Večerke, I. (1834)

← Sonca dolshajanje (1831)

Večerke, I. (1834) Stanko Vraz

Venec domoljubnih sonetov, I. sonet (1834) →

Viri:	Slovenska djela, 1, Zagreb: Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti, 1952 (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Odpri mi, dušica ma, odpri, moja mi golobica!
Na dveri rahlo kljukam ter tiho to besedim:
»Odpri mi, dušica ma, odpri moja golobica,
mrazna je noč, od srag mokri gleženj 'no lasje.
Odpri mi, dušica, naj še si vzamem od tebe slovo,
naj si željo ohladim, naj potišim si srce!«
»Kako ti čem odpret', ki si že odpasala furtoh,
že razplela kito, čižmece 'zula že sem?«
Al ljuba brž vstanola, si brž pripasala furtoh,
razkopala pepel – najti ni iskre ognja.
»Kaj hasni, če odprem, da ne m'rem spihati luči!«
Odrinola verigo ter mi podala roko.
Peljala skoz priklet, v hiši me na klop posadila,
z lasi s furtošecom zbrisala rosni mi mraz.
Sladka groza zigra po vseh kosteh: za dobroto
rad bi ji lice gladil, jih da ne smem kušovat'.
Temna je noč: namesto lica le počelu gladim jo:
»Ne zameri, ljuba, jaz ti obraza ne vidim!
 ---------------------------------------------------------- .«