Vile so s konji popasle proso

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vile so fantu preskrbele zorno roso Vile so s konji popasle proso
Matija Valjavec
Vile so popasle senožet
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je živel oče, ki je imel tri sinove, na polju pa je imel posejano proso. Nekoč je šel starec gledat, kako je že kaj proso zraslo. Ko je prišel domov, je rekel otrokom:

»Otroci, vse proso nam bo nekdo popasel.«

Pa pravi najstarejši sin:

»Mama, večerjo mi dajte prej, da bom mogel iti čuvat proso.«

Odšel je stražit, pa se je zavil v odejo, ter je tako zaspal. Nato so prišli konji, pa so še več pojedli, kot so bili prej. Oče je šel zjutraj gledat proso, in je videl, da ga je pojedenega še več kot prvi dan. Potem je prišel domov in dejal:

»Sin, kako si čuval proso, saj ga je še več pojedenega, kot prej?«

»Očka,« je dejal najstarejši, »zgodilo se mi je, da sem zaspal, in ker jih tedaj nisem slišal, so konji jedli proso.«

Drugi dan je dejal srednji sin:

»Mama, večerjo mi dajte prej! Grem proso čuvat.«

In se je pripetilo enako, kot se je bilo prvemu. Tudi on je zaspal, in so zato konji pojedli proso. Oče gre drugo jutro gledat proso, in ko pride nazaj domov, pravi:

»Oh, oh! Sem pa res dobra čuvaja postavil k prosu, da sta pustila proso še bolj popasti, kot je bilo prej, ko ga ni bil nihče čuval.«

Tretji dan je rekel najmlajši sin:

»Mama, dajte mi skorjo kruha, bom šel čuvat.«

Nato je šel na polje ter je sedel na tisto mravljišče, koder je bilo zbranih skupaj največ mravelj, tako da ni mogel spati.

Okrog dvanajste ure ponoči pridejo nad proso trije konji. Stopil je k njim ter prijel vse tri. K njemu je pristopila vila ter ga vprašala:

»Kaj bi rad s temi konji?«

Odgovori ji:

»Vse moram gnati domov, da bo moj oče videl konje, ki so pojedli naše proso.«

Vila mu reče:

»Pojdi z menoj k votlemu hrastu ter snemi vse te tri uzde ter jih deni v ta votli hrast. Kadarkoli boš kaj potreboval, pridi k hrastu, pa potresi z bakreno uzdo. Ko boš drugič kaj potreboval, potresi s srebrno uzdo, ko pa boš tretjič kaj potreboval, pojdi k hrastu in potresi z zlato uzdo.«

Najmlajši sin pride domov. Starec pa gre tretjega dne gledat proso, in ko pride domov, reče starejšima sinovoma:

»Iz najmlajšega sta se norčevala, a on je proso obvaroval, da ga to noč ni nič pojedenega.«

Prišel je čas, da je cesar razglasil po vsem svojem cesarstvu:

»Tega in tega dne bom na moje strešno sleme dal zlato jabolko, in kdor si bo upal priti po zraku ter ga vzeti dol, bo dobil mojo hčer.«

Ko so se ljudje zbrali, so rekli, da bo zjutraj pri cesarskem dvoru lepa parada. Od teh treh sinov sta šla starejša dva gledat parado, najmlajši pa je ves čas sedel v kuhinji v pepelu. Ko je to slišal, je otepel pepel s sebe, pa je šel k tistemu votlemu hrastu, prijel bakreno uzdo ter potresel z njo. In vila je prignala lepega konja, vsega v bakreni opravi, pomagala mu je na konja ter ga spustila v zrak, ter se je dvignil nad grad. Cesarjeva hči je gledala z line, in se ji je priklonil; nazadnje pa je odšel k hrastu ter vse pospravil tja, koder je bilo prej. Potem se je, še prej preden sta prišla gizdava brata domov, doma postavil v pepel.

Ko sta brata prišla domov, sta rekla: »Ko bi ti, pepeljak, videl parado, ki je bila danes pri cesarskem dvoru! Tja na cesarski dvor se je prišel pokazat tudi lep fant, ves v bakru, na bakrenem konju.«

Pepeljak reče: »No, no, saj sem tudi jaz videl to parado.«

Brata ga vprašata: »Odkod si videl? Kje si bil?«

Odgovori jima: »Zlezel sem na naš visoki hrast, pa sem videl.«

Brata pravita: »Pojdiva hrast posekat, da ne bo zjutraj videl, ko bo še lepši sprevod,« in sta ga posekala.

Zelo zarana drugega dne gresta brata gledat parado, pepeljak pa gre k votlemu hrastu in potrese s srebrno uzdo. Priteče vila s konjem; konj ves v srebru, fant pa v srebrni opravi, in ga pošlje po zraku nad cesarjev grad. Ko prijezdi do cesarskega dvora, se prikloni cesarični, nato pa spet vse spravi tja, ter se, še prej preden sta prišla brata, hitro postavi v pepel.

Prideta brata in rečeta:

»Kako lep sprevod je bil danes, še lepši kot včeraj, ti pa ga nisi videl.«

Pepeljak reče: »Videl sem ga.«

Onadva ga vprašata: »Kje si videl? Odkod?«

Reče jima: »Videl sem na hlevu.«

In gizdava brata sta šla ter hlev zažgala.

Tretji dan gresta brata že zelo zgodaj gledat parado. Ko sta odšla, je šel pepeljak k hrastu ter je potresel z zlato uzdo. Pritekla je vila in prinesla zlato opravo ter ga spustila po zraku nad cesarjev grad. Nato fant vzame zlato jabolko, se prikloni ter odide z njim. Odšel je k hrastu ter tja dal opravo in uzdo, jabolko pa je odnesel domov, podse.

Četrti dan je cesar razglasil, naj pridejo k cesarskemu dvoru vsi ljudje, ter naj tisti, ki ga ima, prinese zlato jabolko.

Vsi so prišli tja, jabolka pa ni nihče prinesel. Cesar je vprašal, ali ni ostal še kdo doma. Stari oče tistega pepeljaka je dejal:

»Ne vemo za nikogar. Sam pa imam sina, ki vselej sedi v pepelu, vem pa, da jabolka ni pri njem.«

Cesar je poslal dva služabnika, da pepeljaka pregledata. Ta se je dvignil iz pepela, pa sta pod njim našla zlato jabolko, ter ga vprašata, kje ga je vzel.

Rekel jima je: »Kaj vama mar, kje sem vzel? Pojdita z menoj, da vama pokažem, kako sem dobil.«

Povede ju tja, ter potrese hkrati z vsemi tremi uzdami: z bakreno, s srebrno in z zlato. In še isti hip pritečejo tri vile na konjih: ena na bakrenem, druga na srebrnem in tretja na zlatem, ter mu prinesejo opravo. In oblekel se je v zlato. Posadile so ga na konja, ki je bil ves v zlatu. Na desni je bil srebrni, na levi pa bronasti konj. Fant pa je jahal v sredini. In je prijezdil nad cesarski grad na treh konjih. Na lini je gledala cesarična, ki ji je bil zelo všeč.

Nato se je spustil na zemljo, nakar so prišli cesar in cesarica ter hči, da bi se pogovorili.

In ga vprašajo: »Kako si prišel do tega, in si mogel vzeti to jabolko?«

Reče jim: »Dovolj časa je, da vam bom vse povedal.«

Nato so ga vile dvignile v zrak, in je prišel domov.

Drugi dan pošlje cesar ponj, in cesar je povabil tudi vse druge ljudi na kosilo. Fant pa je tam pripovedoval vse, kako se je bilo zgodilo.

Tisti, ki je to povedal,

je tudi zraven gledal:

je jedel in pil,

vesel je res bil.