Mladeniču so prišle pomagat vile

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Vile so pomagale dečku Mladeniču so prišle pomagat vile
Matija Valjavec
Hudobna vila
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Nekoč so bili trije bratje. Potovali so po svetu, in ko so bili že dolgo skupaj, je eden dejal:

»Zdaj se bomo razšli. In da bomo vedeli, če bi kdo umrl, bomo v to drevo zapičili vsak svoj nož. Če bo kdo prišel na ta kraj, bo vedel, kateri je mrtev.«

Zapičijo nože ter odidejo vsak na svojo stran. Vsak je imel psa. Najstarejši brat gre po gozdu, ustreli zajca ter si zakuri ogenj, da bi zajca spekel.

Nedaleč je bila čarovnica, ki kriči s hriba:

»Jujl«

Vpraša jo: »Kaj, te zebe?«

»Zebe. Se smem priti pogret?«

»Smeš.«

Pride in vpraša: »Ali se smem dodakniti tvojega cucka?«

»Smeš.«

Dotaknila se je psa in postal je kamen, in dotaknila.se je tega brata, pa je tudi on okamnel.

Zdaj potuje srednji, in pride do tistega križišča, koder so bili zabodeni noži, in vidi, da je nož najstarejšega brata krvav. Postal je žalosten in šel iskat svojega brata.

In zgodilo se je, da je tudi on prišel v tisti gozd, da je tudi on ustrelil zajca ter ga šel na tisto mesto peč. Zakuril je ogenj, da bi zajca pekel, pa spet zakriči tista baba: »Juj!«

Ta pa ji odgovori: »Če te zebe, se pridi gret!« Coprnica pride in ga vpraša: »Se smem dotakniti tvojega cucka?« »Smeš.«

Dotakne se ga. Takoj sta se gospodar in pes spremenila v kamen. Zdaj gre tretji brat po prav tisti poti, ter vidi, da sta oba brata mrtva. Premišlja, kako bi ju mogel najti ter misli:

»Prav nič drugače, kot da se bom izročil vilam.«

Gre k vilam in jih prosi, vile pa se mu niso hotele takoj pokazati, ampak so ga preskušale, če jim bo zvest. Rekle so mu:

»Dragi moj! Me bomo vselej s tabo in ti pomagale, če nas boš poslušal. Me pa tega same ne moremo storiti. Moral boš iti k Soncu, ono te bo privedlo do tvojih bratov. Veliko boš moral pretrpeti, preden ju boš našel«

Gre k Soncu. Vile so mu pokazale pot, in ko je prispel tja, je prosil Sonce, da bi mu povedalo za brate. Sonce pa mu je odgovorilo:

»Pomagalo ti bom, samo pa tega ne morem storiti. Pojdi k Sončnemu Vzhodu, on te bo vodil.«

Gre k Sončnemu Vzhodu, vile pa so mu kazale pot. Ko pride tja, ga prosi, da bi mu povedal za brata.

Sončni Vzhod mu odgovori:

»Povedal ti bom za brata, vendar boš zanju moral veliko pretrpeti.«

Mladenič odgovori: »Nič zato. Hočem trpeti zanju, da ju le najdem.«

Zdaj mu je Sončni Vzhod dejal: »Pojdi v ta stari grad. V njem boš moral ostati šest dni, vsako noč pa bodo hodili k tebi duhovi. Prvi dan se z njimi nič ne pogovarjaj!«

Gre v grad, pride večer, odide spat. Nenadoma zasliši ropotanje in metanje, in pride veliko duhov. Sončni Vzhod pa je bil že nad njegovo glavo. V sobo pridejo duhovi in rečejo:

»Tu si ti, ki te že dolgo iščemo.« Njega pa je bilo strah ter ni ničesar rekel. Nato ga vprašajo, kaj dela tukaj. Odgovoril pa jim je Sončni Vzhod. Duhovi gledajo, kdo jim odgovarja, a ne vidijo nikogar. Duhovi ga sprašujejo, a jim ni ničesar odgovoril.

Prišlo je jutro in duhovi so odšli. Ta pa je vstal ter šel k Sončnemu Vzhodu, pa mu je povedal, kako je bilo. Zdaj mu je Sončni Vzhod dejal:

»Nocoj spet pojdi v grad, vendar pa moraš to noč odgovarjati le z »ja«, in nič drugega.

Pride večer, in gre spat. Pa pridejo duhovi še z večjim truščem in takoj ga vprašajo, kaj dela tod. On pa jim je odgovoril: »Ja.«

In karkoli so ga vprašali, je odgovoril: »Ja.« Sončni Vzhod pa se je z njimi pogovarjal. Tako pride tudi tretji večer. Tedaj je odgovarjal le z: »Dobro bi bilo.«

Četrti večer je govoril: »Hujaja«, peti pa: »Kdo si?« Šesti večer se je z njimi že prosto pogovarjal. Ko je prišel šesti večer, in so prišli duhovi, jih je takoj vprašal, kje sta njegova brata. Odgovorili so mu:

»Dragec! Pojdi k Soncu, Sonce te bo privedlo k njima, mi ti ne vemo povedati ničesar.«

Šel je k Sončnemu Vzhodu in mu rekel, kaj so mu povedali. Zdaj je dejal Sončni Vzhod:

»Pojdi z bogom, sam sem te dolgo vodil.«

Lepo se mu je zahvalil, šel k Soncu in mu povedal, kakšne strahove je moral prenašati. Tedaj mu reče Sonce:

»Tudi tu boš moral trpeti strah,« in mu reče, naj gre v neki vodnjak. Tam notri bo veliko kač, in tisto, ki ga bo najprej pičila, naj vzame ter jo prinese k Soncu.

Gre v vodnjak. Najprej ga je pičil kačec. Zgrabil je kačca in ga odnesel k Soncu. Sonce ga vzame in mu zapove, da mu izroči krono. Kačec mu da svojo krono, Sonce pa jo izroči fantu, ter mu reče:

»Zdaj moraš iti k vilam in njih prositi.«

No, vile pa je bil že prej prosil, takrat pa jih je priklical. Sonce mu reče, da mora iti skozi črno morje, da pa naj pazi, da ne bo izgubil krone. Ko bo prišel na sredo morja, naj pljune ter dene krono na glavo, in ko bo prišla ven stara kača, naj jo vila vpraša, koliko je peska v morju in koliko listja na zemlji, na kar mora kača odgovoriti.

Kača pa je odgovorila, naj gre sam štet, ker jih sama ni preštevala. Tedaj so mu vile rekle:

»Vidiš, ker ti kača ni povedala ničesar o tvojih bratih, ti bomo zdaj me povedale, kje sta. Pojdi na križpotje in to skozi tisti gozd. Tam boš videl tri kamne, to sta tvoja brata.«

Zahvalil se je vilam ter odšel po tisti poti. Pripeti se, da je ustrelil zajca. Zakuri! je ogenj in pekel zajca. Tedaj je zakričala čarovnica: »Juj!«

Mladenič ji je odgovoril: »Če te zebe, se pridi pogret.«

Prišla je tja in ga vprašala, če se sme dotakniti njegovega psa. Odgovoril ji je: »Ne smeš!« Psu je ukazal: »Zgrabi jo!«

Njej pa je rekel: »Če ne boš oživila moja brata, te bo moj pes raztrgal!« Ženska se je prestrašila, in mu naročila, naj vzame šibo, se z njo dotakne kamnov, da bosta oživela.

Tako se je tudi zgodilo: njegova brata sta oživela, prav tako njuna psa, čarovnico pa so psi raztrgali. Tako so lepo zaživeli skupaj ter nato potovali.