Frankolovo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Tabor Frankolovo
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Lindek
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


1.Odkod ima Frankolovo svoje ime[uredi]

Pravijo, da so bili lastniki frankolovske graščine mogočni Frankopani. Po njih sta graščina in kraj dobila svoje ime.

2.Nečednostni graščak in njegove žene[uredi]

Neki graščak je bil velik nečistnik. Imel je več žena, a vsaka izmed njih mu je umrla en mesec po ženitvi. Eno je zabodel, drugo je zastrupil, nekatere pa je dal utopiti v vodnjaku, nahajajočem se blizu graščine.

Nad tem vodnjakom se prikazuje včasih velik ogenj in iz njega moli več žarečih jezikov. Ti jeziki predstavljajo baje nesrečne žene, ki iščejo zadoščenja in preganjajo moža, goneče ga po okolici. Tako dolgo bo blodil, dokler se žene ne pomirijo.

3.Hiša,v kateri straši[uredi]

Poleg gradu je hišica, v kateri sedaj nihče ne prebiva razen strahu, ki straši mimoidoče. V hiši je bila ječa; tu je bila zaprta tudi poslednja žena nečednostnega grofa, čigar hudobije je bila spoznala.

Marsikdo je že videl nesrečno grajsko gospo. Z eno roko je podpirala glavo, z drugo pa je pretila proti gradu in zamišljeno zrla v ribnik.

4.Frankolovski grofje in hudič[uredi]

Blizu frankolovske graščine je neka podrta hiša, ki je last hudičeva.

Tisti hudič je bil v zvezi s frankolovskimi graščaki, ki so mu zapisovali svoje duše zato, da jim je v omenjeni hiši dajal denar.

Neki grof pa se je spokoril; hudičevo hišo je ukazal podreti in zgradil je kapelico, ki še dandanes stoji v prizidku graščinice. Za pokoro se je dajal grof vsak dan bičati od svojih hlapcev in je kmalu umrl. Ljudem se večkrat prikazuje v podobi kobile, ki jo preganja bič. Ko pride do podrte hiše, izgine in hudič takrat strašno zakolne. To se ponavlja vsak večer in ponavljalo se bo tako dolgo, dokler ne bo kdo rešil nesrečnih grofovskih duš.

Hudič se vsako noč trudi, da bi si hišo znova postavil. Odtod luč na tistem mestu. Ali opolnoči se mu vedno podere, kar si je bil zgradil. Zato se sliši takrat njegova kletev.

5.Prvi zrakoplov[uredi]

V graščinsko ječo so zaprli nekoč med tatove nekega trgovca. Ker so se mu tatje rogali, kako da je zašel med nje, jim je zatrdil, da bo ušel iz ječe. Tega pa mu ni hotel nihče verjeti.

Nekoč je prišel med jetnike graščak in trgovec ga je prosil, naj bi mu dovolil, da se lahko izprehaja po dvorišču; za plačilo bo delal igrače za mladega graščakovega sina.

Graščak mu je ustregel; na dvorišče mu je postavil celo mizo z orodjem, da je lahko delal. Trgovec je naredil velik balon in poklical vse graščakove ljudi, da bi si ga ogledali. Zakuril je pod balonom, prijel za vrvi in se dvignil v zrak. Veter ga je podil preko Celja. Grajski hlapci so hitro skočili na konje ter dirjali za njim. Balon je pristal v Kamniku, toda preden so prijezdili tja grajski hlapci, ni bilo o trgovcu ne duha ne sluha.

6.Lindeški in frankolovski graščaki[uredi]

V srednjem veku so bivali na lindeškem gradu hudobni in kruti graščaki. Neusmiljeno so napadali trgovce, ki so vozili svoje blago po cesti pod gradom.

Frankolovski graščaki pa so bili dobri in so trgovce ščitili.

Zato pa je vladalo med lindeškimi in frankolovskimi graščaki večno sovraštvo.