Lindek
| ← Frankolovo | Lindek Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen |
Vojnik → |
| |||||||||||
1.Propad lindeškega gradu[uredi]
Avstrijska »vojska je nekoč napadla Celjske grofe. Lindeški grofje so bili zavezniki Habsburžanov; tvorili so njihovo predstražo. Celjski grofje so bili razjarjeni, ker so po krivdi Lindečanov izgubili v boju mnogo ljudi. Zato so sklenili, da jih kaznujejo. Ob sedmi uri zvečer so nastavili velik top in porušili glavni lindeški stolp. Na Lindeku so bili tedaj ravno pri večerji. Prebivalce gradu je kamenje deloma pobilo, deloma zasulo.
Še sedaj se ljudje bojijo gradu, posebno ob 7. uri zvečer.
2.Skale, brezno in jetnik[uredi]
Lindeški grad stoji na skali, preko katere so baje metali jetnike v prepad. Ta skala je vedno večja in brezno vedno globlje. Ko bo zadosti globoko, se bo podrl grad in konec bo trpljenja tistih, ki so bili mučeni.
3.Lindeška gospodarska poslopja[uredi]
Lindeški gospodje so imeli s svojega gradu prekrasen razgled in njihov položaj je bil nezavzeten. Ali vrhu hriba ni bilo mnogo prostora: tu je poleg velikega obrambnega stolpa, stoječega na strmi skali onostran majhnega dvorišča mogla nastati samo še nepreobsežna palača.
Glavna gospodarska poslopja pa so si gospodje zgradili drugje. Zlasti pripravno mesto zanje je bilo onostran sedla, ki na severozapadni strani oddeljuje grajski hrib od visoke in prostrane Stenice. Tam je gospodarska poslopja obdajalo razsežno obzidje. Landekarjeva kmečka hiša je del nekdanjega grajskega hleva. Njeni stropi so vsi obokani. V pritličju so grajski gospodje imeli živino, v nadstropju pa je bivala služinčad. Podzemeljska pot je vodila iz tega poslopja v grad. '
V ozadju hiše je velika lipa, ki so jo po narodnem pripovedovanju zasadili Turki. Ti stari sovražniki se gora niso ustrašili. Celo gori za vrhom Stenice je neki kmet nekoč našel turško konjsko opravo.
Med turško lipo in hišo je svet votel. Živini, ki se tam pase, se vgreza noga. Stari ljudje pravijo, da so bili tu grajski zapori.
Nekdaj sta pripadali neposredno h gradu tudi Krajanovo posestvo v Stranicah in Bizeljnovo v Verpetah na vznožju grajskega hriba. Tudi Krajanova in Bizeljnova hiša sta staroverski, čeprav sta sicer močno predelani.
4.Grajski križ[uredi]
Pod grajskim hribom je globok jarek, po katerem teče Beli potok proti Frankolskemu potoku. V tem jarku je mnogo pečin. Ena izmed njih se imenuje Vranja peč. V njej so imeli grajski nekoč železni križ, ki je bil pozneje pri Landekarju.
5.Veselica v gradu[uredi]
V gradu so priredili veselico, ki sta se je udeležila samo gospod in gospa. Še dandanes se včasih sliši po gradu zatohlo petje in vriskanje, ki izginja s šumom.
6.Pastirček na lindeškem gradu[uredi]
Nekoč je pasel pastirček svojo čredo pri lindeškem gradu. Nepričakovano se mu pri neki votlini prikaže žena in ga povabi, naj gre z njim, da mu razkaže zaklade, ki se nahajajo pod gradom. Pastirček jo posluša. Žena ga je vodila po raznih votlinah, kjer so bile velike kadi, polne zlata. Ko se je vračal iz votline, je bil že starček s sivo brado. Pred odhodom mu je žena rekla, da se še ni posekalo drevo za zibelko tistemu človeku, ki bo nekoč prišel in prevzel velike grajske zaklade.
7.Grajska gospa, hišnik in zakladi[uredi]
Lindeška gospa ni marala hišnika. Graščak mu je dal zato postaviti majhen gradič Landek, kjer se je naselil. Landek se še sedaj imenuje tisti kraj, Landekar pa je kmet, ki je zdaj lastnik starega gradu in okolnega gozda.
Ko je grajska gospa nekoč obhajala svoj god, je vodila hišnika po kleteh in mu razkazovala zaklade. Gledala sta jih tako dolgo, da je hišnik popolnoma oslabel. Ko se je vrnil, ga doma niso več poznali, kajti že njegov vnuk je imel sinčka. Pravil je svojcem, da bi ne pregledal vseh zakladov, ako bi jih še enkrat tako dolgo gledal.
8.Zaklad na lindeškem gradu[uredi]
Neki kmet je šel po opravkih. Prišel je mimo gradu in ga je ogledoval. Kar se mu prikaže gospa z mnogimi ključi. Odpre mu grajska vrata in ga vodi v klet.
Kmet vidi obilo raznovrstne zlatnine in se čudi. Gospa pa mu pravi: »To še ni vse. Pojdiva v drugo klet!«
Šla sta. Bila je polna. Gospa je vodila kmeta še v tretjo klet. Ta pa je bila polna rujnega vinca. In kmet vpraša gospo: »Čigavo bo vse to?« Gospa mu odgovori: »Ni se še rodil tisti kmetic, ki bo zasadil lipo, iz katere bodo naredili zibelko za viteza, ki bo vse to dobil.«rajski nekoč železen križ, ki je bil pozneje pri Landekarju To rekši, povede gospa kmeta iz kleti in izgine. Kako se kmet začudi, ko zapazi, da mu je brada medtem prirastla do kolen. Domov prišedši, najde svojega sina že starega, vnuk se je pa ravno pripravljal na ženitev.
9.Zaklad pod Lindekom[uredi]
Nekoč je živel star gozdar, ki je cepil drva blizu gradu. Ko zazvoni poldan, ves. utrujen sede na parobek in začne jesti. Ko se naje, mu šine v glavo misel, da bi si ogledal grad. Počasi in previdno stopa proti grajski pečini. Ko pride tja, zagleda težka železna vrata. Hoče jih odpreti, ker pa jih ne more kreniti, se obrne, da bi odšel. Tedaj pa se odpro sama in pred starčkom stoji bela žena. Prijazno ga povpraša, po kaj je prišel, nato ga pa povede po temnih stopnicah nizdol. Prideta do drugih železnih vrat. Bela žena potrka in že se. čuje od znotraj glas ključa. Vrata se odpro, žena izgine in gozdarja prime za roko majhen možiček. Pelje ga v dvorano, ki je bila polna srebra. Nato v drugo, v kateri je bilo polno zlata, in v tretjo, kjer je bil krasen vrt, poln zrelih, rdečih in debelih jabolk.
Ko sta si vse ogledala, možiček popelje starca po stopnicah na svetlo. Ko se starček malo poozre okrog sebe, opazi, da je vse izpremenjeno in da ima sam belo brado. Doma so mu povedali, da ga 100 let ni bilo med ljudmi, njemu se je pa zdelo, da je vse skupaj trajalo komaj en dan.
10.Zaklad na Jurčevi njivi[uredi]
Ko so nekoč na Jurčevi njivi orali, so zadeli v zemlji na skrinjo. Ali niso si je upali premakniti in skrinja je pozneje izginila.
Ko je propadel Jurčev dom, je ves svet kupil Landekar, ki je opustil njive in travnike; kjer je poprej raslo žito in kjer so cvetele hruške in jablane, tam je zdaj borov gozd.
11.Denarji so cveteli[uredi]
Landekarjeva mati je bila doma pri neki sosedni, znatno više in giadu nasproti ležeči hiši. Ko je bila še
mlada, so zvečer Cesto hodili pred hišo gledat nenavadno prikazen: po gradu so švigale luči — to so bili cveti rumenih denarjev.
12.Skrinja z denarjem[uredi]
Oče Jurec in njegov sin sta kopala celino tik lindeš-kega gradu. Sin zagleda baš pred seboj skrinjo svetlih dvajsetic, ki so se kaj lepo lesketale v solnčnih žarkih. Oče Jurec pa ničesar ne vidi. Kako mikajo sina dvajsetice, ali oče mu je na poti. Misli in misli, kako bi očeta odpravil, da bi ves denar pograbil sam. Slednjič si domisli in pošlje očeta po južino.
Komaj je odmaknil oče pete, plane sin na denar kakor lačen volk na jagnje: grabi, devlje v žepe in klobuk, celo srajco sleče in baše v rokave. Že nima več kam devati; razmišlja, kaj bi še s skrinjo storil; popade jo, da bi jo zavlekel na skriven kraj. V tem trenutku pa stoji pred njim bela pošast, ga zgrabi v zatilnik in ga prekucne, da zažvenkljajo vse dvajsetice okrog po zemlji. Premetuje ga po grmovju sem in tja, slednjič ga pa vrže čez pečevje v globino ter reče z gromkim glasom, ki je strašno odmeval po starem zidovju: »Oj, nesrečni sin, ne tebi samemu, tudi očetu so bile dvajsetice odmenjene. Mogel si postati najbogatejši človek, da jih nisi očetu zavidal. Tako pa naj čakajo tistega, ki bo pobožnejši od tebe!«
13.Strahovi v Jurčevi hiši[uredi]
Jurec je imel nekoč svojo hišo na zapadnem pobočju grajskega hriba — v neposredni bližini razvalin. Ali v hiši ni bilo prijetno; vsako noč so se pojavljali strahovi. Nihče ni v njej rad stanoval. Lastnik jo je prodal neki Neži. Toda ta ženska je zbežala iz nje, ko je nastopil prvi mrak: po zraku je pribrnel par konj.
Da bi strah odgnali, so postavili k oknu sliko Matere Božje. Zaman. Strašilo je še dalje.
Danes pa ne straši več, kajti hiša je razpadla in sredi njenih skromnih ostankov raste velik bor.
14.Strahovi v grajskem hlevu[uredi]
Na kraju, kjer stoji dandanes Landekarjeva hiša, je bil nekdaj velik graščinski hlev.
Ko so zapustili grad prebivalci, so se naselili v hlevu strahovi in ljudje si niso upali v stavbo. Fantje z Belega Potoka so pa bili pogumni. Nekega večera so šli v hlev in so čakali. Ko je prišla ura strahov, so začuli grozen hrušč v podstrešju, vrata so skočila s tečajev in tuljenje je završalo po gozdovih. Od tistega časa tam ni več strahov.
15.Strahovi v Landekarjevi hiši[uredi]
Landekarjeva hiša je bila nekoč polna skrivnosti. Njene prebivalce je cesto strašilo.
Navadno je neko bitje vlačilo po stopnicah neki predmet, ki je ropotal kakor železna skrinja. Medtem je stalno kihalo. Ko je prispelo v kuhinjo, je hitelo pod peč. Ako bi bil kdo na kihanje odgovoril z narodnim »Bog pomagaj!«, bi bilo tisto bitje rešeno nesreče in svojemu rešitelju bi bilo pustilo z zlatom napolnjeno skrinjo. Toda nikomur ni to prišlo na misel, danes je pa že prepozno, kajti v Landekarjevi hiši ne straši več.
16.Prevoz zlata v Konjice[uredi]
I.
Z lindeškega gradu so roparski vitezi vsako leto poslali na konjiški grad voz zlatnikov. Za ta prevoz so imeli v službi hudiča.
Ko je hudič nekoč vozil zlato, mu je voz obtičal, na strmi cesti, ki pelje preko Polena v Konjice. Naprosil je bližnjega kmeta, da mu pomore. Kmet je zapregel v voz par volov in srečno pripeljal zlato v konjiški grad. Tam ga graščak vpraša, kako plačilo zahteva. Kmet mu odgovori, da bi rad zlatnikov. Toda hudič mu nasuje oglja v klobuk. Kmetu za oglje ni bilo in ga zavrže.
Ko pride domov, ga vpraša žena, kako plačilo je prejel. Jezen ji odgovori, da so mu dali samo oglja in vrže klobuk na mizo. Toda silno je presenečen, ko opazi za klobukom svetel zlatnik. Brž pohiti na mesto, kjer je bil
stresel oglje, toda ničesar hi več našel, pač pa je iz tega vsega spoznal, tla je s svojo vožnjo pomagal hudiču.
II.
Nekoč so grajski hlapci vozili v temi težek voz z gradu v Konjice. Ker grajska vprega ni bila dovolj močna, so naprosili kmeta Kamenščaka, landeškega soseda, da. je pripregel svoja dva črna vola.
Dospeli so v Konjice. Tam je Kamenščak opazil, da sta bila na vozu samo dva zeljna škafa, ki sta bila skrbno pokrita. Mladi graščak Leopold mu je dal za plačilo poln klobuk nečesa trdega in mu je naročil, naj ne pogleda vanj, dokler ne pride domov. Kamenščak pa je bil radoveden, kaj mu je mladi graščak dal za dolgo pot, in je v »Grabnu« pogledal v klobuk. Videl je v njem samo oglje. Jezno ga je raztresel po cesti, odšel domov in povedal sosedom, kaj se mu je pripetilo. Drugi dan so pa našli sosedje na cesti razmetano zlato.