Venec domoljubnih sonetov, I. sonet (1834)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Večerke, I. (1834) Venec domoljubnih sonetov, I. sonet (1834)
Stanko Vraz
Zvončki (1835)
Viri: Slovenska djela, 1, Zagreb: Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti, 1952 (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I. sonet

Kak toča vbije polja rodovite,
koklekne vsak prijazen cvet in klica,
na tleh leži rž, ranjena pšenica,
koruzne stebla krog trume pobite. –

Tak te nesreče bile grozovite,
Slovenska, - Frank in Hunova batica,
da troha te ostalo, zdaj tve lica,
zdaj lepa duša v rane le zavita.

Le kje kje vider' je slovenske'ga stebra,
prestrašno suhega ko smrti rebra,
o njih vnuk zgodbo praša, - a mu laže. –

Al njega mika zvedet' od očakov
in praša davne stolpe od njih znakov,
al vsak molči in k nebu kaže.