Vile so fantu preskrbele zorno roso
| ← Vila je preklela mladeniča | Vile so fantu preskrbele zorno roso Matija Valjavec |
Vile so s konji popasle proso → |
| |||||||||||||
Nekoč je živel oče, ki je imel tri sinove. Oče je dal vsakemu hlebec kruha, in so šli po svetu. Ko so prišli že daleč, so postali lačni. Najmlajšemu, ki sta ga imela za bedaka, sta rekla:
»Daj svoj kruh, da bomo najprej pojedli tvoj hlebec, potem bova dala še midva svoja.«
Drugo jutro so se ustavili, starejša dva sta začela jesti svoj kruh, najmlajšemu pa nista nič dala. Ta jima reče:
»Zakaj mi ne dasta nič kruha, da bi jedel; vidva pa sta mojega pojedla?«
Brata pa sta rekla:
»Če hočeš, da ti kaj dava, si daj iztakniti oči, da bova s tabo prosila, ter da bomo dobili kaj jesti.«
Kaj je hotel. Bil je lačen, moral si je pustiti iztakniti oči. Brata pa sta ga odvedla na visoko goro, ga tam pustila, sama pa odšla po svetu.
Najmlajši brat ni znal ne sem ne tja, in je zajokal. Prišle so vile ter se pogovarjale:
»Če bi ta človek vedel, bi si oči namazal z zorno roso ter bi takoj spregledal.«
Fant je to slišal, pa je začel z očmi po travi polzeti, ter je spregledal. Potem je v stekleničko nabral te rose in je šel po svetu. Med potjo je našel miško, ki se je valjala, ker je bila slepa. Z zorno roso ji je namazal oči in takoj je spregledala. Miška se mu je zahvalila:
»Bog ti plačaj, dokler ti sama ne povrnem!«
Odšel je in kmalu zagledal čebelo, ki se je valjala v prahu ter jokala, ker ni imela oči. Tudi tej čebeli je namazal oči, in je prav tako spregledala. Zahvalila se mu je kot miška:
»Bog ti plačaj, dokler ti sama ne povrnem.«
Šel je še kos poti, pa je našel goloba, ki se je valjal po pesku. Vprašal je goloba:
»Kaj ti je? Zakaj se valjaš po pesku?«
Golob mu je odgovoril:
»Kaj me sprašuješ, saj vem, da mi ne moreš pomagati.«
Fant pa mu je rekel: »Postoj!« ter mu je namazal oči. Takoj je spregledal ter mu
odgovoril:
»Bog ti plačaj, dokler ti sam ne povrnem!«
Nato je šel, ter prišel do gradu, koder sta služila njegova brata. Tudi sam je tam dobil službo, da je ovce pasel.
Brata sta ga prepoznala ter sta se nekoč, ko je odšel past, zlagala gospodarju, da je rekel, da bo vso koruzo v eni noči oružil.
Gospodarju se je to zdelo lepo ter mu je naročil, da to stori, sicer bo umorjen. Začel je jokati ter je šel ležat v travo. Takoj je k njemu prišla miška, mu dejala, naj nikar ne joče; naj gre kar spat, da bo to vse storjeno. In prišlo je toliko miši, da so zrobkale vso koruzo. Ko je vstal, je videl, da je vse opravljeno, kar je videl tudi gospodar ter bil vesel.
Zdaj brata nista vedela, kaj bi rekla, pa sta dejala, da je bil rekel, da bo to noč sezidal cerkev. Potem je najmlajši prišel domov, pa mu povedo, da bo izgubil glavo, če ne bo napravil, kar je rekel.
Šel je v travo ter jokal. Pride čebela, pa mu reče, naj gre kar spat, da bodo že napravili brez njega. Nato je priletelo polno čebel ter so iz voska napravile cerkev. Ponoči je gospod vstal ter se prestrašil, ker je bilo vse svetlo. Poslal je po služabnika, ki ga je peljal dol v cerkev, koder so bili tudi oltarji in vse izdelano.
Zdaj pa sta se brata zlagala, da je rekel, da bo spal z gospodovo hčerjo ter da se bo sinko zjutraj igral z zlatim jabolkom.
Ko je prišel domov, mu povedo, da bo zgubil glavo, če ne bo napravil, kar je bil rekel. Spet je šel v travo ter jokal. Nato pride golob ter mu reče:
»Ne jokaj! Ti pojdi kar spat, bo že vse opravljeno.«
Zjutraj so vstali, tudi gospod je vstal ter našel njega s svojo hčerjo ter s sinkom, ki se je igral z zlatim jabolkom. Gospod ga je poklical v svojo hišo ter ga vprašal, kako je vse to storil.
Fant je povedal, kako sta mu brata pojedla kruh, kako sta mu iztaknila oči, kako sta ga odpeljala na goro in tako dalje. Gospodar je poklical gor njegova brata ter jima velel vzeti glavi. Najmlajšega pa je obdaril ter mu dal svojo hčer za ženo.
Ta naj gre v koš,
kjer našel jih še boš.