Dekle, ki so jo vile vzele k sebi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vile so popasle senožet Dekle, ki so jo vile vzele k sebi
Matija Valjavec
Ženo je česala vila
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Živel je kralj, ki je imel ženo in hčer. Ko je bila žena na smrtni postelji, mu je dala prstan ter mu rekla:

»Ne smeš se poročiti z drugo, razen s tako, ki ji bo prav ta prstan.«

Po njeni smrti se je hotel oženiti. Po vsem svojem kraljestvu je dal pomerjati tisti prstan, a nobeni ni bil prav. Tako ni dobil žene ter se je ves čas žalostil. Neko jutro pa je prstan pomerila njegova hči, in ji je bil prav, pa je to povedala očetu. Oče je rekel:

»Potem boš pa ti moja žena.«

Ona pa ni hotela, ker je to greh, on pa je kar naprej silil. Nato je šla na pokopališče, pokleknila na materin grob ter kričala:

»Mama, mama, kaj si storila z menoj!«

Mati ji je rekla:

»Pojdi domov ter reci očetu, da ti naj da napraviti takšno obleko, na kateri bo sonce, mesec in zvezde ter vse nebo, da boš potem šla z njim k poroki.«

Nato gre domov ter to pove očetu. Oče je šel od doma ter tri dni hodil po gozdu. Naenkrat se sreča z nekim velikim gospodom. Bil je vrag. Ta ga je vprašal:

»Zakaj si tako žalosten?«

Odgovoril mu je: »Kaj bi ne bil žalosten, ko pa mi je hči dejala, da ne gre z mano prej k poroki, preden ji ne prinesem takšne in takšne obleke.«

Potem vzame gospod iz žepa oreh, mu ga da, ter reče:

»Tu imaš oreh. Ko prideš domov, stopi pred prag, stri ta oreh in boš videl, kaj bo.

Vesel je odšel domov ter storil tako, kot mu je bil rekel. Ko ga je stri in začel vleči za rob, je izvlekel takšno obleko, kakršno je hotela. Z obleko je šel noter ter ji jo je dal. Ko jo je dal, je dejal:

»Jutri greva k poroki.«

»Ne jutri, ampak pojutrišnjem,« je odvrnila. In ko je odšel iz hiše, je stekla na pokopališče ter začela klicati:

»Mati, mati, kaj si napravila z menoj!«

Nato ji mama reče:

»Nesrečni otrok, zakaj mi več ne daš miru? Pojdi domov in reci očetu, naj ti da napraviti takšno obleko, da bo na njej morje vsega sveta ter da bodo v njem plavale ribe, kakor da bi bilo pravo.«

Res je šla domov ter rekla:

»Oče, napraviti mi daj takšno obleko, koder bo celo morje vsega sveta, da bodo po njem plavale ribe, kakor bi bile prave.«

Žalosten je šel v tisti gozd, upajoč, da bo tam srečal onega. In tako je tudi bilo. Ta pa mu je dal lešnik ter rekel:

»Tu ga imaš. Stri ga na pragu, pa primi za rob in vleči, boš videl, kaj da bo.«

Vesel je odšel domov, storil tako ter izvlekel takšno obleko, kot jo je bila ona hotela. Dal ji jo je, ter rekel:

»Na, tu imaš to obleko, zjutraj se bova poročila.«

Hitro je odšla ven in stekla na pokopališče, začela klicati svojo mater ter jo preklinjati. Dejala ji je:

»Mati, ne dam ti prej miru, preden mi ne pomagaš!«

Nato ji mati reče:

»Pojdi domov in reci očetu, naj ti iz drevesa da napraviti takšnega lesenega človeka, ki bo kakor živ človek, a se ne bo nikjer videlo, kje se gre vanj.«

Nato je šla domov ter rekla:

»Oče, daj mi napraviti takšnega in takšnega, potem se bom poročila s teboj.«

Šel je v oni gozd ter se sestal s tistim gospodom. Ta ga vpraša:

»Kaj si tako žalosten?«

Povedal mu je, in oni mu je dal takšnega človeka:

»Na, tu je, zdaj ga imaš!«

Veselo je odšel domov in ji ga dal.

Nato je rekla:

»Zdaj se bom s teboj poročila.«

Ko pa je šel v goste vabit, se je oblekla v tisti dve obleki, vzela vse imetje, ki ga je imela, šla v tistega človeka in odšla po gozdu. Tako dolgo je hodila in tavala po gozdu, dokler se ni srečala z vilami. Vile so jo vprašale, kaj dela v gozdu. Povedala jim je, kaj se ji je pripetilo.

Vile so jo nato vzele k sebi, jo učile vsakovrstnih lepih plesov, govora in petja. Pri njih je bila skoraj tri leta, tako dolgo, kot je mislila, da je oče ne bo več iskal. Nato pa je naenkrat zlezla v svoje drevo, ter se torej pripravila, da bo odšla. Vile pa so ji obljubile, da ji bodo pri vsaki stvari ali težavi pri roki.

Nato je skoraj vse leto hodila po gozdu, vile pa so jo ves ta čas hranile, napajale in varovale. Ko je nekoč tako hodila po gozdu, so jo zagledali trije kraljeviči. Od daleč so jo videli kot kakšno drevo, ki gre pred njimi ter se čedalje bolj odmika. Ugibali so, kaj bi to moglo biti, ter hitro odšli tja. Ko so prispeli, so videli, da je to drevo podobno človeku, in vzeli so ga s seboj.

Ko so prišli v svoje mesto, je to drevo eden od kraljevičev vzel s seboj k svojim staršem. Potem je bila tam za deklo ter je vsak dan prinesla poln predpasnik jajc, pri čemer so ji pomagale vile. Domači pa so se čudili, kako je mogoče, da le od petih kokoši prinaša toliko jajc, saj jih tista, ki je bila prej služila, ves teden ni bila prinesla pet.

V tistem mestu je bil nato nekoč ples, na katerega se je odpravil tudi ta kraljevič. V kuhinji ga je vprašala:

»Me vzamete na ples?«

On pa jo je hotel kar udariti z grebljico ter ji je rekel:

»Tebi, leseni, je prav treba plesa!« ter je sam odšel na ples.

Ko pa je odšel, se je tudi ona oblekla v tisto obleko, zlezla iz drevesa, ter je šla na ples v prvi obleki. Tam so se vsi pulili, kdo bo plesal z njo, zlasti pa ta kraljevič, in tako jo je vprašal, odkod je.

Odgovorila mu je: »Iz Grebljičnega mesta.«

Vsi so tuhtali, kje je to, pa se nihče ni mogel spomniti.

Drugič, ko se je odpravljal na ples, je tudi šel v kuhinjo. Znova ga je prosila, da bi jo vzel s seboj na ples. Pa jo je hotel kar z ognjiščnimi kleščami udariti.

Kljub temu je prišla na ples. Oblečena je bila v tisto drugo obleko, ter bila najlepša. Vsi so se pulili, da bi z njo plesali, še zlasti tisti kraljevič. Ko jo je tako vprašal, odkod je, mu je odvrnila, da je iz Kleščnega mesta. Tedaj se mu je posvetilo, da mora biti to njegova dekla. In tako mu je povedala, ter sta se poročila.

Tudi jaz sem bil na gostiji, a mi niso ničesar dali, pa sem sedel na konjiča, ki me je sem prinesel.