Fant je imel vilinskega konja
| ← Kraljevič in vila | Fant je imel vilinskega konja Matija Valjavec |
Vile so pazile na dečka → |
| |||||||||||||
Nekoč je živelo sedem bratov, sinov ene matere. Ko so zrasli, so se hoteli oženiti, pa so se dogovorili tako, da hočejo poiskati prav takšno mater, ki pa bo imela sedem hčera.
Odpravili so se na pot. Vsak je izbral konja in ga zajahal, najmlajši je vzel takšnega, ki je bil najgrši. Komaj je hodil, tako je bil suh. Najmlajši pa se ni menil za to, saj je vedel, kakšen konj je bil. Ta konj je bil od vile. Bratje pa so se jezili nanj, kaj da je vzel tako slabega konja. Pa mu tega ni bilo mar. Odšli so na pot po svetu. Tako so zagledali žensko, ki je orala z osmimi kobilami. Gredo k njej ter jo vprašajo, če ve za kakšno mater, ki bi imela sedem hčera.
»Ker nas je sedem bratov, otrok ene matere, iščemo sedem hčera, ki bi bile od ene matere, da bi se oženili.«
Povedala je, da je sama takšna, saj ima osem hčera.
»Pojdite, otroci moji, k meni spat,« je rekla, kajti sonce je bilo že nizko.
Vsi skupaj so odšli k njej. Dala jim je večerjo in jih spravila spat ter vsakemu dala eno hčer.
Konj, ki ga je jezdil najmlajši, pa je svojega gospodarja posvaril, naj dobro pazijo, sicer ne bodo prišli živi odtod. Ta konj je namreč vse vedel. Ženska je bila čarovnica, imela je osem hčera, ene, ki je imela zlate lase, pa sploh ni pokazala. Najmlajši je bratom rekel, naj ne zaspijo. Če pa bi vseeno zaspali, in jih bo on zbudil, naj hitro vstanejo. Vsi so odšli spat, razen najmlajšega, ki je ostal buden ter je dobro pazil. Vsem bratom je snel kučme ter jih dal dekletom na glavo, uzde pa z njihovih konj na čarovničine kobile. Ko je čarovnica mislila, da so vsi zaspali, je prišla s sabljo, pa je vsem glave odsekala. Mislila je, da seka glave fantom in njihovim konjem, pa jih je odsekala svojim hčeram in kobilam. Potem je šla mirno spat. Ko se je najmlajšemu zdelo, da je trdno zaspala, je vstal in tiho prebudil svoje brate ter jim šepetaje velel:
»Vstanite, tiho se oblecite, zajezdite vsak svojega konja in bežite, kolikor najhitreje morete! Jaz vas bom že dohitel.«
Vsi so vstali, videli, da je nevarno ter so hitro pobegnili. Ko je najmlajši mislil, da so prišli že dovolj daleč, je sedel na svojega konja šel k oknu, zaropotal in vprašal žensko:
»Ali spiš ali bediš?«
Čarovnica mu je odgovorila: »Sem spala, zdaj pa ne več.«
Rekel ji je: »Ubila si sedem hčerk, odnesli smo sedem zlatih uzd in sedem kučem«, nato pa je zbežal.
Ženska je skočila pokonci, videla, da je sedem hčerk mrtvih, brž je sedla na svoje burkle, jim nataknila uzde, in že so se spremenile v konja, pa je drvela za njim tako naglo, da je le malo manjkalo, pa bi ga dohitela; a je že skočil čez mejo. Potem je ženska rekla:
»Lahko ze zahvališ bogu, da te nisem dohitela.«
Vrnila se je domov; ta, sedmi junak pa k svojim bratom. Kmalu jih je dohitel, ter so potovali skupaj.
Zdaj so se bratje dogovorili, da bi ga lahko zapustili, saj ga niso hoteli videti, ker je imel tako suhega konja. Niso namreč vedeli, kaj vse zmore njegov konj. Šli so in prišli do nekega križišča. Ustavili so se in se pogovarjali. Šesterica bratov najmlajšega ni mogla trpeti. Zato so mu zagrozili, da ne sme več iti z njimi, sicer ga pokončajo; naj gre zato raje po eni poti, oni bodo šli pa po drugi.
In res. Siromak gre svojo pot. Naenkrat pa njegov konj spregovori:
»Gospodar, zdaj pojdiva! Karkoli boš na poti videl, ne vidi, to kar slišiš, pa ne sliši!«
Tako gresta nekaj časa, ko fant zagleda na poti tri zlate lase, in zakliče: »Hooo, stoj!«
Pobere tiste zlate lase, konj pa mu odgovori:
»Kar vidiš, ne vidi, kar slišiš, ne sliši. Še žal ti bo.«
Gresta dalje, pa zagleda tri zlata peresa, in reče: »Hooo, stoj!« Ko je pobral ta zlata peresa, mu je konj dejal: »Rekel sem ti, da kar vidiš, ne vidi, in kar slišiš, ne sliši. Žal ti bo!« Jezdi dalje, pa zagleda zlato podkev, in reče: »Hooo, stoj!« Tudi to je pobral, konj pa mu ponovi: »Dejal sem ti: kar vidiš, ne vidi, kar slišiš, ne sliši. Žal ti bo.« Njemu pa ni bilo mar opozoril. Spet gresta in potujeta. Dospela sta do nekega gradu, koder je prebival kralj. Fant gre prosit za službo, če bi ga mogli sprejeti. K sreči so ga sprejeli za konjarja. Dali so mu dva konja, da ju hrani in čisti.
Vsako jutro je vstajal prej kot drugi služabniki, ter je dal v en kot podkev, v drug tista tri peresa, v tretji kot pa tiste zlate lase. Ker mu je njihov lesk svetil, ni nikdar potreboval sveče. Počesal je konja, ki so mu ju bili dali, nato pa še svojega, ter naredil vse, medtem ko so drugi hlapci še spali. Čudili so se, ker ga niso nikdar videli snažiti, pa je vseeno imel najlepša in najboljša konja.
Tako je bilo nekaj časa. Drugi hlapci so bili nanj jezni, ker je bil najbolj cenjen. Začeli so o njem širiti laži, da bi ga zrinili iz službe, pa ga niso mogli, ker je bil zelo dober za konje. Potem so hlapci oprezali, kadar je snažil svoje konje, pa so opazili, da ima tiste reči, ki jih je bil našel na cesti. Povedali so svojemu gospodarju, in tako je prišlo do kraljevih ušes, kaj ima. Kralj je velel, naj jih prinesejo k njemu, ter da naj tudi mladenič pride pred kralja. Kralj ga je vprašal, kje je to vzel. Povedaj je, da je našel. Kralj pa je menil, da mora spoznati dekle, ki ima te zlate lase, pa mu je ukazal, da mora dekle pripeljati, sicer bo zgubil glavo.
Siromak, se je žalostil in jokal, češ kako naj bi jo privedel sem, ko niti ne ve zanjo. Šel je doli v hlev k svojemu konjičku ter jokal. Konj ga je vprašal, zakaj joče, pa mu pove, kaj so mu ukazali, in zagrozili, da bo glavo izgubil, če tega ne stori. Nato mu konj odgovori:
»Vidiš, povedal sem ti, da ti bo žal, ker me nisi bil poslušal. Pa zdaj je, kar je. Pojdi in prosi zame tri dni zobanja, zase pa za tri dni živeža, potem greva ponjo.«
Šel je in dali so mu. Potem je šel k tisti ženski, koder so bili nekoč spali njegovi bratje, kajti ona je imela to hčer. Hči pa je bila skrita za devetimi sobami, na vsakih vratih pa je bilo devet majhnih zvončkov. Premišljuje, kako bi jo spravil tod ven. Pred ženskino hišo pa je bilo veliko blato. Konj mu je bil svetoval, naj ga odvede v to blato, potem naj prosi za pomoč, koga, ki bi hotel njegovega konja spraviti iz blata. Sebe pa naj prikaže kot kakšnega berača.
»Tačas, ko bodo mene vlekli iz blata, pa ti ukradi dekle ter jo odnesi,« je dejal konj.
In res. Šel je prosit pomoči. Pomagat sta prišli prav tista ženska in njena hčerka. Medtem ko so njegovega konja vlekli iz blata, je mladenič res ukradel dekle. Potem je odšel, posadil dekle na konja ter jo odpeljal h kralju.
Kralju, ki je imel tudi sina, je bilo dekle zelo všeč. Kralj je hotel, da bi dekle vzelo njegovega sina, a ga ni maralo. Rekla je, da ga bo vzela le, če prinesejo sem tiste tri race, od katerih so bila tista tri zlata peresa. Kralj je vprašal:
»Kdo bi jih mogel prinesti sem?«
»Tisti, ki je mene sem prinesel,« je odgovorila.
Kralj je spet dal poklicati fanta ter mu ukazal prinesti tudi tiste race, sicer bo ob glavo.
Revež je spet jokajoč šel dol k svojemu konju. Konj ga vpraša:
»Kaj jočeš, moj gospodar?«
Povedal mu je, kako mu je bil spet ukazal kralj, pa mu je konj dejal:
»Vidiš, gospodar, kaj ti nisem bil rekel, da kar vidiš, ne vidi, ter kar slišiš, ne čuj, ker ti bo žal. Kajne, da ti je žal?«
Priznal je, da mu je res žal.
»Nikar se ne boj«, mu je dejal konj. »Ti le pojdi, pa prosi zase za pet dni živeža, zame pa za pet dni ovsa.«
Šel je, ter dobil, kar je prosil. Pet dni je minilo, pa sta odšla na pot spet k tisti ženski, kajti ona je imela tudi tiste tri race. Prosil je prenočišča, in ženska ga je bila takoj pripravljena dati, saj ji ni bilo več dosti mar, ker je izgubila prvih sedem hčera in še osmo, ki jo je bila imela najraje. Ko je ženska zaspala, je ponoči vstal, ji ukradel še race, zajahal svojega konja, šel k oknu ter vprašal:
»Baba, ali spiš ali bediš?«
Odgovori mu: »Spala sem, pa več ne spim.«
»Ubila si svojih sedem hčera, odnesli smo ti osmo, zlatolaso, odnesel ti bom še te tri zlate race,« ji reče.
S temi rečmi je nato zbežal. Ženska je to slišala, plane ter osedla svojega konja, burkle. V roke vzame svojo sabljo, trlico, pa drvi za njim, in tako je drvela, da bi ga že skoraj ujela. K sreči je imel pri sebi gost glavnik, ki ga je bil našel na poti, ko sta šla po race. Tedaj mu je bil konj rekel, naj glavnik spravi, ker mu bo koristil. Ko ga je že hotela uloviti, mu je konj rekel, naj tisti glavnik vrže na tla. Kakor hitro ga je vrgel, je zrasel velik gost gozd. Ženska se je zapletla, in preden je prišla skozi gozd, sta tadva prišla že daleč. A ženska ga je znova skoraj dohitela, le za las je manjkalo, da ga ni, in je s svojo sabljo že sekala za konjem, k sreči pa sta že prišla čez mejo, do koder je segala ženskina čarovnija.
Race je odnesel kralju, ki je potem hotel, da bi se poročila. Dekle pa je spet reklo, da kraljevega sina ne bo vzela, dokler ne bodo spravili sem tistega konja, čigar je zlata podkev. Kralj je nato vprašal, kdo bi mogel privesti konja. Dekle je odgovorilo:
»Tisti, ki je mene sem prinesel.«
Kralj je spet dal predse poklicati fanta ter mu ukazal, da mora privesti konja, sicer bo ob glavo. Siromak je spet jokal, ker je prestal že tolike težave, a še vedno nima miru. Jokajoč je odšel k svojemu konju. Konj ga je vprašal:
»Gospodar, kaj spet jočeš?«
»Kaj bi ne jokal, ko pa mi je kralj ukazal pripeljati tistega konja, čigar je zlata podkev.«
»Vidiš, moj dragi gospodar, rekel sem ti bil, da ne vidi tistega, kar vidiš, in da ne sliši, kar slišiš, ker ti bo žal. Do zdaj nisva dosti trpela, zdaj pa bova, preden ga spraviva sem. Ta konj je namreč žrebec med vilinskimi kobilami. Jokati pa vendarle ni treba. Izprositi pa si moraš zase za devet dni živeža, meni za devet dni ovsa, zraven pa še devet bivolovih kož, devet klobčičev niti, devet šil in devet igel.«
Vse to je dobil, in s temi iglami in nitmi je prišil vse kože na svojega konja. In ko so ti dnevi minili, sta odšla. S seboj sta odnesla tudi devet mernikov prosa, ki sta si jih bila izgovorila.
Ko sta prišla blizu morja, je konjiček svojega gospodarja poučil, kaj bo storil, kajti tisti žrebec je bil na oni strani morja. Pokazal mu je drevo, ki je raslo tam in mu rekel, naj spleza nanj, sam pa se bo skril v tem velikem jarku.
»Ko boš žrebca videl priti tretjič, boš zagledal, da tečem z njim. Če boš tedaj videl, da gre meni iz žrela rdeč plamen, se le veseli. Če pa vidiš, da mi gre iz žrela moder plamen, njemu pa rdeč, potem kar sam sebe s sabljo prebodi.«
Fant je zlezel na drevo, konj pa se je skril v svojo jamo. Ko konj prvič zahrza, je žrebec letel čez morje, iskal je fantovega konja, a ga ni nikjer našel. Šel je nazaj. Potem je drugič zahrzal, in spet je žrebec letel čez morje. Iskal je, a tudi tedaj ni našel. Nato zahrza tretjič. Šel je nazaj. Ko je fantov konj prišel ven, se je pripravil za dir. Začneta teči in tako drvita, da je žrebec strgal z njega že osem bivolovih kož, le bog ga je očuval, da ga ni premagal.
Fant je nato videl, da gre od njegovega konja rdeč plamen, od žrebca pa moder. Zlezel je z drevesa, konj pa mu je naročil, naj na morskem bregu poseje tistih devet mernikov prosa, ker bodo za žrebcem pritekle kobile.
»Ko bomo mi odšli, se bodo pasle po prosu in se bodo s tem zamudile. Ti pa zajaši žrebca in beži.«
Storil je vse, kot mu je naročil konj. Z žrebcem je prijezdil do mesta. Ni čakal, da bi odprli vrata, ampak je kar skočil čeznja, saj ni imel časa čakati, ker so kobile že letele za njim. Nato so vrata odprli in so kobile šle noter, fant pa je bil srečen zraven svojega konja.
Kralj je potem pritiskal, da bi se poročila. Dekle pa je spet reklo, da se ne bo, dokler teh kobil ne pomolzejo.
»Kdo pa bi mogel pomolzti ta divja bitja,« je vprašal kralj.
»Tisti, ki je mene sem spravil,« je odgovorilo dekle.
Nato je kralj ukazal, da mora fant pomolzti kobile, če hoče obdržati živo glavo. Njegov konj mu je dejal, naj mu dovolijo, da mu bo pomagal. Res je prosil, in so mu dovolili, samo da bi bilo dekletu po volji. Tudi to je opravil s konjevo pomočjo, sicer ne bi zmogel. Do vrha je namolzel veliko kad, mleko pa je bilo vroče, kot bi se bilo kuhalo v kotlu.
Kralj je nato dekle spet priganjal, da bi vzela njegovega sina, pa je rekla, da ga ne bo prej, preden se ne bo kdo okopal v tem mleku.
»Kdo pa naj bi se okopal v tem vrelem mleku,« je vprašal kralj.
»Tisti, ki me je sem prinesel,« je dejala.
In je kralj fantu spet ukazal, da mora to storiti.
Šel je k svojemu konjiču in jokal. Konj mu je rekel:
»Prosi kralja naj privoli, da smem iti gledat tvojo smrt, ker da bo zdaj prišla tvoja zadnja ura.«
Šel je prosit, in so dovolili, naj konj kar pride gledat. In tako sta storila. Ko pa sta prišla tja, je njegov konj potegnil vso tisto vročino iz mleka. Fant se je šel potem kopat v mleko. Okopal se je in srečno prišel ven, pa še trikrat lepši je postal, kot je bil prej. Konj je nato tisto, vročino, ki jo je bil potegnil ven, spet spustil nazaj v mleko.
Ko je kraljev sin videl, kako se je fant polepšal, se je šel tudi sam kopat v mleko. Kakor hitro pa se je potopil noter, se je skuhal in umrl.
Potem so spoznali, da je konj fantu ves čas pomagal. Kralj je videl, da je svojega sina izgubil, in je fanta posvojil, ter ga oženil s tem dekletom. Tako sta srečno živela do smrti.