Versailles
| ← Sandale | Versailles Ambra Tomaž Šalamun |
Okna → |
| |||||||
Meje držav na zemljini skorji ne držijo nič
bolj kot ledene rože na mojem oknu. Obleče se
drevo. Stre. Šepetaš in pljuskaš z ledom.
Objamem te in te krtačim. Kot tipke klavirja
ti ven jemljem zobe. Potem spet vstavim.
Zdaj si drugačen. Evolucija je poravnala travmo.
Grizli bodo spet, bliskali, ti ropali lastno
žalost. Dostikrat te bom še napihnil in počil,
ne boj se, ne bom se naveličal. Koža rabi nego
in vabo. In včasih imaš dvanajst nadstropij in
moramo bliskovito zaznati, ali si paren. Te vedno
globlje zarezati v okus. Pa še: nežno nazaj zbutati
pešce, ki so se zavalili iz tvojega krila ob najbolj
trapasti uri. Slovenec si, zato si žalosten.