Rifnik ~ Plaustein ~ Anderburg
| ← Vojnik | Rifnik ~ Plaustein ~ Anderburg Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen |
Blagovna → |
| |||||||||||
1.Zlato v rifniški kleti[uredi]
Na mestu, kjer vidimo danes le sive razvaline sredi gore Rifnik, je stal pred več ko sto leti krasen in močen grad Rifnik. V njem je bivala imenitna žena. Imenovala se je Ema, Bila je vnukinja mogočnega slovanskega kralja
Svetopolka. Vse zlato je razdelila med uboge ljudi, kajti bila je zelo milosrčna in pobožna. Po smrti so jo proglasili za svetnico.
Po njeni smrti je pripadel Rifnik škofom v Krki na Koroškem. Krški škofje so bili dobrotniki kmetov. To pa je jezilo krutega celjskega grofa; zato je poslal svojo vojsko v Sv. Jurij. Vojskovodja Ferenc Tahi je vojsko vodil. Začel je metati na grad žareče baklje, tako da ga je malo obžgalo. Škofje so se tega zelo prestrašili in zbežali. Istočasno je vojska razdejala tudi Anderburg in Plaustein.
Po smrti zadnjega Celjana je dobil Rifnik neki hrvatski velikaš. Ta graščak je bil skop kakor peklenjšček. Sovražil in črtel je svoje uboge tlačane. Kadar je šel na lov, je kar jezdil s konji čez revno tlačanovo pšenico. Bog ne daj, da bi se kmet kaj uprl! Takoj bi ga bili raztrgali psi. Vedno bolj nečloveško je pobiral vedno večjo desetino. Mnoge ubožce je vrgel v ječo, da so umrli od gladu. Ni čuda, da se mu je kopičilo zlato. Shranjeval ga je v treh velikih kadeh v kleti. Bile so kmalu polne.
Neko pomlad, bilo je že vse zeleno in prijazno se je smehljalo solncece z vedrega neba, pride berač na Rifnik. Na grajskem dvorišču se srečata z graščakom. Berač poprosi milodara, a graščak mu ga ne da, ampak se razsrdi nad beračem in naščuje pse nanj. To užali revčka, obrne se še enkrat proti gradu in z groznim glasom izpregovori: Proklet bodi s svojimi zakladi, proklet, dokler ne pride odrešilni dan!«
Nato je začelo grmeti in strele so udarjale v grad. Pričel se je rušiti. Podsulo je graščaka in njegovo zlato.
Še pred več leti so se videle stopnice, ki so vodile v klet do velikih železnih vrat, za katerimi so tiste kadi z zlatom. Možje so poskušali svojo srečo, ali zaman. Prišli so do vrat, s silo so jih odprli, toda ugasnila jim je luč in obšla jih je taka groza, da si nobeden ni upal naprej. Vsak je kolikor mogoče hitro pobegnil na, svetlo.
Stopnice se ne vidijo več. Graščak pa še dandanes varuje svoje zlate.
Varoval jih bo tako dolgo, dokler ga ne bo rešil najbolj pravičen in najbolj pameten človek iz okolice (ali Šentjurčan). V torek (ali ponedeljek) pred veliko nočjo mora urezati tri dolge leskove (ali bukove) šibe, ki so zrasle v enem letu. Shraniti jih mora do velikega petka, da jih nihče ne vidi. Na veliki petek mora iti k spovedi in sv. obhajilu, nato pa hitro na Rifnik. Okoli razrušenega gradu mora vleči šibe od leve na desno stran. Ko se bo dotaknila šiba kamena, pod katerim so vrata, se bo razrušilo zidovje in vrata se bodo sama odprla. Graščak bo rešen, rešitelj pa si bo lahko naložil zlata, kolikor bo hotel. Srečen, presrečen tisti Šentjurčan!
2.O sodarju in zlatnikih[uredi]
Pet minut pod rifniškim gradom ima svoje domovjee kmet Alojzij Oset, ki je tekom tridesetletne dobe izkopal na svojem posestvu mnogo zanimivih prazgodovinskih predmetov.
Njegova babica, rojena leta 1807., mu je pravila sledečo povest:
Nekoč je šel sodar po poti mimo gradu. Sreča gospodično, ki mu pravi, naj gre z njo, da bo nabil obroče na1 kadi, polni zlata. Sodar jo posluša in iz,vrši delo. Nato ga gospodična vpraša, kaj hoče za plačilo. Sodar zahteva pest zlatnikov. Gospodična mu reče: »Napačno si volil. Če bi bil rekel, naj ti dam, kar hočem, bi bil dobil vse zlatnike.« Dala mu je zahtevano pest zlatnikov. Ko je prišel iz gradu, se mu je še ta pest zlatnikov spremenila v — oglje.
3.Zaklad v Rifniku in kmet[uredi]
Poleg rifniškega gradu je neki gospodar kosil nekoč travo. Pa pride k njemu človek in ga pcvede v notranjost gradu, kjer so bile tri kadi; v eni je bilo zlato, v drugi srebro in v tretji baker. Človek poprosi gospodarja, naj mu nabije obroče na sodih. Gospodar je to napravil.
Ko pa je svoje delo opravil, ga človek poprosi za račun. Gospodar pa ne računa nič. Tedaj mu človek reče: »Nesrečnež, ki mi nisi nič računal. Da nisi tega napravil, bi bil danes rešen, tako pa bo preteklo še sto in sto let, preden mi bo zasijala svoboda.«
Ko je gospodar odšel, je zaloputnilo za njim in grad se je zopet sesul. Gospodar pa v svojem kraju nikogar ni več poznal. Podal se je k župniku, ki mu je povedal, da so njegovi sorodniki živeli pred sto leti. Tako dolgo je nabijal grajske sode.
4.Kako lahko dvigneš zaklad[uredi]
Ako hočeš dvigniti zaklad, tega ne moreš storiti sam. To bi bila tvoja smrt. Pripreči moraš kako žival, da ti zaklad premakne. Potem izgine zakletev.
5.Podzemeljski rov pod Rifnikom in Plausteinom[uredi]
Pravijo, da je Plaustein vezal z Rifnikom podzemeljski rov.
6.Rifniški graščak in njegov brat — graščak na Plausteinu[uredi]
Ljudska domišljija prestavlja grad Plaustein, ki je v resnici stal na visoki skali pod Resevno, na strmo skalo nad Ferleževim mlinom v Šibeniku. V tem gradu je stanoval brat rifniškega gospodarja. Od enega gradu do drugega je bila napeljana zračna brv, pokrita z vdovskimi kožami. Po tej brvi se je sprehajala grajska gospoda in je ponosno gledala po širnem svetu, ki je bil njena last. Nekoč sta se oba mogočneža sprla in sta živela poslej v strašnem sovraštvu. Skozi grajsko lino sta napela svoja loka. Rifniški gospodar je zadel brata in ga ubil.
Ubiti brat je imel dobro in pobožno hčerko, ki je po nesrečni očetovi smrti postala lastnica njegovega gradu. Njeni sovražniki so navalili na grad in ker ni bil dovolj utrjen, so vdrli na dvorišče. Mlada plemkinja se ni več mogla rešiti. Povzpela se je na svojega belega konja in zdirjala na kraj strme stene. Pred sabo je zagledala grozen prepad, toda ljubša ji je bila smrt nego misel, da bi prišla v roke krutega sovražnika. Skočila je pogumno v reko, ki je ločila oba hriba. Na gradu so vsi mislili, da je junakinja utonila v valovih, zato so brezskrbno plenili in vse opustošili. Toda konj, ki je bil zvest svoji gospodarici, je napel vse svoje moči in preplaval široko reko. V obrežju je bila velika luknja, skozi katero je vodila podzemeljska pot na grad na Planini. Graščakinji je bila ta skrivna pot dobro znana in tako se je otela gotove smrti.
Luknja, skozi katero je smuknila plemkinja, se vidi še dandanes ob vznožju Rifniške gore nekaj korakov pred Ferleževim mlinom. Poleg luknje je žleb, po katerem priteče voda izpod gore. V koritu, ki stoji pod žlebom, se napaja žejna in izmučena živina.
7.Rifniški gospod in njegov oče — graščak na Plausteinu[uredi]
Grad Rifnik je bil zvezan s Plausteinom z lesenim mostom, pokritim z vdovskimi kožami. Po tem mostu se je sprehajala gospoda in gledala na uboge tlačane, ki so jim robotali in delali tlako.
Posestnik gradu Plaustein je bil oče rifniškega graš-čaka. Nekoč sta se sprla. Skozi okni svojih gradov sta napela loka drug na drugega. Radi tega je nastala vojna med obema gradovoma. Rifnik je bil močnejši od Plausteina, kjer je zavladal obup. A mlada princezinja ni hotela v bratovo ujetništvo, zbežala je v hlev, zajezdila svojega bistrega konja in hotela uiti. Toda vsa vrata je bil že sovražnik zasedel, le ena stran gradu je še bila prosta. Tu se je razprostiralo jezero, ki je imelo podzemeljski odtok. Princezinja je naravnala belca v jezero, junaški konj se ni branil skočiti v vodo, zahrzal je in se pognal v hladne valove. Preplaval je jezero in našel podzemeljski odtok. Vanj je konj zaplaval in srečno priplaval na Planino, kjer je princezinja še dolgo živela.
--89.212.193.185 12:12, 9. julij 2015 (UTC)==8.Šentjurska graščaka ==
Ko so izumrli Celjski grofje, sta dobila Rifnik in Plaustein vsak svojega graščaka. Bila sta si dobra prijatelja. Enako kruto sta ravnala s svojimi kmeti. Priganjala sta jih z bičem in rezala sta jim s hrbtov pasove, kadar so se jima preveč zamerili. Iz ustrojenih človeških kož sta si naredila most med svojima gradovoma.
Na neki pojedini sta nekoč drug drugega razžalila. Napovedala sta si boj. Ker je bil Plaustein šibkejši od Rifnika, se je hči plausteinskega graščaka zbala. Sklenila je, da še pred prihodom rifniške vojske pobegne na Planino, kjer je imela dobre prijateljice. Ko je močno bobna-nje naznanjalo prihod rifniške vojske, hitro zasede belca in se požene z njim preko 30 m visoke skale v Kozarico, skozi sotesko, koder vodi danes pot na Kalobje. Pri Ferleževem mlinu zdirja v rov, po katerem dospe na Planino.
Še danes se vidi vhod v ta rov. Iz njega teče bistra studenčnica. Že večkrat so skušali priti v notranjost, prišli so pa samo kakih 30 m globoko.
Hčerka se je srečno rešila. Med obema graščakoma se je pa bil medtem ljut boj. Nekateri pravijo, da sta se po čudnem naključju obadva ubila, drugi pa zopet trde, da je rifniški gospod ostal in mora za pokoro čuvati svoje zaklade, dokler ga ne bo rešil pogumen človek.
9.Rifniški ribniki[uredi]
Rifniški graščaki so imeli tri lepe ribnike. Nahajali so se v dolinski preseki, ki loči grajsko skalo od višjega Rifniškega hriba ter se spušča v vzhodni smeri proti Cernolici. Mesto, kjer je bil najvišji ribnik, se še pozna; ta ribnik je napajal neusahljiv studenec, Virtič, ki zdaj daje vodo bližnjim kmetom. Tudi drugi ribnik je napolnjeval enak studenec, tretji ribnik pa je dobil vodo po gorskih jarkih, ki so mu jo dovajali ob dežju in nalivih.
10.Grajski marof[uredi]
Grajski marof je bil malo nad severnim vznožjem grajskega hriba. Tam je zdaj trden kmet, ki se po domače imenuje Marovšek.
11.Turki streljajo na Rifnik[uredi]
Jugovzhodno od Rifniškega hriba je nad Gorico drug, dokaj strm hrib, ki se imenuje Gradišče. Z njega je krasen razgled na Rifnik in šentjurski kraj. Okrog in okrog vrha se nahaja velik, mestoma globok elipsoidni jarek s strmim nasipom. Na vzhodnem pobočju pa je nizek zid, ki je sestavljen iz drobnega kamenja brez malte ter je že mestoma močno propadel. Na vrhu in na pobočju hriba raste zdaj večinoma gozd.
Pravijo, da je na Gradišču pokopano zlato tele, z vrha in izza kamenitega zidu so Turki streljali na Rifnik in na šentjurski kraj.
Vzhodni sosed Gradišča je hrib Trotna, ki se dviga nad vasjo istega imena. Na vrhu tega hriba je bil nekdaj stolpič, zdaj pa ga je nadomestila kapelica. To je spomin na vojsko s Turki in hkrati spomenik nekemu v boju padlemu oficirju, ki je tu pokopan.
12.Razdejanje Plausteina[uredi]
Pravijo, da so prišli Plaustein oblegat Turki. Prav tedaj se je vračal z lova graščak. Napadli so ga in mu vzeli grb. Ko so grb pokazali, so se jim odprla grajska vrata. Ali njihovo zmagoslavje je bilo kratko.
Prišla je rifniška vojska in jih je pregnala. Turki so bili jezni in so šli na goro Boč. Ko se je zvečerilo, so zagnali proti Plausteinu ogromno žarečo verigo, ki je grad porušila. Ko se je zidovje podiralo, je bil velik hrušč. Toliko je bilo kamenja, da na istem mestu gradu niso več mogli obnoviti.
Še danes se vidi skala, na kateri je stal Plaustein.
13.Konecanderburškega gradu[uredi]
Pripovedujejo, da je neki čarovnik porušil s svojimi čarovnijami anderburški grad, ki je pokopal pod seboj sv. Hemo.
14.Iz kamenja anderburškega gradu je pobožna graščakinja zgradila cerkev sv. Rozalije[uredi]
Na Lipici so sive skale. Na njih se vidijo nekaki vtiski. Pravijo, da so to sledovi hudičevih krempljev.
Hudič se je namreč klatil tod okrog. Hotel je napasti graščakinjo. Ker pa ji ni mogel nič napraviti, je pobožna gospa v zahvalo grad razdrla in iz njegovega kamenja zgradila cerkev sv. Rozalije, ki še dandanes gleda s hriba, ki je na severni strani sosed Lipici.
15.Anderburški grad, zlati oven in graščakinja Ema[uredi]
Lipiški grad (Anderburg) je sezidal neki plemič, ki je služil nekaj časa tudi pri Celjskih grofih. Prislužil si je toliko denarja, da si je lahko sezidal hišo. Tudi pri Rifniških si je precej prislužil. Kmalu si je sezidal na Lipici grad ter se oženil z rifniško hčerko Emo. V svojem gradu je kraljeval v sreči in veselju.
Nekoč so prišli Turki nad grad Plaustein. Lipičan je hitro priskočil s svojimi podložniki na pomoč. Za plačilo je dobil zlatega ovna, ki je baš takrat poginil na Plausteinu. Čeprav ni bil več živ, zlat je bil pa vendarle. Z veseljem ga je prinesel svoji ženi Emi. Na njeno zahtevo so ga spravili v klet. Od radosti ni mogla spati cele noči. Vsak teden je šla najmanj trikrat gledat svoj zaklad.
Za ta zaklad so že dolgo vedeli Turki. Ni jim pa bilo znano, da ni več na Plausteinu. Znova so udarili na ta grad. Medtem so pa zvedeli, da je zaklad na Lipici. Udarili so nanjo. Ali Rifničani so ji prišli na pomoč in Turki so bili odbiti.
Nekoč je prišel v grad neki berač in poprosil Emo miloščine. Ema je bila prav tedaj pri ovnu in ga je držala z eno roko. Ker ni mogla hitro ustreči, jo je berač z, zlobnim glasom proklel. Grad se je porušil in pokopal pod seboj Emo in ovna.
Ko so nekoč kopali na Lipici v vinogradih, so izkopali kamen, na katerem sta bila vpodobljena oven in roka sv. Eme.