Ženo je česala vila
| ← Dekle, ki so jo vile vzele k sebi | Ženo je česala vila Matija Valjavec |
Vile so starcu iztaknile oči → |
| |||||||||||||
Nekoč je živel vdovec, ki je imel sina. Za ženo je vzel vdovo, ki je tudi imela sina. Tedaj, ko sta se vzela, sta se pogovarjala, kaj bo pasel kdo od sinov.
Žena je rekla:
»Moj bo pasel krave, tvoj pa vole.«
In tako je tudi bilo. Mati je svojemu sinu narezala polno torbo kruha in sira, moževemu pa skorjico, ki jo je svojemu odrezala od kruha.
Ta, ki je pasel vole, je venomer jokal. Nenadoma spregovori vol:
»Kaj ti je, moj dragi pastirček, da vedno tako jočeš?«
Pastirček je odgovoril:
»Kako bi ne jokal, ko pa sem vselej lačen, doma ne dobim nič jesti, le skorjico kruha od svojega brata; tisto jem.«
Vol mu reče:
»Kadar boš lačen, odvij moj desni rog. Notri boš dobil piti in jesti.«
In tako se je zgodilo. V nekaj tednih je bil že debelejši, kot ženin sin. Žena je šla gledat, ter je videla, kako je jedel. Potem se je naredila bolno ter je rekla, da bo umrla, če ne bo jedla jeter od tistega vola.
Pastir je zdaj spet jokal, in vol ga je znova vprašal:
»Zakaj si spet žalosten?«
»Kaj bi ne bil žalosten,« je odgovoril, »ko pa bo pote prišel mesar in te zaklal.«
Vol mu pravi: »Ko bo prišel pome, stopi na leso, in ko bom šel mimo, plani name.«
To je storil in planil na vola, vol pa ga je v hipu odnesel tako daleč, da bi od tam sto let hodil domov. Prinesel ga je na neko ledino ter mu rekel:
»Bodel se bom z nekim tolstim volom. Ta me ne bo zabodel. Nato se bom bojeval z nekim suhim volom, on pa me bo ubil. Nato vzemi oba moja roga, vendar v levega ne smeš pogledati vse dotlej, dokler ne prideš domov.«
Pastir pa ni mogel strpeti, ne da bi pogledal v levi rog. Prišel je na neki most, sedel nanj ter odprl levi rog. Komaj pa ga odpre, je iz roga prišlo toliko živine, da ga jo je bilo strah gledati. Fant je znova jokal.
Pod onim mostom pa so bile vile. Zdajci pride ven vila in ga vpraša, kaj mu je, da tako joče.
Povedal ji je, vila pa mu reče, da bo spravila živino nazaj, če bo dovolil, da bo njegovo ženo prvo jutro po poroki počesala vila.
Mislil si je:
»Bogve, ali se bom sploh kdaj ženil ali ne,« in ji je obljubil.
Vila mu je živino spravila nazaj v rog. Gre naprej in pride domov.
Doma ni našel nikogar razen očeta, ki ga ni spoznal, hiša pa je bila podrta. Prosil je za stanovanje. Ostareli oče mu je odgovoril:
»Nimam ti dati drugega, kot ta kot, če si zadovoljen.«
Odgovoril je, da je zadovoljen. Nato se da očetu prepoznati ter mu reče, naj gre vprašat kralja, če bi mu dal svojo hčer.
Oče si ni upal, ampak je šel do kraljevih vrat ter tam stal, potem pa je šel nazaj in rekel:
»Ne, moj sine, in ti je tudi nikdar ne bo.«
Sin pa je vse vedel. Samo v rog je pogledal, ter mu dejal:
»Vi sploh niste bili pri kralju. Pojdite znova!«
Oče spet gre, pa pride v kuhinjo, in tam je dobil jesti.
Sin je znova vedel.
Oče gre tretjič h kralju. Kralj mu je rekel, da jo dobi, če bo imel tak grad, kot ga ima on.
Fant je samo v rog pogledal in nastal je grad, še lepši, kot ga je imel kralj.
Pa mu kralj hčerke še ni hotel dati, ampak je rekel, da jo bo dobil, če bo imel toliko živine, kot je ima sam.
Samo levi rog je odprl, pa je je imel več, kot je je imel kralj.
Drugo jutro je zapregel konje in se odpeljal po hčer, da bosta šla k poroki. Šla sta k poroki in pripravila gostijo. Ko je ženitovanje minilo, je šel spat.
Drugo jutro pa pride vila, da bo nevesto počesala, kakor je bil dovolil. Svoji ženi je rekel, naj samo molči. V tisti hiši pa je bilo v nekem kotu predivo, v njem pa tri skorjice kruha, in skorjice so spregovorile:
»Če si božji, pojdi k bogu, če si vražji, pojdi k vragu.«
In vila jo je počesala ter izginila.
In znova je bila gostija.
Tudi mene so povabili nanjo, a se mi ni dalo iti. Pa sem se premislil, da se ne bi komu zameril, ter sem šel. Pil sem iz pisanega vrčka, zato mi še danes ritka frčka.