Vrag je nesel konja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sv. Miklavž in parkelj Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Vrag je nesel konja
Vinko Möderndorfer (1894)
Vinska trta
Izdano: COBBIS 2830133
Viri: COBBIS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


K pastirju je prišel mešetar na konju in ga vprašal, čigav da je. Muhasti pastirček se mu je odrezal: » Čigar je živina, tega sem tudi jaz!« »Čigava pa je živina?« je vprašal mešetar. »Tistega, čigar sem jaz,« je kljubujoče odgovoril pastir. Mešetar je nato odjahal v vas in zatožil porednega pastirja. Vaščani so ga kaznovali in ga brez večerje zaprli v sosedovo klet, kjer je bila slanina celega prašiča s kožo vred. Pastir je bil zelo hud, da so ga po krivi kaznovali, kajti bil je sirota in je pasel živino vseh kmetov v vasi, torej ni bil ne tega ne onega kmeta pastir. Odtrgal je deske z okna in pobegnil, s seboj pa je vzel vso slanino. Prišel je v gozd, skril slanino v grmovje in legel v senco, da bi se odpočil. Ko je kmet opazil, da je pastir ušel in odnesel vso slanino s seboj, se je strašno razjezil na mešetarja, češ, on je kriv, da je ob slanino, ker je zatožil pastirčka. Mešetar je odhajal v gozd, da bi dohitel beguna. Zbudil je spečega pastirja in ga vprašal, če je videl kakšnega mladca s slanino. Pastir se je zlagal mešetarju, da se je tak fant skril v skalovju. Mešetar je rekel pastirju, naj drži konja, da bo peš zasledoval tatu. Pastir ga je vprašal, kaj naj napravi, če bi mu hotel konj uiti. Mešetar je ves razjarjen odgovoril: »Reci mu, naj ga vzame Vrag!« Komaj je mešetar izginil med skalami, je zapeljal pastir konja v grmovje, kjer je imel skrito slanino, ga dobro privezal, mu odrezal rep, in ga zakopal na mestu, kjer mu je mešetar izročil konja v varstvu, tako da je gledal samo kos repa iz zemlje. Mešetar se je po brezuspešnem iskanju vrnil in nahrulil pastirja, kje da ima konja. Ta pa mu je odgovoril: »Rekel sem mu, naj ga Vrag vzame, pa se koj tukaj v zemljo pogreznil, da se vidi samo še rep.« vsi vaščani so prihiteli mešetarju na pomoč, potegnili za rep, ki se je utrgal, a konja niso mogli potegniti iz zemlje. Mladenič pa je že prej zajahal konja in odjezdil v sosednjo vas, kjer so bili ljudje bolj usmiljenega srca. Tudi na slanino ni pozabil in jo je vzel s seboj.