Vrbovec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gradišče pri Gornjem gradu Vrbovec
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Rudnik - Lekšetov grad, Sipek
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Kmetica in zakladi v Gradišču[uredi]

Na vznožju Gradišča ima kmet Adam posestvo. Gospodinja Adamka je hodila navadno na Gradišče iskat in nabirat drv.

Nekega dne jih zopet išče, otroka ima v napbčju, ves grič prehodi, a drv ne najde. Nazadnje zapazi votlino, polno drv. Vesela, da si jih bo lahko dovolj naložila, gre v votlino. Ali do drv ji ni mogoče priti, kajti vedno se ji odmikajo. Hipoma drva izginejo in žena stoji pred velikimi vrati. Tu stražita dva psa, ki jima šviga ogenj iz oči in gobcev. Kmetica je vsa prestrašena in bi rada zbežala, a je prepozno. Vrata se odpro in žena je — nevede kako — v sredi prekrasne sobe. Odtod je stopala iz sobe v sobo. Povsod je bilo vse lepo in tako krasno, da je kar strmela. Tu je bilo tudi mnogo kadi, napolnjenih z zlatom. Ko prehodi in si ogleda vse prostore, pride do zlatih vrat. Tudi ta se odpro in, oj čuda, pri zlati mizi sedi deklica, zgoraj človek bel ko sneg, spodaj pa ostudna kača. Ko zapazi ženo, ji reče prijazno: »Naberi si zlata, kolikor hočeš!« Kmetica odloži otroka ter si nadeva zlata, kolikor ga je mogla nesti. Sedaj se tudi vrata odpro in žena je v votlini. Tukaj se spomni otroka in hiti nazaj, pa zaman išče vrat; ne more jih več najti.

Vsa žalostna gre vprašat gospoda župnika, kaj ji je storiti, da dobi otroka nazaj. Ko župnik vse sliši, veli kmetici: »Idi čez leto dni, ravno tisti dan, uro in minuto in sekundo v tisti kraj; najdeš zopet votlino. Pojdi vanjo, pa ne oziraj se!«

Ko preteče leto dni, gre kmetica ob določenem času na Gradišče in najde takoj votlino. Ko po votlini dalje stopa, začne pokati in se bliskati, da je groza. Žena pa se spomni na župnikov nasvet in se kar nič ne ozre.

Ko pride do vrat, strašno zarjoveta nad njo psa čuvaja. Ali ona se tudi zdaj ne splaši, temveč odpre vrata Tu najde otroka, ki se je igral z raznimi dragocenostmi. Takoj ga vzame in odide. Zakleta deklica pa milo zaplače in reče: »Da bi bilo dete le še dva časa od polovice do sedaj ostalo tukaj, pa bi bila jaz rešena. Sedaj mi bo pa še dolgo, dolgo trpeti.«

Kmetica je dolgo hodila po votlini in iskala izhoda; ko se vrne domov, je ni nihče več poznal, pa tudi njej so bili vsi ljudje neznani. Le povedati so vedeli, da je pred davnim, davnim časom izginila na Gradišču kmetica Adamka.

2. Pastir in zaklete gospodične v Gradišču[uredi]

Po votlini »Zijalka« se pride v srce griča. Nekoč je zlezel vanjo neki pastir in zabredel v krasne izbe velikega poslopja. Tu najde mlade gospodične in pod zlato mizo, na kateri so ležali kupi denarjev, hudega črnega psa, ki ga hoče popasti. Ali gospodične se pastirja usmilijo ter ga rešijo in mu povedo, da bodo tako dolgo morale trpeti, dokler jih neki kosec ne reši. Potlej ga peljejo na vrh in pastir se srečno vrne domov.

Nekega jutra, ko je ta pastir ravno na nekem travniku kosil, pride k njemu ena tistih gospodičen, prinese polno ruto denarja ter reče: »Rosi, rosi!« Kosec plah ostrini in hoče zbežati. Gospodična pa milo zavikne: »Nesrečnež! Kako lahko bi me bil rešil, ako bi bil z roko po rosi potegnil. Tako pa bom morala do sodnega dne čakati odrešenja.«

Po teh besedah gospodična izgine, kosec se je pa po glavi butal, da je ni razumel.

3. Kmet, ki bi bil lahko rešil zakleto deklico iz Gradišča[uredi]

Nekega dne je šel kmet Adam na travnik kosit. Kar zasliši glas: »Rosi, rosi!«

Ko se ozre, zagleda zalo deklico, v tri četrt belo in v eno četrt črno oblečeno. Kmet se tako prestraši, da ne ve, kaj bi storil. Deklica, pa mu žalostno pravi: »Ti si bil rojen, da me rešiš; a nisi storil, kar sem ti velela. Tvojega rodu rod bode sadil drevesca, katerega tretje bruno bode dalo zibelko, v kateri bode spavalo dete, ki me bode rešilo.« Na to izgine.

V Gradišču pa od te dobe večkrat čudno buči in bobni.

4.Rešitelj pred vhodom v Gradišče[uredi]

Nekoč je nekdo pasel na Gradišču. Videl je velika vrata, pred katerimi je ležal velik pes. Ta človek je mislil iti skozi vrata, pa se je zbal psa in je šel nazaj.

Znotraj za vratmi je zaslišal glas: »Nesrečni človek, da nisi šel noter; lahko bi bil rešil mene in ves grad!«

5. Zakleta deklica v Gradišču in njen bodoči rešitelj[uredi]

V Gradišču stanuje zakleta deklica. Spremenjena je v kačo. Rešil jo bo en Čeplakov, ki mu bo ime »Inže« (Janez) in bo imel rdeče lase.

6. Štokovnik in njegov brat[uredi]

Bila sta dva brata, eden je bil graščak na Stoku, drugi pa v Lešju. Nekoč sta se sprla. Štokovnik je že brusil meč, da bi šel nad svojega brata in ga umoril. Ko je v jezi zamahnil z mečem, je zadel v strop in prikazala se je kri. Štokovnik je mislil, da je to božje znamenje; šel je v Lešje in se spoprijaznil z bratom.