Blagovna
| ← Rifnik ~ Plaustein ~ Anderburg | Blagovna Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen |
Prežin → |
| |||||||||||
1.Podzemeljski rovi
[uredi]Severno od sedanjega poslopja se še nahaja kamenje stare stavbe. Pravijo, da se nahajajo pod zemljo, kjer je stalo staro poslopje, dolgi rovi, vodeči iz grajske kleti na vse strani. Nekateri so prihajali na dan v bližnjem gozdu, kjer so bili izhodi navadno pokriti z vejevjem, drugi pa so se končevali v južni dolini, kjer teče potok, in pa v severni dolini. Te rove so morali kopati podložni kmetje za časa tlake in so služili za to, da bi graščinska gospoda lahko hitro zbežala iz graščine in se skrila drugje, ako bi kak sovražnik graščino napadel ali zavzel.
Sedaj so ti rovi najbrž že popolnoma zasuti.
2.Obrambni pomen ribnikov
[uredi]V severni dolinici se nahajajo trije ribniki drug nad drugim, vzhodno od njih sta še dva druga. Pravijo, da so rabili ribnike za obrambo proti Turkom. Ko so goreče grmade po gorah oznanjale prihod tega silnega sovražnika, tedaj so izpustili vodo iz treh ribnikov po severni dolinici. Iz drugih dveh ribnikov pa so lahko izpustili vodo po južni dolinici. Te dve dolinici se združita ob zapadnem vznožju griča. Tam se je združevala tudi voda. Tako je bila graščina dobro zavarovana.
3.Obroči v lidovju
[uredi]V zidovju se nahajajo še neki obroči, ki so jih vzidali v tistih časih, ko je še bila tlaka. Ako ni kak kmet hotel plačati davka, ako ga ni bilo na tlako ali ako se je kako drugače pregrešil, tedaj so ga privezali za te obroče. In graščinski hlapci so ga nato bičali in mučili. Nekatere so zdelovali tako dolgo, da so pod težkimi udarci svoje žalostne usode izdihnili svojo nedolžno dušo — kot žrtev graščakove samovoljnosti.
4.Zakladi pod kapelicami
[uredi]V osemnajstem stoletju je bivala na Blagovni zelo bogata baronica. Bila je zelo pobožna. Ker so takrat baje še Turki prihajali v naše kraje, sie je bala za svoje zlato in srebro. Da bi si obvarovala to bogastvo, ga je dala na raznih mestih zakopati v zemljo, nad njim pa je povsod sezidala kapelico na čast raznim svetnikom; ti naj bi ji zaklade čuvali.
Do danes se je ohranilo samo eno tistih svetišč. Stoji v Brezinju in nosi letnico 1760. Kip matere božje v tej kapelici je še prvoten in je bil večkrat prenovljen, nazadnje leta 1919.
Ena izmed tistih kapel je stala na travniku zapadno od graščine. Z graščakovim dovoljenjem jo je pred petnajstimi leti podrl neki kmet iz bližnje vasi.
Temu kmetu je bila znana pripovedka o zakopanih zakladih. Smatral jo je za resnično. Ko je podrl zidovje in začel kopati v zemljo, je mislil na bogato plačilo. Ali ko je nekaj časa kopal, je obupal, kajti zaklada ni našel.
Pustil je za seboj precej globoko jamo, ki je pa danes že zasuta.
Ta kmetic še sedaj živi brez zakopanih zakladov v miru in zadovoljstvu s svojo družinico.
5.O strahovih, ki so kegljali
[uredi]V levem kriiu gradu je bila soba, ki je bila popolnoma prazna. Malokdo je stopil vanjo, kajti strop je bil počen in je bila nevarnost, da se podere. Oskrbnik, ki je spal poleg te sobe, je slišal vsako noč ropotanje, kot da bi letela kakšna krogla, nato pa hrušč, kot da bi se podirali keglji.
Ko je nekoč zopet tako ropotalo, je šel po svojega sina. Oborožila sta se in šla proti vratom. Ko sta stopila v sobo, je dobil oskrbnik strašen udarec po glavi. Sin je sklical služinčad, ki je prišla z lučmi. Sobo so natančno preiskali in so našli v skoraj 2 m debeli steni neko luknjo, skozi katero je ušel duh. Oskrbnik je dal tisto luknjo zazidati in blagosloviti; poslej pa je bil mir.
6.Zakleta kraljična
[uredi]Nekega dne so zidarji popravljali spodnji del graščine. Ko so razkopali kamenje pri zidu, se jim prikaže kača, debela ko drog, z bleščečo se krono na glavi. Delavci se preplašijo in gredo iskat drugih ljudi. Ko se vrnejo z njimi, kače ni bilo več. Samo taka sled je vodila v jarek, kakor če bi bila korakala četa vojakov. Iskali so kačo, toda do današnjega dne je nihče ni našel.
7.Grofica in njen pes
[uredi]Neka grofica je imela zelo velikega, črnega psa. Imela ga je zelo rada. Ko je poginil, ga je dala v gozdu Pičnica slovesno pokopati in mu postaviti spomenik. Vsak dan je hodila na njegov grob in je tam prav pobožno molila. Za to njeno pobožnost so zvedeli ljudje in so sklenili,, da jo odvadijo te poganske navade.
Nekoč so spomenik ometali z blatom in ga podrli, grob pa so razmetali in ponesnažili. Ko je prišla grofica na grob molit, se je zelo prestrašila. Kar so ji ljudje napravili, se ji je tako gnusilo, da ni nikdar več šla molit na grob svojega malika.
Ko so nekoč graščinski kosci spali ponoči na skednju v senu, da bi drugo jutro zarana šli na travnik kosat, zaslišijo ropotanje raznih strojev v mizarski delavnici. Neki kosec je takoj vstal in šel gledat, kaj je. Toda, joji Ko odpre vrata, se stroji takoj ustavijo in naproti mu pride veliki, črni pes. Kosec se je tako prestrašil, da je skoraj omedlel, vendar je imel še toliko moči, da je hitro zaloputnil vrata in zbežal na skedenj k svojim tovarišem. Tovariši so ga izpraševali kaj mu je, da je ves zbegan. Mož kar k sapi ni mogel priti. Šele ko se je malo oddahnil, je povedal, kaj je videl. Kosci so bili prestrašeni in so še dolgo v noč poslušali, ali se bo še kaj zgodilo. Toda tisto noč niso ničesar več slišali.
Ljudje menijo, da hodi v graščino strašit tisti pes, ki je bil prej tako visoko čislan in so ga potem tako osramotili.
8.Grofica in opica
[uredi]Pred dve sto leti je živela v graščini grofica, ki je imela opico-. To opico je strašno ljubila. Toda nekoč je zašla žival na vrt, kjer jo je pičila kača. Poginila je. Grofica jo je dala pokopati v dolinici poleg gradu. V grob ji je dala mnogo zlatnikov in nakita, nanj pa je postavila kapelico s križem.
Ko je neke noči grofica molila in jokala ob grobu svoje ljubljenke, je udarila strela v kapelico, prebila zid in popolnoma razdejala križ. Grofici pa se ni zgodilo nič zalega.
Ko je grofica umrla, je prešla graščina v tuje roke. Tedaj so kapelico čisto razdejali in grob razkopali, toda o kakih zlatnikih in nakitu ni bilo sledu. Na mestu, kjer je bila nekdaj kapelica, je zdaj nekaka jama, vsa obrasla s trnjem.
9.Opica straši
[uredi]V istem gozdu, kjer je bil grob psa, se je nahajal tudi grob velike opice. Pokopati jo je bila dala neka grofica.
Na grobu je bil spomenik. Spodnji del spomenika je tvoril podstavek. Na njem so stale štiri po 2 m visoke plošče, med katerimi je bilo vzidano kamenje. Vrhu plošč je bil velik kamen kockaste oblike, na njem še eden, sličen, toda manjši. Kot zaključek je bila na vrhu pritrjena ka-menita krogla, velika ko klobuk. Od vseh štirih strani so vodile na vrh kamenite stopnice, da so lahko hodili gori po božje častit mrtvo žival.
Pred okroglo dvajsetimi leti so ta spomenik podrli. Tedanji lastnik graščine je dobil tri delavce, ki so dva dni razkopavali to staro znamenje. Večji kamen, ki je bil ravno na sredi, se nahaja še danes pred graščino. Tiste štiri plošče pa so položili za pod v mizarski delavnici, kjer so potem stali razni stroji.
Eden izmed delavcev, ki je pri tem delu pomagal, mi je pravil, da so prav z veseljem podirali spomenik, ker so mislili, da bodo zadeli na zaklad. Ali upanje jih je varalo.
Graščinski kosci so zopet spali na skednju. Bilo je prvo noč po tisti, ko se je bil prikazal pes. Kosci so bili isti. Zopet je začelo ropotati v delavnici, med ropotom so se slišali počasni koraki. Kosci so se bali. Naposled sta se ojunačila dva izmed njih in sta šla gledat.
Odrinila sta vrata. Stroji so takoj utihnili in pred njimi je bila velikanska pošast — umrla opica.
Kosca sta se prestrašila, zaloputnila vrata za seboj in zbežala k tovarišem. Komaj sta prišla do sape, da sta jim opisala, kaj sta videla.
Po mnenju tamkajšnjega ljudstva hodi tudi tista nekdaj visoko spoštovana opica strašit na svoj prejšnji dom.
Pravijo, da obide človeka neka pretresljiva groza, ako mora ponoči mimo graščine.