Vila v zlatem gradu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vila v mestu Molin Vila v zlatem gradu
Matija Valjavec
Vile so pomagale dečku
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je živel oče, ki je imel tri sinove. Nekega dne je rekel najstarejšemu, naj gre na vrt pazit, da labodi ne bodo pojedli cvetja. Dolgo je čuval, potem pa zaspal, tako da so labodi pojedli cvetje; ti labodje pa so bile vile.

Nato je šel pazit srednji brat, a se je tudi njemu tako dogodilo. Potem je najmlajši brat rekel, da gre on. Ta pa si je pod glavo položil trnje, da ni mogel zaspati ter je tako dolgo bedel, da so prišli labodi. Tedaj je hitro planil ter enega ulovil. Labod se je spremenil v vilo. Legla sta in oba zaspala. Potem pa je prišla dekla ter vili odrezala lase. Ko se je vila zbudila, je bila zelo žalostna.

Vprašal jo je: »Draga, kaj se žalostiš?«

Pove mu, da ji je nekdo odstrigel lase. Tako je bila kakšen teden dni pri njem. Nato je šel nekega dne zdoma, in tedaj je odšla tudi ona ter mu sporočila, da je odšla v zlati grad.

Ko se je vrnil domov in vprašal, kje je, so mu povedali, da je odšla v zlati grad. Potem se je odpravil na pot ter prišel v velik gozd. Tam je srečal nekega staro ter ga vprašal, če ve za zlati grad. Starec mu pove, da ne ve, da pa je še nekdo starejši od njega, morebiti ve on. Dolgo je hodil in prišel do njega. Tudi on ni vedel. povedal pa mu je, da je nekdo, še starejši od njega, morebiti ve on.

Gre, in pride do tretjega starca. Ta mu pove za zlati grad. Potem gre, in ko pride že blizu, jo zagleda, ona pa se mu nasmehne.

Pride gor k stari vili, ki mu reče, da mu jo da za ženo, če bo storil to, kar mu bo naročila. Potem mu da leseno motiko:

»Če hočeš postati moj zet, mi moraš posekati ta gozd, posaditi trto ter mi že do nocoj prinesti vino.«

Tega ni mogel storiti. Nato pride njegova ter ga vpraša:

»Kaj si tako žalosten?«

Fant ji pove: »Zato, ker tega ne morem napraviti.«

Ona pa odžaga samo eno drevo, in vse je bilo požagano, posadi en trs, in vse je bilo posajeno, ter stisne en grozd, in vse je bilo stisnjeno.

Nato je šel domov, prinese vino, mati vila pa mu reče:

»Še nekaj mi moraš opraviti: pšenico posejati, požeti in mi očiščeno prinesti.«

Tudi tega ni zmogel. Pride njegova, pa spet to opravi.

Potem ji je prinesel prebrano pšenico, a mu spet reče:

»Če hočeš postati moj zet, mi moraš pozlatiti ves ta grad.«

Da mu za oreh zlata. Fant pozlati za pedenj, več pa ne more. Pa pride njegova ter samo napravi križ, in vse je bilo pozlačeno.

Nato mu vilina mati reče:

»Če hočeš postati moj zet, boš moral zjutraj vedeti, katera je tvoja vila, čeprav bodo vse enake.«

Njegova pa mu pove, da bo tedaj, ko bodo stale v vrsti, k nji prišel neki pes ter jo povohal:

»Dobro pazi na to, potem pa reci: Tale je!« pa mu je dala glavnik in krtačo, da bo z njo odjahal.

In ko so drugi dan vile stale v vrsti, jo je uganil, jo vzel k sebi na konja, pa sta zbežala.

Stara pa za njima, in ko ju je hotela dohiteti, je vrgel krtačo. Za njima nastane gost gozd, da sta že daleč pribežala. Vendar se je stara prevlekla skozenj ter ju hotela dohiteti. Vrgel je glavnik, in nastala je velika voda. Tako sta pobegnila ter prišla domov, kjer sta se poročila ter srečno živela.