Vila v mestu Molin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vila je dala svojo hčer kraljeviču Vila v mestu Molin
Matija Valjavec
Vila v zlatem gradu
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekoč je živela stara vdova. Imela je sina, ki jo je preživljal. Tedaj pa je bil vojna po vsem svetu, in vsi mladeniči so morali iti v vojsko, in tako tudi tisti sir Vselej se je junaško bojeval ter je postal stotnik. Pripetilo pa se je, da so bili neko premagani in je bil tudi on ranjen, pa je molil, da bi mu bog pustil življenje vse dotlej, da bi mogel videti mater, ker so nedaleč sovražniki ubijali ranjence.

Nenadoma se mu prikaže neka stara ženska ter ga vpraša, zakaj moli, in mi pove, da mu bo to dala. Ni dolgo razmišljal, ampak ji je rekel:

»Daj mi konja, da pobegnem, da me ne ubijejo.«

Z betkom, ki ga je imela, je udarila ob zemljo, nekaj zamrmrala, in naenkrat si je pred njim znašel lep konj ter vse, kar je treba, da bi jezdil na njem. Oziral se je, d; bi se ji zahvalil, pa je bila že izginila. Zajahal je konja, in oddirjal z njim kot strela.

Jezdil je dolgo, ne da bi vedel, kam ga nese konj. Naenkrat se je konj ustavil Tedaj je zagledal pred seboj veliko mesto, koder je bilo mnogo cerkva, ki so se take bleščale, da ni bilo mogoče gledati vanje. Gre v mesto in se začudi, ko vidi, da j« vse kamnito: moški, ženske, živina in vse je bilo kamnito, kajti to je bilo zaklete mesto. Tisti konj, ki je bil pod njim, pa je bila v resnici vila, in je izginila, ko je priše v mesto.

Morda bi stal tako začuden ves dan, ko ne bi nenadoma zagledal lepo dekle z zlatimi lasmi. Ko ga je dekle opazilo, je kriknilo in pobegnilo v zlato mesto. Gre za njo, pa sreča pri vratih prav tisto staro ženo, ki mu je bila dala konja. Lepo jo je pozdravil in vprašal, kdo je to dekle z zlatimi lasmi in katero je to mesto, koder so vsi ljudje okamneli. Na to mu odvrne:

»Pred mnogimi leti je bilo to mesto najlepše na vsem svetu. Tu je živel cesar, ki je bil milosten in tako pravičen, da je vsakomur, ki je storil kaj dobrega, dal toliko, da je mogel do smrti srečno in zadovoljno živeti. Zoper hudobne pa je bil zelo oster, tako da če je kdo kaj zakrivil, ga je dal takoj umoriti. Zato so hudobneži ubili tudi njega in njegovega sina. Ko pa so ubili njegovega sina, se je zaslišal strašen glas: 'Nesrečniki, ubili ste tistega, ki je bil vaš dobrotnik in vaš oče, zato boste tisoč let prekleti, dokler ne bo prišel nekdo, ki vas bo osvobodil/ Živa je ostala le njegova hči. Njo mi je dal gospod bog, ter dejal: 'To bo plačilo tistemu, ki bo osvobodil to mesto.' Ta hči je bila okamnela do zdaj. Danes pa, tisti hip, ko si ti prispel v mesto, se je prebudila in rekla: 'On je prišel,'in je stekla ven, ti pa si jo videl.«

Ves vesel vpraša staro ženo, kaj mora storiti, da bi odrešil to mesto. Odvrne mu: »Tega ne vem. To bosta že gori zvedela, in ker me zdaj ne potrebujeta več, zbogom. Da pa bosta vedela, kdo sem, vama povem, da sem Vila. In če vama kdaj preti karkoli hudega, samo zakličita: 'Vila, pomagaj nama!«

Ko je to povedala, je izginila. Tadva nista vedela, kaj bi storila. Poročila bi se, a nista imela ne duhovnika, ne kogarkoli. Zato gresta v cerkev, molita, ona pa mu reče:

»Zdaj si moj mož do smrti. Daj, malo pozvoni, da bova vedela, kdaj sva se poročila.«

Kakor hitro pa je pozvonil, je naenkrat vse oživelo: ljudje, živina in vse, kar je bilo okamneno. Potem so ljudje začeli klicati:

»Bog živi našega osvoboditelja in zdaj našega kralja!«

Potem sta se poročila pred vsem ljudstvom in duhovnik ju je združil za vselej. Nato so se veselili in pili in jedli, da ni bilo ne kraja ne konca.

Tako sta nekaj let veselo in lepo živela, naenkrat pa kralja obide želja, da bi obiskal svojo ljubo mamo. To je povedal svoji ženi. Odvede ga v hlev, mu da štiri konje in mu reče:

»Dajem ti te štiri konje. Vedi pa, da so to vile. One te bodo odvedle do tvojega doma, ker sploh ne veš, kako daleč si od svojega doma. Ko pa te bodo vprašali, kje si bil, kaj si delal tako dolgo, jim nikar ne povej. Če boš povedal, bodo vile izginile, in ne boš nikdar mogel priti do mene.«

Kralj ji vse obljubi, in odide, da bi obiskal svojo ljubo mater. Prišel je domov, pa je videl, da je njegova mati že umrla. Bil je žalosten, ker ni imel več nikogar, niti brata niti sestre, nikogar. Zdaj so ga ljudje začeli spraševati, kje je bil tako dolgo ter so ga tako dolgo gnjavili, dokler jim ni povedal. Kakor hitro pa jim je povedal, so konji izginili. Ni se mogel potolažiti, ker je imel svojo ženo rajši kot samega sebe. Zato se je odločil, da jo gre iskat, čeprav bi ga stalo glave.

Tako je potoval, dokler ni prišel do Meseca. Ko je prišel tja, je našel doma Mesečevo mater, Meseca pa ni bilo doma. Ko ga je opazila, se ji zasmili ter mu reče:

»Nesrečni človek! Ali veš, da te bo moj sin, ko se bo vrnil domov, raztrgal? Vendar pa te bom skrila.«

In ga je skrila v neki zaboj.

Ko je prišel Mesec ves truden domov, je zaklical s strašnim glasom:

»Mama! Tu je krščanska duša, daj jo sem!«

Ona ga je prosila, naj je ne ubije. Nato reče Mesec:

»No, ne bom je ubil, samo naj pride ven.«

Nato je mama odprla zaboj ter ga spustila ven pred svojega sina. Pristopil je k Mesecu, se mu priklonil ter dejal:

»Svetli Mesec! Ti svetiš po vsem svetu, povej mi, ali veš, kje je neko mesto, ki se imenuje Molin?«

Mesec mu odgovori:

»Svetim po vsem svetu, pa še nikdar nisem slišal, niti videl mesta Molin. Ampak, daj, pojdi k mojemu bratu Soncu, morda bo ono vedelo.«

Zahvalil se mu je, in šel k Soncu, ga pozdravil in dejal:

»Prinašam ti pozdrav tvojega brata Meseca. Prosi te, če veš, kje je mesto Molin, da mi poveš.«

Sonce mu odgovori, da ne ve, ter ga pošlje k svojemu bratu Severju ter reče:

»Veter piha povsod, tudi v najmanjšem kotičku, morebiti bo on vedel.«

Sever ga znova pošlje naprej, k Vzhodniku, ta k Zahodniku. Nazadnje ga Zahodnik pošlje k Jugu, ki je najstrahovitejši od vseh vetrov. Ko je prišel k Jugu, se je priklonil in rekel:

»Prinašam ti pozdrave od vseh tvojih rojakov: od Sonca, Meseca, Severja, Vzhodnika, Zahodnika, da mi poveš, če morda veš za mesto Molin.

Jug mu reče:

»Prav tam sem bil pravkar. Tam je zdaj svatba, ker se ženi kraljica.«

Nato ga kralj poprosi, če bi mogel priti tja. Jug mu reče:

»To je zelo daleč, ti pa pota ne poznaš. Zato ti dam to zlato jabolko. Tam, kamor se bo kotalilo, tja pojdi, morda boš tako prišel v Molin.«

Poslovil se je od Juga, ter šel za jabolkom. Tako sta potovala. Naenkrat je zagledal razbojnike, pa je šel kar mednje, kot bi bil star znanec, in jim reče:

»Zdravo, bratje, kako dolgo se že nismo videli! Kaj delate? Ste zdravi? Poglejte, jaz sem prišel k vam.« Mislili so, da je tudi on razbojnik. Vzeli so ga medse ter mu kažejo nek plašč. Kdorkoli se vanj ogrne, ga nihče ne more opaziti. Nato mu pokažejo neke čevlje, s katerimi more, kdor si jih obuje, z enim korakom prestopiti celo miljo. Nadel si je oboje, češ da bo preizkusil. Potem je odšel in niso ga mogli več dohiteti, ker ga ni nobeden več videl. Znova je spustil jabolko ter nazadnje prispel do mesta Molin. V njem je igrala godba, pokali so topovi, nad njim pa je pihljal Jug. Ko ga je opazil, je Jug stopil dol, ga pozdravil in mu rekel:

»No, zdaj sva v Molinu. Odšel je v mesto, vzel si je jedi in pijače, kolikor je mogel, ker ga nihče ni videl, ter je pil s svojim prijateljčkom Jugom. Nato se je poslovil ter šel v kraljeve sobane, ki so bile nekoč njegove. Videl je kraljico sedeti pri svojem novem možu, ki bi ga morala vzeti. Tedaj je zazehala ter rekla: »Že sedem let je zdaj, kar je odšel moj ljubi.«

Tedaj je začel peti tisto pesem, ki jo je vselej pel, ko je bil še kralj. Spoznala ga je in veselo vzkliknila:

»Oj, to je moj prvi mož, moja prva sreča! Svatje, napijte se rujnega vinca, pa se razidite! Ne bom se več možila, ker je prišel moj prvi mož, moja prva radost in veselje.«

Nato sta živela še dolgo, in kraljica mu je rodila sina, ki je v rokah nosil zlat meč, ter zlatolaso hčer.