Vile so pazile na dečka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Fant je imel vilinskega konja Vile so pazile na dečka
Matija Valjavec
Dekle je postalo vila
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Neki grof je imel sina, in je šel z njim vsak dan na sprehajališče ob morju. Sin je bil star dve leti. Nekega dne je šel sin s svojim očetom spet na sprehajališče, in prispela sta do nekega kamna. Grof je vprašal sina:

»Slišiš, sin, povej mi, kaj je sladkejše od medu?« Sin odgovori: »Materino mleko.«

Oče na to ni nič odgovoril. Gresta dalje in prispeta do drugega kamna. In oče je vprašal

sina:

»Sinek moj dragi, povej mi, kaj je mehkejše od perja?« Sin odgovori: »Materino naročje.«

Oče na to znova ni odgovoril ničesar. Gresta dalje in prideta do tretjega kamna. Pa je oče vprašal sina:

»Dragi moj sinček, povej mi, kaj je trše od tega kamna?« Sin odgovori: »Očetovo srce.«

Ko je to slišal, se je grof zelo razjezil, pa je prijel sina, ga pretrgal na dvoje in vrgel v morje.

V tistem morju pa so bile vile. Vile so tega otroka pobrale, ga sestavile skupaj ter rekle, da ga bodo krstile. Tako so tudi storile. Za botro mu je bila kraljica vil.

Minilo je že pet let, kar je bil deček v vodi, in postal je neizmerno lep, tako da se ga je bilo težko nagledati. Tedaj mu je botrica povedala, da ga bo posvojil neki ribič. Ko bo šel ribič tretjič lovit ribe, naj ga deček poprosi, da bi šel zraven ter da naj mu ribič da prvo ribo, ki jo bo ujel.

Vile so hodile vedno pet na tisti breg, po katerem so hodili ljudje, dečka pa so odnesle na drugi breg, tja, koder ni nikdar nihče hodil. Ribič z druge strani brega je dečka zagledal, ko je milo jokal in tožil:

»Oj, moja mama, zakaj si me zapustila? In zakaj ste me zapustile ve, moje sestre?«

Deček je namreč tej kraljici rekel mama, drugim vilam pa sestre. Ko je tako jokal, je z ladjo priplul neki starec. Deček se je starca oklenil za prst in je stopal po morju zraven ladje, ko pa je prišel na ta breg, je starec izginil. To je videl ribič. Deček mu je bil zelo všeč, in vprašal ga je, ali bi hotel živeti pri njem. Obljubil mu je, da ga bo posvojil in preživljal, ga dal v šole in učit vsakršne glasbe. Otrok mu je odgovoril, da želi.

Šel je z njim in si dobro zapomnil, kaj mu je bila rekla vila, ter se je tega držal. Ko je šel ribič tretjič lovit ribe, ga je deček zaprosil:

»Dragi oče! Pustite še mene, da bom šel tudi jaz z vami lovit ribe.«

Odgovori mu: »Ljubi moj otrok, kaj bi hodil na takšno grdo delo.«

Deček mu je dejal, da hoče iti, in oče mu je dovolil, saj ga je imel zelo rad. Ko sta tam lovila, nenadoma potegne ribič ribo, deček pa ga prosi zanjo. Oče mu je ribo dal, v ribi pa je bila neka škatlica, v škatli pa zlato jabolko. V tem zlatem jabolku je našel tudi očetovo sliko in različne skrivnosti.

To je bilo dečku zelo všeč, in bil je vesel. Naučil se je neizmerno lepo igrati. Primerilo se je, da je šel dečkov pravi oče po tistem gozdu, ko zasliši čudovito lepo igranje, pa se začudi, kdo neki, ki to zna, bi mogel biti v tej preprosti hiši. Ko je to spoznal in videl mladeniča, mu je bil zelo všeč. Vprašal je ribiča, koliko hoče za tega dečka. Ribič mu odgovori, da ga ne da. Grof mu je ponujal pol posestva, a ga ni hotel dati.

Nekoč se je pripetilo, da je dal grof napraviti veliko pojedino, na katero je povabil veliko gospode. Potem je naročil ribiču, naj mu za tisti dan pripravi rib, da bo povabljene pogostil. Ribič mu obljubi, da bo ribe nalovil, in mu jih je za tisti dan res nalovil.

Ko so vse pripravili, in ko je prišla povabljena gospoda, ter sedejo k mizi, je začel kuhar nositi tiste ribe na mizo, da bi jih gospoda jedli.

Na veliko začudenje pa so pečene ribe ušle z mize, da jih ni mogel nihče jesti. Zdaj se je grof razjezil ter je dal poklicati tistega ribiča, in ga je oštel, zakaj mu je naredil takšno sramoto, da so pečene ribe ušle z miz; gotovo mu jih je bil začaral. Ribič se je opravičeval, da mu tega ni naredil. Grof pa mu je naročil, naj mu znova nalovi rib.

Ribič mu jih je nalovil, pa se je zgodilo enako kot prvič. Grof se je tako razjezil, da je ribiča takoj spodil ter si izbral drugega, da mu bo lovil ribe. Vendar so tudi njegove ribe napravile enako, kot one prvega ribiča. To pa se je zgodilo zato, ker so bile ribe iz tistega morja, koder je bil grofov sin.

Čez nekaj dni je sin od svoje škatlice izvedel, da leži njegova mati na smrtni postelji, ter je prosil svojega krušnega očeta, ribiča, da bi ga pustil domov, ker je mama zelo slabotna. Ribič pa mu je svetoval, naj miruje in sam ne hodi tako daleč. No, pa je le nekako izprosil ter šel domov. Že po poti je izvedel, da mu je bila mati umrla od velike žalosti.

Kakor hitro pa je stopil v hišo, je mrtva mama vstala, sin jo je objel okrog vratu in poljubila sta se.

Potem je šel gledat, in je res tam našel svojo ženo vso suho, samo senca je je bila.

Nato je dal svojo ženo, ki mu je bila podtaknjena, privezati na štiri konjske repe in jo raztrgati na štiri strani sveta. Otroci so prosili, da bi jim dovolil sezidati kapelo in noter postaviti kip Bistriške matere božje. To je dal napraviti. In so otroci prišli pred oltar kleče molit skupaj z ovco. Nenadoma pa so okamneli in še dandanes so tam naslikani, da jih lahko vsakdo vidi.