Rudnik - Lekšetov grad, Sipek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrbovec Rudnik - Lekšetov grad, Sipek
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Negojniški ali Tirski grad
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



1. Ustanovitev gradu »Sipek«[uredi]

I.

Psoglavci so divjali preko slovenskih naselj. Zlasti se je odlikoval neki psoglavski orjak; podiral je vse, kar se mu je postavilo po robu. Bil je tako močan, da je kakor šibice lomil hraste, ki jim ni bil kos niti najhujši vihar.

Nekoč se je hotel prikupiti lepi grofici. Šel je po vsem Slovenskem, populil vse lipe, jih nasadil okrog gradu lepe grofice in dejal: »Tele šibe sem vam nasadil.« Vedel je, da grofica zelo ljubi lipovo drevo.

Tak velikan je torej prilomastil v lepo Savinjsko dolino. Vse je padalo pred njim. Prišel je do Mozirja, ki se pa takrat še ni tako imenovalo.

Da bi rešila svoj rojstni kraj pogube, se je podala najlepša deklica tistega kraja pred velikana.

Deklica je bila rajske lepote. Psoglavca je tako omamila, da je padel pred njo na kolena in dejal: »Pri tvojem Bogu se zaklinjam, da storim vse, kar mi boš velela.« »»Krstiti se daj!«« je hrabro odgovorila mladenka. Poglavar psoglavcev se je res dal krstiti, isto so storili vsi, ki so bili z njim. Takoj po krstu je vsakemu izmed njih odpadla pasja glava in zrasla mu je takšna, kakršne imamo mi. Poglavar sam je postal močan krščanski junak, ki je junaško branil svojo novo domovino.

Seveda je tudi poročil lepo Mozirčanko, ki se tej zvezi ni proti vila.

Izbral si je primeren prostor in tamkaj sezidal svoj grad.

Tam okrog je rasel šipek in po njem je junak imenoval svoj novi grad.

II.

Bila sta dva leška brata. Skregala sta se in eden izmed bratov se je izselil. Našel si je hrib, kjer si je sezidal grad, da bi bil varen pred svojim bratom in drugimi sovražniki.

2. Graščakova nevesta[uredi]

Lekšetov graščak se je hotel poročiti z mlado kmečko deklico in je zahteval od nje, naj se dobro nauči presti. Toda deklina se nikakor ni mogla privaditi vrtenju kolovrata in sukanju niti. Potožila je svojo skrb nadložni ženici, ki ji je obljubila, da bo pri prihodnji preji graščaka pregovorila.

Tako se je zgodilo. Bila je preja na Pristavi. Predla je tudi tista nadložna ženica, ki je vedno smrdela. Ko je graščak prišel k predicam pogledat, si je zatisnil nos in ženici rekel, da smrdi. Ona mu je pa odgovorila, da se radi neprestanega sedenja za kolovratom ne more več zadrževati. Pristavila je še k ternu, da se ji je pobesilo ustno, ki mora nit stalno sliniti.

To je bilo graščaku dovolj. Rekel je: »Če je pa tako, tedaj moja žena ne bo smela presti.«

3. Turki napadejo grad »Šipek«[uredi]

Psoglavci niso več nadlegovali naših pokrajin. Prišla pa je nova nesreča — Turki.

Prvemu poglavarju jih je sledilo še precej. Na Šipku je vladal ravno trinajsti iz rodu Psoglavcev, ko so pridrli Turki.

Grad Šipek je stal na čisti planoti in zato mu Turki niso mogli do živega. Saj so obleganci opazili vsakogar, ki bi se bil bližal.

Pa si je domislil turški paša, da bi bilo dobro nanositi veliko kopo prsti, za katero bi se mogli pri naskoku na grad skrivati.

Ker pa ni bilo pri rokah ne krampov ne lopat, so grebli prst kar z rokami in jo v pokrivalih nosili na kup. Ker je bilo Turkov ko listja in trave, je bila kopa kmalu nanošena.

(Tista velika kopa stoji še danes; pravijo ji »Kugla« ali redkeje »Kopišče«. Drugi seveda trde, da je to grob turškega poveljnika.)

Branitelji gradu so se umaknili v rov in ušli. V grad pa je prišla velika kača in ga je branila. Turki so morali oditi.

Zato pa je kača ostala v gradu.

4. Razvaline gradu »Šipek«[uredi]

Po odhodu Turkov so grajske razvaline samevale. Čez desetletja jih je zopet prerasel šipek. Pravijo, da se je povrnil sam ustanovitelj gradu in je šipek na novo posadil.

Še sedaj se sliši na obletnico tistega dne, ko je bil Šipek dozidan, najprej jok, to pomenja prihod psoglavcev, nato slede nerazumljive besede, izgovorjene v gluho noč, in nato vesela svatba lepe Mozirčanke s psoglavskim poglavarjem.

Na obletnico dne, ko so Turki razdejali grad, se pa prikaže lepa Mozirčanka sama in v lepih kretnjah zapleše po zraku.

Kmalu nato se sliši rožljanje orožja, ki spremlja obupni boj; nato nastopi nočna tišina, ki jo presekavajo vzdihi umirajočih, iztisnjeni iz oslabelih prsi v gluho noč.

5. Zakaj je Lekšetov grad propadel[uredi]

Lekšetovemu gospodu je umrla žena. Iz žalosti je zapustil svoj grad in se podal na Koroško. Grad je potem propadel.

6. Vodnjak[uredi]

Sredi grajskega dvorišča je majhna vdolbina, ki kaže, kje je bil nekdaj vodnjak.

Ta vodnjak je imel zlato verigo, ki se je navijala na vreteno in je na njej viselo vedro za zajemanje vode.

7. Vislice[uredi]

Zapadno od Lekšetovega gradu je drug hrib enake velikosti. Na tem hribu se še vidijo ostanki zidovja, na katerem so nekoč stale vislice. Ta hrib se imenuje Zagradišče.

8. Vračajoči se graščak[uredi]

Rudniški graščak in sosedni kmet sta si bila prijatelja. Nekoč sta se domenila, da tisti izmed njiju, ki bo poprej umrl, po smrti obišče drugega, in sicer podnevi, da bi ga ne bilo strah.

Kmet je že pozabil na ta dogovor, ko je graščak umrl. Nekoč je ravno počival za plugom, ko se mu približa umrli graščak. Kmet se je nekoliko prestrašil, šele, ko se je spomnil na dogovor, se je pomiril. Graščak mu je samo rekel: »Ne sklepaj z nikomer več take pogodbe. Oh, kako je hudo!« Nato je izginil.

Poslej je na Rudniku strašilo. Vsako noč se je slišal glas: »Oh, kako je hudo!«

9. Zakleta gospa na Rudniku[uredi]

Nekega večera je šla Lekšetova žena pozno v noč mimo rudniške razvaline na svoj dom, ki leži tik Rudnika. Ko pride pod zidovje, stopi pred njo belo oblečena žena, ji stisne otroka v naročje in izgine. Žena nese otroka domov. Ko ga pogleda pri luči, vidi, da je povsem črn. Prestraši se in silno zavpije. Nato se prebudi tudi otrok in jo prav milo pogleda. Žena se ga usmili in ga položi v zibelko poleg svojega deteta. Toda črnec kar vpije in sili k ženi. Zopet ga vzame v naročje in ga začne dojiti. Hudo jo je grizel. Misli ga odnesti nazaj pod grad. Kar vstopi v sobo starejša deklica. Ko zagleda poredneža, vzklikne: »Mati! To je hudoba! Vrzite ga v prepad pod gradom!«

Mati pravi: »Dobro, pa ga bom; toda poprej ga bova krstili. Vzemi blagoslovljeno vodo in ga poškropi!« Hčerka uboga. Komaj pade nekaj kapljic vode na črnca, se spremeni v prelepo gospo, ki spregovori: »Hvala vama za rešitev. Jaz sem bila zakleta grajska gospa, sedaj sem pa rešena.«

V tistem trenutku se vse posveti in vidi se naokrog ko ob belem dnevu. Gospa pokaže tja proti »Kugli« in reče: »Kopljita tam in našli bosta plačilo za mojo rešitev.« Nato prikazen izgine.

10. V Rudniku straši[uredi]

Ljudje so večkrat videli v Rudniku luč, ki se je. premikala sem in tja. Zraven so pa slišali nekakšno mrmranje in kihanje. Kdor je šel mimo, vsakemu so se ježili lasje.

Dva moža sta se pa vendar ojunačila in se podala ponoči v grad. Prvi se je imenoval Tacel in drugi Jurij, oba pa sta bila malo nora.

Najprej sta šla za lučjo; našla sta dve veliki kači, ki sta imeli na glavi svetle diamante. Zraven je bilo polno polhov, ki so mrmrali in kihali.

Ko sta se vrnila, so ju ljudje pričakovali. Povedala sta vse, kar ste videla.

In neki stari očanec je govoril: Pod gradom leže veliki zakladi. Kdor bi jih dvignil, bi rešil tudi tisti dve kači, ki sta v resnici dve zakleti duši.

Rešil bi pa duši tudi, če bi ju zarotil, naj govorita.

11. Otrok, rojen v Rudniku[uredi]

Pod gradom Rudnik je bila klet. V tej kleti je rodila revna žena otroka. Nikogar ni imela, da bi nesel otroka h krstu. Jokala je v tiho noč.

Pa je prišla bela žena in je nesla otroka h krstu. Ta žena je bila Marija.

Mati otrokova je umrla. Marija pa je vzela otroka v svoj grad. Dala mu je štirinajst ključev in mu je rekla: »Greš lahko v dvanajst sob, ne hodi pa v »trinajsto in štirinajsto sobo«.

Otrok je šel tudi v trinajsto in štirinajsto sobo. V štirinajsti sobi sta bila v steni dva moža iz zlata. Otrok se je dotaknil enega izmed mož s prstom in prst je postal zlat. Nato se je vrnil.

Marija je spoznala, da je bil otrok v trinajsti in štirinajsti sobi. Nesla ga je nazaj v Rudnik, kjer je umrl od gladu.