Okna
| ← Versailles | Okna Ambra Tomaž Šalamun |
Roža brez opor → |
| |||||||
Se spomniš iz Chartresa, ko sem ti
telefoniral? Skrušen in požrešen,
strašen v svoji želji. Rad si planil iz
sanj po slušalko in momljal, ne, ne,
nisi me zbudil, saj sem si ga že zdrkal.
Pa ni bilo res. Še v snu zasedeš celo
polje, prve črte. Potem šele popuščaš,
se za hip vdaš, če ti privabim slino in
hrepenenje. Skavti pred katedralo so
začelo po malem rojiti. Obema so roke
umirale. V dolini (naravnem amfiteatru)
ni pokal bič. Franki so zavreli.
Mislil sem, da bom z glavo razbil šipo
celice in potem odšel peš, počasi, dol,
v kavarno. Vsi so bili na delu. Kadil
sem. Keglji so se transformirali v
ose, ki so korakale po sivem žametu
in brale iz starih liturgičnih knjig.