Negojniški ali Tirski grad

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rudnik - Lekšetov grad, Sipek Negojniški ali Tirski grad
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Paški grad
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Negojniški graščaki[uredi]

Negojniški graščaki so bili roparske narave. Navadno so ropali po mestih in so kmete puščali pri miru. Nadlegovali so jih samo, kadar so bili v stiski. Ob taki priliki pa so jim vzeli tudi vola, kakor so napravili našemu sosedu.

2. Kača[uredi]

Nekoč je šla neka kača z Negojniškega gradu na Gradišče pri Gornjem gradu. Na potu je omela roso in tudi v cestnem prahu je zapustila jasno sled za seboj.

Z Negojniškega gradu se je bila spustila čez Kandušerjevo ledino in pri Homu jo je videl neki berač.

3. Kopači na starem gradu[uredi]

Na Negojniškem gradu so že cesto kopali. Zlasti v božični in kresni noči, ker so bili mnenja, da so takrat cekini na površini.

Ponoči je kopače že večkrat pregnalo. Pred štirimi leti je nekdo vzel staro štolo, da bi jo vrgel na zaklad. Ali ko je začelo vršati, je on prvi pobegnil.

Leta 1890. so pa kopači, ki so delali tudi podnevi, odkrili 8 popolnoma ohranjenih in zelo velikih okostij, ki so bila vsa v isti jami brez rakev. Gospod župnik so ukazali, naj se trupla pokopljejo na starem mestu, saj se ne ve, čigava so, tako da morda na blagoslovljeno mesto ne spadajo.

Tedaj so pričeli ljudje trumoma prihajati na grad. Včasih jih je bilo gori toliko, ko pri Sv. Križu ob romanju.

Na starem gradu so pa našli tudi žrmenj ter razbit grb z napisom, ki ga nihče ni znal čitati.

4. Nesrečni kopač[uredi]

Rečiški župnik so najeli nekega moža, da je kopal na Negojniškem gradu. Na razvalinah si je napravil nekako jamo, v kateri je prenočeval.

Nekoč ga je pa zmanjkalo in nihče ni vedel, kam je izginil. Ko so pozneje iskali na gradu zaklad, so zadeli na njegove kosti in na koš, ki ga je imel s seboj. Tako je bila usoda nesrečnega kopača odkrite.

5. Mož s kostmi[uredi]

Nekoč je neki mož na Negojniškem gradu sam kopal in odkril kosti. Nesel jih je v Ljubno, da bi jih pokopal na tamkajšnjem pokopališču. Toda gospod župnik so ga poslali nazaj, češ, da se ne ve, čigave so tiste kosti.

Na povratku je moža zajela noč; pri Bezovnjaku je dobil prenočišče. Toda zaspati ni mogel, kajti vso noč ga je strašilo.

6. Luči na Negojniškem gradu[uredi]

Z zapadne strani so včasih videli na gradu svetlo luč. To je bil drag kamen, ki se je svetil na glavi velikemu modrasu.

V resnici je bilo nekdaj na grajskem hribu veliko modrasje golazni, danes je pa nekam izginila.

7. Pastir in grajska gospodična[uredi]

Neki pastir je zgubil ovce in jih je šel zgodaj zjutraj iskat. Prišel je pod grad, kjer ga je srečala neka gospodična. Vodila ga je noter in mu pokazala tri kadi denarja. Iz vsake kadi ga je pograbila polno pest in mu ga vsula v klobuk. Pri tem mu je rekla, da sme v klobuk pogledati šele, ko ga solnce osveti.

Deček je šel za ovcami dalje na Pljučni vrh, ki ga solnce še ni bilo osvetilo. Postal je radoveden in je pogledal v klobuk. V njem pa je bilo samo oglje. Deček ga je vrgel proč. Ali pozneje so tam našli nekaj zlatnikov.

8. Ženska je vraga izzivala[uredi]

Neka Jera je pod gradom pri hiši drobila steljo. Pogledala je proti gradu, in zaklicala: »Rabim denar, ako je res na gradu, pa naj mi ga vrag prinese.«

Vrag je Jero slišal in ko je ponoči spala, je prišel k njej. Bil je ves črn in je Jeri ponujal denar. Ženska se je tako preplašila, da je postala neumna. Poslali so po duhovnika in Jera je umrla.

9. Čarovnice na Negojniškem gradu[uredi]

Na porušenem Negojniškem gradu so imele čarovnice svoje zbirališče. Zraven gradu je rasla velika lipa, pod lipo pa je bila klop z mizo. Nedaleč vstran so se križale poti.

Kor čarovnic je bil precejšen. Bile so to večinoma stare babure, nekatere izmed njih so bile srednjih let, mlada pa je bila samo neka Liza.V to Lizo je bil zaljubljen Mlinarjev Juš (Jožef). Ker ni vedel, da je čarovnica, je prišel tudi na kvatrno sredo pred njeno okno. Bilo je v času, ko vstajajo mrtvi iz grobov in imajo čarovnice svoj ples.

Fššš ... je zašumelo in po zraku nad Jušem je završala čarovnica na Klek proti Negojnici. »Križ božji«, je zavzdihnil Juš in se pokrižal. Nato pa je strahoma klical Liziko. Zopet je zašumela nad njim druga čarovnica in metla ji je molela izpod krila. »Lizika, odpri, tako me je strah, odpri, Lizika, coprnice gredo na Klek; Ježeš, Marija in sveti Jožef«, tako je klical Juš.

Ker pa mu Liza le ni odprla, jo je pobrisal urnih krač in hitrih korakov kar čez gozd proti svojemu domu. Zadel se je ob vsako korenino in padel. Tema je bila taka, da bi jo rezal. Ko pa se Juš obrne, vidi na Negojnici vse polno lučk in reče: »Šentano, gori svetiš, lesi pridi, les, pa mi posveti!« Komaj je izgovoril te besede, je že bilo okrog njega vse polno čarovnic, ki mu govore: »Klical si nas, da pridemo les in ti posvetimo; posvetimo ti v pekel.« Mlada čarovnica stopi čisto k Jušu in mu posveti pod nos. Juš jo pogleda in vidi, da je Liza. Presenečen vzklikne: »Šembrano, bes te udari, tudi ti si čarovnica!«

In čarovnice so zaplesale okrog Juša. Prav v bližini pa je stal kozel s kopiti na nogah in z žarečimi očmi, bil je vzpet ko človek, ker je stal na zadnjih nogah.

Puh ... In čarovnic ni bilo več. Samo smrdelo je tam naokrog, da se je Juš držal za nos. Ko jo je primahal domov, je videl, da je ves opraskan in osmojen. Liza pa je imela odslej mir pred njim.

Juš je poznal samo eno čarovnico, Lizo. Ni je hotel izdati.

Tone Jug pa je poznal vso čarovniško družbo.

Nekoč je zaspal na klopci pod lipo pri gradu. Bil je čas pšenične žetve. Kar zasliši glas: »Zagreško pšenico usujmo! Lani mi je dejal: Babura, kolikokrat pa si že bila na Kleku. »Počakaj, ti bom že pokazala!« sem mu dejala. In odgovoril je močan glas: »Usujmo jo!«

»Ježon me je tudi ujezil, lisko mu zastrupimo!« je rekla druga. »Zastrupimo mu jo, zastrupimo!« je dejal zopet tisti močan glas.

»Visočnik je rekel, naj bi pometali vse čarovnice v ogenj. Otroka mu uročimo!« je z brljavim glasom izgovorila tretja. In še in še so odločale, komu bodo škodovale. Vedno je pritrjeval tisti močan glas.

Ko so končale svoje posvetovanje, so završale proti Zagreški njivi. Tone pa jo je ubral za njimi. Ko so usipale pšenico, so ga našle. Skakale so okoli njega, ga ščegetale in govorile: »Če nas izdaš, te umorimo!«

Tone je molčal, ker se je bal prezgodaj umreti. Napravil pa je tako-le: Šel je v cerkev, stopil k škropilniku in pogledal vsakega, kako se je pokrižal. Vse druge ženske so pomočile prst v vodo in se pokrižale, čarovnice pa so pomočile prst in vrgle vodo čez ramo. To je Tone povedal vsem svojim znancem. Tudi stari Blažon je na ta način spoznal čarovnice.

Studenec »Pizdatoč« je bil drugo zbirališče čarovnic. Ta studenec je ravno nasproti Negojnici. Večkrat so se zbrale čarovnice pri studencu, se razpršile po gozdovih proti Gorici, se zopet zbrale in završale proti Negojnici.

Potočki Jaka je peljal splav do Zagreba. Ko je bil še v Zagrebu, je želel, da bi bil že doma v Mozirju. Rekel je: »Zdajle se izkažite, čarovnice!« Takoj je bila pred njim Covška Mica in ga je vprašala: »Ali veš, kje je studenec Pizdatoč?« »Veni«, je odgovoril. In završala sta v zrak, pa se ustavila šele v Soteski pri Mozirju.

»Mhm«, si je mislil Jaka, »pa je imenitno jezditi metlo.« Toda povedal pa ni nikomur nič, dokler ni Mica umrla.

Zdaj pa ne vem, kam so izginile čarovnice. Studenec Pizdatoč pa še vedno teče in dobra je njegova voda, čeprav se baje kopljejo vehtre (čarovnice) v njem.

10. Tirski in leski graščak[uredi]

Tirski in leski graščak si nista bila dobra. Škodovala sta si, kadarkoli sta mogla. Nekoč je bila družina Leškega zbrana pri mizi na dvorišču in je jedla. Tirski jo je s svojega visokega gradu opazil. Nameril je top in v lesko skledo je čofnila žaba (ali krastača), ki jo je tirski sovražnik izstrelil.

11. Sovražna si brata[uredi]

I.

Lastniku Negojniškega gradu so pravili Tirski gospod, njegov brat pa je bil Leski. Oba brata si nista bila dobra. Nekoč je Leski poslal Tirskemu namesto vina sod smodnika. Smodnik se je vnel in razrušil poslopje.

II.

Bila sta dva brata graščaka. Starejši je živel na Gračnici, mlajši pa v Lešju. Starejši brat je hotel mlajšega uničiti in ga je v ta namen pozval k sebi.

Medtem ko je mlajši brat odšel k starejšemu, je slednji napadel Lešje, kjer sta bili v kleti dve kadi zlata in dve kadi smodnika. Starejši brat je grad izropal in zažgal, pri tem pa se je vnel tudi smodnik, ki je pogubil njega in njegove ljudi.