Vile so popasle senožet

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vile so s konji popasle proso Vile so popasle senožet
Matija Valjavec
Dekle, ki so jo vile vzele k sebi
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč so živeli trije bratje, ki sta jim bila oče in mati umrla. Zapustila sta jim senožet, na kateri so imeli tri kupe sena. Na to senožet pa so gonile past konje vile. Nekoč so se bratje dogovorili, da bodo šli stražit.

Prvo noč je sklenil iti starejši brat. Prišel je tja, se vlegel, zaspal, spal do jutra, ter ni ničesar dočakal.

Drugo noč je sklenil iti srednji brat, in tudi on je napravil prav tako.

Tretjo noč je dejal najmlajši: »Tudi jaz grem.«

Nato mu rečeta brata:

»Če midva nisva ničesar pričakala, kaj bi ti, bedak, dočakal«

Reče jima: »Kaj vama mar! Grem tudi jaz.«

Vzel je lopato in vrečo, ter šel k nekemu mravljišču ter si je nakopal polno vrečo mravljišča. Nato je odšel na senožet na kopico, legel ter si dal pod glavo vrečo z mravljiščem. Zaspal bi, pa ni mogel, ker so ga grizle mravlje. Čez čas so vile prignale konje na pašo.

Tedaj jim je mati teh vil rekla:

»Konj ne pustite k senu!«

To je slišal mladenič. Najmlajša hči pa ni ubogala, prijela je konja ter ga privedla prav k tisti kopici, koder je ležal.

Bil je čisto tiho, naenkrat pa je skočil ter prijel konja za uzdo. Najmlajša je klicala:

»Mama, sestra! Pridita sem! Konja mi hoče vzeti.«

Fant pa konja ni hotel dati. Nato so ga začele prositi, naj konja pusti, nazadnje pa mu je vila rekla:

»Raje ti dam to uzdo. Ta uzda je taka, da kadar boš z njo potresel, bom takoj prišla k njej, in kar si boš zaželel, to se bo zgodilo.«

Pustil je konja ter odšel domov.

Drugi dan je potresel z uzdo in takoj je k njemu prišla vila ter ga vprašala:

»Kaj želiš?«

»Želim si, da postaneš moja žena.«

»No, kar želiš, to se mora zgoditi.«

Nato sta se poročila. Imela sta dva otroka, in skupaj so živeli sedem let. Nato pa je nekoč pozabil ključ od tistega predala, kjer je bila uzda. Vila je našla uzdo, vzela otroka ter odšla v Carigrad. Njemu pa je pustila listek s sporočilom, da je odšla v Carigrad ter mu naročila, da se sedem let ne sme poročiti.

Ko je prišel domov, se je zelo razžalostil, ker ni našel ne svoje žene ne otrok. Tako je sameval četrt leta. Potem pa je rekel: »Nič več se ne bom oziral na pismo, ampak se bom oženil. Ko je šel snubit, se je srečal s tremi brati, katerim sta bila oče in mati umrla. Oče jim je zapustil plašč in škornje, kar pa si nikakor niso mogli razdeliti. Rekel jim je: »Jaz vam bom razdelil.« Enemu je rekel: »Pojdi na ta hrib!«

Drugemu je naročil: »Pojdi na oni hrib!« Tretjemu pa je velel: »Pojdi na tretji hrib! Kdor bo prvi prišel, od tistega bo.« Ko so oni trije odšli, je vzel škornje in plašč ter odšel domov. Drugi dan se je domislil, da so to taki škornji, da če pomisliš na kakšen kraj, si takoj tam; plašč pa je tak, da tistega, ki je vanj ogrnjen, nihče ne vidi. Obul se je in se zavil v plašč, ter rekel škornjem: »Hop! Naj bom v Carigradu!«

In je prispel tja. Njegove žene pa ni bilo doma. Doma je našel le staro vilo, pa ji je rekel:

»Dobro jutro!«

»Bog daj!« je odvrnila.

Potem je vprašal: »Kje je moja žena?«

Pričela se je jeziti, ker ni videla, odkod govori. Nekaj časa je samo molčal, potem pa je vendarle vprašal:

»Kje je hiša moje žene?« Ona pa se je samo jezila. Potem je rekel svojim škornjem: »Hop! Naj bom v hiši moje žene.«

In je bil, ter je čakal, da sta prišli domov. Ko sta sedli k mizi, sta imeli veliko jedi ter vsaka svoj kozarec poln vina.

Izpred nje je vzel kozarec in ga izpraznil. Spil je prvega, pa drugega. Onidve pa ga nista videli, in pričeli sta se o njem pogovarjati: »Kdove, kako živi?«

Tam je živel tristo let, zdelo pa se mu je, da je le tri leta. V petnajstih dneh bi bil moral umreti, smrt pa ga je iskala tristo let, pa ga ni mogla najti.