender krasotím.
Nikdar me ni imela še nobena mati,
A hčeri vsake vedno se držím.

Kar ptičev leta po podnebji,
Imajo me gotovo vsi sebój,
Vendèr me néma sova, kos in vrana,
Kobílar, drozeg, orel ne in nój.

Vreménski prêrok Pogodník.[uredi]

Predgovor.

Preljubi stari in mladi ljudjé!
Meni je prerok Pogodník imé,
Zató, ker vse, kar govorím,
Na tánko vselej pogodím.

Prosínec.

Bodi gorák ali mrzel nóvega leta dan,
Vender je zimski oblečen kmet in meščan.

Če zebe, ko praznujemo sveto Néžo,
Zapira kmet vrata, da mraza né v véžo.

Sneg, če o svetem Pavlu debel leží,
Počaka do pusta, kadar prej ne skopní.

Kadar je dva dni pred svečnico vreme lepó,
Ne bode ves prosinec nikdar več grdó.

Svečán.

Naj solnce posije na svete Polone zob,
Potem je v mokrem poletji zadosti gob.

Kadar sveti Matija in svetega Petra stol
Trgata preste, — obesita gosli na kol.

Bodi si kratek predpust ali dolg,
Če pleše stara baba, skače star kolk.

Ako se dosti moži jih in ženi o pústi,
Pride jih dosti na ôklic in ljudem v čeljústi.

Sušec.

Zajka, ktera sušca že mladíče dojí,
Ostane živa, dokler je kaj ne vmorí.

Kadar sredpostno sredo nazaj letijo žrjavi,
Tisto leto kobilice bodo skakale po travi.

Če tudi ptic ne oženita Jedrt in sveti Gregori,
Vender je dva dni pred sveto Marjeto sveti Mahori.

Mali traven.

Naj bode, ne vem, kako mokroten april,
Ščinkavec poje, kakor se je peti učil.

Če bukva perje pred svetim Markom zredí,
Sveti Jurij na konji zelenem sedí.

Pes, ki ta mesec grize travo,
Mora k tlom pripogniti glavo.

Kadar Velika noč pri peči v hiši sedí,
Ne mara, da se jej zunaj premrzlo zdí.

Véliki traven.

Ako Trijaci nad sábo omrelo razpnó,
Ljudjé v ljubljanski semenj po blati gredó.

Kdor o svetem Pangrci v loterijo stavi,
Če nič ne zadene, pa vsaj denar zapravi.

Kteri dan v leti je Janez Nepomúk,
Takrat je polovica majnika smúk.

Kolikor tednov je od Florijana pa do Urbana,
Toliko tudi od Urbana do Florijana.

Rožnik.

Medarda naj solnce peče, al′ dež kropí,
Za njim je táko al′ táko vreme štirdeset dnij.

Sveti Vid
Črešenj sit;
Kadar pa néso črešnje hotéle roditi,
Mora brez njih prebiti.

Če tudi o Svetem telesi
Prosó je v tretjem perési,
Vender še né v kopici,
Še menj pa kaša v žlici.

Ako se o Kresi
Nizdolu dan obesi,
O Trijeh kraljih se zopet kvišku porine,
Za toliko vsaj, kar bolha zine.

Na svetega Petra in Pavla rosíco
Meljemo v hudi letini drago pšeníco.

Mali srpán.

Kadar je piš na svetega Urha dan,
Potem je tih al′ viharen ves mali srpan.

Kodar v malem srpani krt močnó izriva zemljó,
Mora dostikrat kosec brusiti kosó.

Ko bi o svetem Jakobu tudi leméži iz nebes leteli,
Študentje vender bi radi ga v leti vsaj dvakrat imeli.

Véliki srpán.

Sapa, ktera svetega Lorenca zjutraj zbudí,
Ostane ves mesec, ali se pa spremení.

Kadar o Vélicem Šmarnu toča pritiska,
Od veselja gotovo kmet ne vriska.

Če dež o svetem Roku ne gré,
Ostanejo v raztrganih črevljih suhe nogé.

Ako na pratiki zadnji pasji dan
Sedí obrnen v levo stran.
Takrat je dosti prediva, če je obrodil lan.

Kimovec.

Kadar se o Malem Šmarnu bliska,
Takrat se precej spet zatiska.

Kdor kvaterni teden goveda po detelji páse,
Vidi, da grize vsako živinče záse.

Če hitro leta metulj na svetega Matevža dan,
Na perutnicah gotovo ni bolan.

Kodar so ta mesec orehi zreli,
Tamkaj so tudi spomladi cveteli.

Vinotok.

Sveti Lukež
Repni pukež;
Sveti Lukež
V róke-hukež.
Kádar pa néma ta svetnik nič opravíla,
Mraza né in repa né obrodíla.

Seme, ta mesec v zemljó položeno,
Če ne požene kalí, ne bode zeleno.

Če kokoš vinotoka razkopava na sredi tnála,
Kaže, da bi menda rada kaj pozobála.

Kadar sta na nedeljo sveti Simon in Juda,
Gospod in kmetič počiva od truda.

Ako o svetem Šimonu oglasi na drevji se žaba,
Pričuje, da ne omladí več nobena stara baba.

Listopad.

Od Vernih dušíc do Andreja mraz,
Kmeta zebe ves listopadov čas.

Če tudi néso o svetem Miheli
Nogradi grozdja prav nič imeli,
Vender po preobilnem vini
Glava bolí o svetem Martini.

Kadar o sveti Lišpeti sneg se iti napravi,
Najbrže zapade, če se poprej ne ustavi.

Gruden.

Če prvi dan grudna petelin tèšč kokoče,
Potem je ves mesec sapa, kakeršna hoče.

Ako delí to leto majhne darove sveti Mikláv,
Malo prinese, nastavljaj mu črevelj ali rokáv.

Kadar je ledeno tretji dan po Božiči,
Takrat se lehko drsat gredó nedolžni otročiči.

Rokavica na pratiki Silvestrov dan
Učí, da je staro leto in mesec gruden končan.

Kakor vreme na svetega Silvestra kane,
Tako potem do konca leta ostane.

Lesnike.[uredi]

<poem>

1.

Če žabe v luži začnó kreketánje, Poberi kamen, vrzi ga vánje!

2.

Bog ne daj! Stopinjo bi jedva stvóril, I zopet iz blata bi zbor ves govóril, Ter ako do mraka držal bi kamen, Ne porekó ti žabice: amen!

3.

Ti hrabro korači, kakor gospod, A kder né lese, preskoči plot.

4.

Kedár do trnove prideš ograde, Nikdár ne potiči v trnije brade.

5.

Bog sebi najprvo je brado ustvaril Potem jo stoprav Adámu podaril.

6.

A tudi Evi Adám je brade prosil, Da ne bi je sam po sveti nosil.

7.

A Bog Adámu takó je dejál: Da babi še brado bi oddál, Ker vem, ka bode hlače nosíla, Kakó bi se potler od móža ločíla?

8.

A Bógu Adám je takó odgovóril, Da babi tudi brado bi stvóril, No njenega nič ne okršil jezíka, Ločíti ne bila bi teža velíka.

9.

Jezici ženski, tekóče vodé, Nikóli pri miri ne stojé; A da bi tudi kedaj počiváli, »Kakó je to?« bi vsi povprašáli.

10.

Če ne ropotajo po noči kolésa, Zatisniti mlinar ne more očésa.

11.

Pretepi ga, kdor je palice vajen On misli, ka je od ljubezni glajen.

12.

A kogar sama ljubezen gládi z rokó Poreče, ka ključi železni ga deró, Če nič mu do tega željé ne obuja, Kar vedno se mu po sili ponuja.

13.

I dasi bi ženska srcé ponujala. Neprošena vender ga ne bi oddala.

14.

Ko bôsa bi v snegi za tábo pritekla Besedo prvo bi zopet odrekla.

15.

Ženstvó je, kakor obzidan grad, Ki sam sovražnika kliče i vabi; A kádar pride sovražnik do vrat, Besede svoje na videz pozabi.

16.

A jedva íma na pragi nogé, Vsi ključi trdnjavski se mu dadé.

17.

On jé i pije, leží i vladári, Doklèr se napase, nagospodári.

18.

A kádar se krač i pečenke napita, Brez »zdrava ostani!« pobere kopita.

l9.

I tukaj zločiniti jedva prestane, Drugàm se v jednáko zločinstvo gane.

20.

Človeško živenje prečudno je Bog namesil, I nekaj deklét na kljuko za hudo leto obesil.

21.

Zatorej z lučjo moški težko se najde, Kateri od prve ljubezni svoje ne zajde.

22.

Kdor ljubil je déklici dve, izkusi tri, A ona, če drzna je, šest jih na teden vlovi.

23.

Ti bodi stare mere slepár, Če nehčeš, brez ljubice nési nikdár.

24.

K hudôbniku ženske leté po sili, Da tudi bi ga iz cerkvé kropili.

25.

K pobožnosti v cerkvi duhovnik priganja I tudi biro svojo oznanja.

26.

Po cérkvah na kmetih se Bog spoštuje, A v mestih zaljubljeni svet sčakuje.

27.

Po mestih vže straža k orožju hití, Če p..neš na trgi v pričo ljudíj.

28.

Na kmetih četudi se v cerkvi ti zmuzne, Za úho te vender nihčè ne brljuzne.

29.

A ko morebiti bi kdo te brljuznil, Brez stráha bi zopet ga dobro duznil.

30.

Za jedno mu gorki dve zaušnici daš, Če svetega pisma i prorokov ne znaš.

31.

A kdor proroke umeje ter pismo zna, Po svojej modrosti za glavo naj skrb ima!

32.

Težkó iz tepeža prinesti je célo teló, Ogníti izkušnje se je še bolj težkó.

33.

Vseh petdeset tednov sem pazil čután, Da ne bi v izkušnji kakovej bil vjet; A evo! na starega leta dan Prišlò jih je tristo šestdeset i pet.

34.

Izkušnja dokípi najvišje visokósti, Človeku so dane vender še večje kreposti.

35.

A ti, da bi moč imèl ne vem koli slábo, Dovòlj je ímaš v svojo ponižno rábo.

36.

Da bila tvoja moč bi nad vse velika, Ne vbraniš se muh i zlobnega jezika.

37.

Da s trnijem ali zlatim zidom bi srce obsadil, A žálosti vender ceste do njega ne bi zagradil.

38.

I v tem smo prosjaki jednaki cesarjem, Vsak íma nagoto, razgaljeno vdarjem.

39.

A v tem so cesarji, kakor prosjak, Da svojo nagoto zakrivamo vsak.

40.

Cesarji i kralji narôde težavno kroté, A mnogo téže kroti se človeško srcé.

41.

Zdravniki znajo, kaj zdrávi ter kaj bolezen podá, A vender sam nekteri o palici sključen bedrá.

42.

Zdravniki bolni zdravce bi radi celili, Največji slepci radi bi vidce vodili.

43.

Iz tega na zemlji premnogo rodí se gorjé. Ker umu brezùm nastavlja vedno rogé.

44.

A da bi se tudi na glavo postavil, Z naúkom nikdó bi svetá ne ozdravil.

45.

I ko bi ves Izrael denes v pokoro obrnil, K maliku svojemu vsak bi jutri se vrnil.

46.

Naš rod se ne dá do sodnjega dné Nanizati, kakor česnôve glavé.

47.

Ozri se v kegljače, Kóliko tam jih stojí; A vsak drugače Svojo kroglo točí.

48.

I da bi tudi jednako dva jo točíla, Obá jednóliko níkdar ne bi zvrníla.

49.

Živénje človeško podobno je vodi, Ki vsaka po svoji strugi hodi.

50.

Vse reke i vode v morje tekó, Človeka vsacega v zémljo nesó.

51.

Velícega sem znal možá, Ki smrti prosil je Bogá; Pritlíkave sem znal ljudí, Prosili so, da večno je redí.

52.

V sedanjih časih do groba od zibeli Po cesti železni smo se zaleteli.

53.

Ko brada mladeniču jedva vstaje pod nos, Užé na sencéh je, užé na témeni bos.

54.

Od tílnika plešec k vrhu suče dlake, Da bi golomrázica mu ne stvorila napake.

55.

A kdor je lasàt obilo po glavi, I kapo si pod klobuk podstavi.

56.

Kdor náse lehkò dve topli suknji obesi, Skrbí za plašč i kožuh užé o kresi.

57.

Kateri je kožuh i suknjo i plašč ogrnil, Rad kúrjeno peč na hrbet oprtiv bi zvrnil.

58.

Ko drv pol sežnja v peč bi se delo, Če duška né dôvolj, ne bi gorelo.

59.

Mladenič devico glédi rajski lepó, Če gláden je, níkdar ne zaljubi se v njó.

60.

Zatôrej še nésmo nì čítali nì poslušáli, Ka od ljubezni prosjaki bi v vodo skakáli.

61.

A če se kedàj z vodó je kateri zagrenil, Ne boj se, da ne bi poprej se bil oženil.

62.

Nekteri, ki v vodo skočíti je želel, Najprej globočino je meriti velel; A če mu je potok samó čez koleni. Ni kópat ne gre po nobednej se ceni.

63.

A kdor po nesreči v vódo bi pàl, V nesrečo bi svojo otepal, teptàl.

64.

V nesreči samó še denašnji dan, Ti bodi mi, Bog dobrótljivi, v bran, A jutri bodem sam čután! — Takó človeški zárod muči Bogá, No vender se páziti sam nikoli ne zná.

65.

Ti sam si kriv, ka veja zadene te v óči, A vender glasnó od néba kličeš pomóči!

66.

Mi kličemo vsak dan v molitvi: Izbavi nas zlega! A tiho si mislimo: Udri tega i tega!

67.

Da bili kmetje bi očenaš učili, Namesto zlega možički bi davka molili Ter še pristavek bi dali modri meščána: Zastonj daj obilo žíveža, drv nam i stána!

68.

Zatôrej da tudi Bog bi še više prebival, Posebne dobrote nad nami ne bi užival: Ta prosi deževja, on bi želel suhote; Ta hoče draginje, on hrepenèč je cenote.

69.

Bog da vsacemu vselej vse bi podélil, Vsacega s tem bi najčéšče gorko razcvélil.

70.

Možjé najstarejši so v željah svojih detine, Z obema rokama nevednost v plamén je rine.

71.

Kedàr otroci v zbor se stekó, Na travo si vrečo plev denó, I, »to je velíka cerkev,« rekó, Ter »bim bom« z jezikom zvoniti začnó.

72.

Podobno si je nedolžno otročje i pevčje srcé, Samó si ustvari, česar ne najde vrhu zemljé.

73.

Zatôrej né treba Prešérnu vsega verjeti, Ka Julija taka je bila, kakor soneti.

74.

Če je ne prestváriš, v pesen svojo ne jemlji Najlepše, najsvetléjše stvarí na zemlji.

75.

Svetloba naj ti nikdár ne premoti očíj, Ker senca se z lučjo stanovito sestrí.

76.

I stóprav, ko senco ločiti veš, Soditi lúčino ceno smeš.

77.

A vsak i vselej ne hôdi sodbe krojít: Quod licet bovi, non licet Jovi; Bog oča povsod je vedno v cerkvi odkrít, Pokriti oholi hlapci njegovi.

78.

Zató, če govoriti ne kaže, usta si tišči, I če vrtoglàv si, jezdi brv na brodišči.

79.

Še vselej sem videl, koder sem lazil: Kdor vedel se ženskim je uslužiti; Kdor mnogo molčáti znal, malo je vpiti: Nikoli né sreče svoje pokazil.

80.

A kádar se oglasíti veljá, Odpri na stežaj si duri srcá, Zavpíj, da vsem se ušesa krika napólne, Četudi se náte vesoljni svet zakólne.

81.

I da bi te dvakrat srditi slepci na križ razpeli, Ce nési legàl, polagoma bodemo vse verjeli.

82.

Resnica je bila pred nébom i zemljó; Resnica ostane, ko zemlja, nebesa minó.

83.

Nobeden zvoník ne bode ure glasil, Da znali bi, kdaj se bode svet drobil.

84.

Če v zvoniku tudi cerkvénec molčí, Ura je poldne, kádar pol dneva zbeží.

85.

Izberi si pravo uro i pravega pomagača; Beseda je časi dovòlj, a časi potrebna gorjača.

86.

Ne devaj hiši na streho vrat, Nì hlačam durec na zadnjo oplat.

87.

Verjemi svojim besedam, a druge tudi premisli; Ne bodi tujega lačen, a svoje ímej v čisli.

88.

Kar koli nas je, lehkó bi toliko vsak si dobil, Da ne bi na stara leta kropa neslanega pil.

89.

A svet je mladenič, ki hoče se ženíti, Ter vôli začenja, teleta začenja redíti.

90.

Privrgó se mu golí potepuhi, Z lačnimi k njemu pritekó trebuhi.

91.

A kádar hram i hlev je prazen, Za gostom gost beží neprijazen.

92.

Ko pride nevesta z godci i svati, Nje ženih jej néma na mizo kaj dati.

93.

Jedí, katere sirota najprvo bi rada, Pri zgodnjem zdaj raztočníku bridko strada.

94.

Kdor moder je, vé daríti i tudi jemáti; On hrani druge, a nehče sam stradáti.

95.

Dve ímaš roci v dajanje, Dve ímaš roci v jemanje.

96.

Kar na sopari vsak dan izgubí morjé, Reke, oblaci mu zopet vračila dadé.

97.

A za resnice, za uke ne čakaj vračila, Bodi dovôljen, če léskovega né kosila.

98.

Zatôrej, če tukaj i tamkaj preveč sem rekel, Niščè da ne bode za máno s kámenom tekel!

99.

Ako utegnil kde sem kaj reči premalo, Misli, ka to na jezici je meni ostalo.

100.

Meniš li, náte ka meri kde zabavljíca, Pómni, ka némaš sam neumitega líca!