Vile so pomagale dečku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vila v zlatem gradu Vile so pomagale dečku
Matija Valjavec
Mladeniču so prišle pomagat vile
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Živel je grof, ki je imel tri sinove. Na vrtu pa je imel jablano, ki je vsak dan cvetela ter rodila zlata jabolka; vendar pa jabolk ni mogel nikdar dobiti, ker so jih vsakokrat vsa odnesle vile.

Zato je prvo noč poslal najstarejšega, da bi stražil. Ta pa je zaspal. Drugo noč je poslal srednjega sina, no, pa tudi ta ni nič pazil. Tretjo noč pa je poslal najmlajšega. Ta si je pod jablano nesel posteljo ter je tam ležal in vso noč pazil.

Naenkrat, ob dvanajsti uri ponoči, je priletelo devet vil ter so takoj začele obirati jabolka. Vilam je bil zelo všeč ter jim je dejal, naj mu puste tri jabolka, druga pa naj poberejo, ker bo dal eno očetu, drugo materi, tretje pa bo obdržal zase. In pustile so mu.

Ko je jabolka prinesel očetu, ga je imel oče zelo rad, saj je bil najmlajši, pa je vendar prinesel tri jabolka, starejša brata pa nobenega.

Vile so mu bile zelo všeč, in rekel je očetu, naj mu da konja, da bo šel za njimi. In oče mu ga je dal.

Ko je jezdil, je prišel do nekega pastirja in ga je vprašal:

»Poslušaj! Ali prihajajo sem kdaj vile?«

Pastir je dejal: »Ob dvanajsti uri se pridejo vsak dan sem kopat.«

In rekel je, da jih bo tod čakal. Sedel je na konju, in ko so prišle vile, je na konju zaspal. Pastir ga je budil, a ga ni mogel prebuditi. Ko so vile že odšle, se je prebudil ter vprašal pastirja, če so bile vile tu.

Pastir mu reče:

»Seveda so bile, vendar te nisem mogel zbuditi.«

Drugi dan se je šel kopat v potok, ob dvanajsti uri pa so se prišle kopat tudi vile. Ta sin jim je bil tako všeč, da so ga odpeljale k sebi v votlino. Tako rade pa so ga imele zato, da so dišale po krstu.

Tam v votlini je bil devet let. Vile so mu ves čas prinašale drage jedi iz samega sladkorja. Ko pa je bil notri že devet let, se je teh jedi preobjedel, ter je hotel iti domov pogledat k očetu. Nato ga je ena od vil peljala domov.

Ko sta šla domov, sta srečala človeka, ki je z vozom šel ponoči domov ter z molkom molil. Molek pa mu je bil padel na tla. Pobrala ga je vila ter dejala temu človeku, naj se vrne po tisti molek, ki ga je bil izgubil. Pa je dejal:

»Naj gre z bogom, zaradi njega se ni vredno vračati.«

Rekla mu je, naj le gre, ker da bo srečen. Pa se je vrnil nazaj s konjema in z vozom, sama pa mu je prinesla na tisti kraj, kjer je molek izgubil, skrinjico samega srebra, navrh pa je položila tisti izgubljeni molek. Naročila mu je, naj to pelje

domov, da pa na potu ne sme ničesar govoriti.

Ko je šel po poti, je pred konja prišel neki maček, in on mu je rekel:

»Šc!«

In takoj je skrinjica s srebrom izginila. Potem je bil vedno žalosten.

Nekoč pa, ko se je peljal po tisti poti na semenj ter z njega nazaj, je prišla vila in mu je prinesla tisto skrinjico, ker ga je imela rada, ker je bil krščen in je ves čas molil. Dala mu je tisto skrinjico ter rekla, da ne sme ničesar spregovoriti, dokler ne bo videl Kristusa.

Ko je šel po poti, so predenj prišle vsakovrstne reči, pa vendar ni spregovoril. Ko je prišel domov, ga je žena vprašala, kaj nese v hišo, pa ni rekel ničesar vse dotlej, da je na steni zagledal razpelo, potem pa je postal bogat.

Tisti sin je bil namreč doma dobil dekle ter se oženil, in ni več hodil k vilam. Vile pa so mu pomagale, ter je bil bogat človek.