Vojnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lindek Vojnik
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Rifnik ~ Plaustein ~ Anderburg
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1.Grad in graščaki[uredi]

Cerkev sv. Tomaža je prenovljena grajska kapelica. Grad sam je pa porušil celjski vojskovodja Jan Vitovec.

Vojniški graščaki so imeli podzemeljski hodnik od Hude luknje na vznožju grajskega hriba do celjskega gradu. V ta hodnik so v slučaju potrebe spustili vodo.

Od gradu do gore Fudruž je bil most, spleten iz verig in kož.

Posestvo na Fudružu je kupil Slapnik. Ko je kopal globoko v zemljo, je našel precej steklenic, polnih močnih, opojnih pijač.

Na gradu pri Sv. Tomažu so bivali graščaki samo pozimi. Poleti pa so stanovali na takozvanih »spletenih gradovih«, ki so jih delali iz vej, da so se v njih senčili.

2.Most med obema vojniškima gradovoma[uredi]

Nekoč sta bila dva vojniška grada: eden je stal na Hribu sv. Tomaža in drugi na Gradišču.

Med obema hriboma teče hudournik Čuč mlaka, ki si je zarezal v razmeroma mehkem svetu globoko strugo. Da bi grajskim prebivalcem ne bilo treba hoditi iz enega gradu v drugega preko tolikšne globeli, jim je moralo ubogo ljudstvo zgraditi most od gradu do gradu. Most je bil narejen iz samih volovskih kož. Z njega so tudi metali v Čuč mlako nepokorne kmete.

3.Pred tomaškim gradom[uredi]

V bližini tomaškega gradu ima hrib nekakšen prirastek, ki ima lepo okroglo obliko. Sedaj rastejo tu smreke in borovci, med ljudstvom je pa ohranjen spomin, da so se na tem mostu vršile viteške bojne igre. Večkrat je baje prišel sem tudi neki Antikristov duhovnik, ki je prerokoval grajskim bodočnost in po svoje žrtvoval Bogu; pravijo, da je nekoč na sredi prirastka stal majhen oltarček.

4.»Študentje«[uredi]

Nekdaj je ljudstvo smatralo študente za »črnošolce« in nekake čarovnike, ki lahko kmetom po mili volji škodujejo. Ko je nekoč po vojniški okolici pobila toča poljske pridelke, je ljudstvo zvračalo krivdo na študente, ki so bili o počitnicah prišli na grad; napadlo jih je z vilami in kosami ter pregnalo.

5.Huda luknja[uredi]

Pod tomaškim gradom je votlina Huda luknja. O tej votlini ljudstvo marsikaj pripoveduje:

Tako je nekoč živela v gradu gospodična, ki se je v neki stvari težko pregrešila. Za kazen so jo vrgli v Hudo luknjo, kjer je začela strašiti.

Pod pokroviteljstvom tiste gospodične je grozni lint-ver, ki ima svoj dom v tej votlini in je silno močan. Nekoč se je tako razsrdil, da je strašno razbijal; radi njegovih udarcev se je razpočila Konjiška gora in morali so jo »zaklanfati«. Lintver je tudi uničil vole, ki so bili nekoč po hribu ušli nekemu kmetu in izginili v luknjo. Gospodar jih je ves obupan iskal, toda zaman; čez nekaj čaša so prišle iz neke votline pri Frankolovem na dan same telege in pa lane, s katerimi so bili voli zvezani.

V Hudi luknji je bilo nekoč malo jezerce, v katerem so prebivale rojenice. Te žene so nekega leta povzročile strašno točo. Kljub temu je pa vojniški graščak zahteval od kmetov tako velik kup žita, da se je skril v njem največji mož vsega kraja. Da bi bil mož še večji, so ga prej na graščakovo povelje dali v hudičeve krempeljce in nategnili.

Drugo leto pa je bilo rojenicam žal kmetov in zgodaj spomladi so enega izmed njih pozvale, naj seje bob. Storil je tako in rešil lakote vso okolico.

Neke zime so prišle k Drolerju rojenice in so povedale, da bo letina slaba. Hkrati so ga pozvale, naj takoj pose je bob. Droler ga je posejal kar po snegu in je imel obilno žetev.

V davnih časih so stanovale v Hudi luknji ajdovske deklice, ki so kmetom rade pomagale.

6.Svetloba nad Gradiščem[uredi]

Ko so ljudje na Hribu sv. Tomaža zgradili cerkvico, bi jo bil Bog imel rad tudi na Gradišču. Njegova volja se je razodevala v svetlobi, ki so jo ljudje vsako noč videli na tamkajšnjih razvalinah. Nekateri izmed njih so opazili celo svete Tri kralje in bili so mnenja, da je tista svetloba njihova zvezda. Ker se je svetloba venomer pojavljala, se je ljudstvo dogovorilo, da zgradi na Gradišču cerkvico, posvečeno sv. Trem kraljem.

Toda nekoč je v bližini sosed umoril soseda. Tedaj je, nastala viharna noč in svetloba se je med bliskom in gromom preselila na Koroško, kjer je ljudstvo pravilno razumelo božje znamenje in zgradilo cerkev svetih Treh kraljev.