Pojdi na vsebino

Valdek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
„Grad“ v Skalah Valdek
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Roparski "gradovi"
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


1.Smrt valdeškega graščaka

[uredi]

Ob železnici, ki vodi iz Celja v Slovenj Gradec, se dvigujejo na levi strani razvaline valdeškega gradu.
V tem gradu je prebival nekoč bogat graščak. S podložniki je ravnal zelo slabo. Nekoč so vozili grajski hlapci vino s turnskega gradu.. Med vožnjo jim je padel en sod v vodo. Ko je graščak za to zvedel, je začel uboge hlapce pretepati. Ko je padel prvi hlapec pod težo silnih udarcev, se je naredil propad in zemlja je požrla mrtvega hlapca krutega graščaka.

Ta kraj so ljudje jeli imenovati „Huda luknja“.

2.Kruti valdeški graščak

[uredi]

Na Valdeku je prebival graščak, ki je bil strašansko krut in je svoje tlačane neusmiljeno zatiral. Pa je prišla bela žena in je odvedla s seboj njegovo črno dušo. Ko so položili graščakovo truplo k večnemu počitku v grajski kapeli, so grobnico močno zapečatili. Od tistega časa v kapeli ni bilo več miru. Cerkovnik je vsako jutro našel na oltarju prte vse krvave. Ko je to povedal gospodu župniku, mu ta ni verjel. Tedaj je cerkovnik naprosil najpogumnejšega fanta v vasi, da je šel zvečer v kapelo oprezovat. Toda drugo jutro ga ni bilo več. Nato je prišel od nekod mož, ki je proti veliki nagradi prevzel nalogo, da odkrije tajno grajske kapele. Zvečer se je skril na pevskem koru. Ko je bila ura enajst, se je od¬prla grobnica in iz nje je prišel graščak. Ozrl se je naokrog in ker ni opazil nikogar, se je vrgel na kolena in drsel proti oltarju. Pri tem so mu kolena zakrvavela in brisal si jih je z oltarnimi prti. Nato se vrne proti grobnici. Toda v njej ne najde krste, ki jo je bil medtem oni mož zanesel na kor. Tako močno stika zanjo, da posili moža na koru glasen smeh.

Tedaj se graščak požene proti koru in raztrgal bi bil moža, da ni v tistem trenutku ura odbila eno. Graščak je telebnil v grobnico. Hkrati se je potresel grad in se je nanjo sesul. Graščakova duša je bila rešena.

3.O Ponikvanskem jezeru

[uredi]

Valdeški grofje so imeli v svoji posesti dolino, po kateri teče potok Ponikva. Bil je jesenski čas. Grajski hlapci so sušili ob potoku otavo, ki so jo zvečer spravili v kupe. Ponoči je prišla velika nevihta in nastala je silna povodenj. Ponikva je odnesla otavo. Z njo je zamašila luknjo, skozi katero je ponikala v zemljo. Voda je začela naraščati in dolino je napolnilo pravo jezero. Tedaj so začeli valdeški grofje premišljati, kako bi spravili iz doline vodo, da bi rešili svoje travnike in polja. V grajskem ribniku so imeli veliko vidro. To vidro so vrgli v jezero, misleč, da bo žival preluknjala otavo in napra¬vila vodi prost odtek. Resnično, v enem mesecu ni bilo več vode in dolino je pokrivala debela plast rodovitnega blata. Od tistega časa živijo baje vidrini potomci v Hudi luknji.

4.Boj za Valdek

[uredi]

Valdeški grofje so bili zelo mogočni. Imeli so mnogo podložnikov in za dve teleti zlata, srebra in cekinov. Ko so bili v naši deželi gospodarji Francozi, so se jim grofje uprli — to je bil punt. Francozi so poslali nad nje precej veliko vojsko, a mogočni valdeški grofje se je niso ustra¬šili. Od lemberških grofov, gospodarjev dobrnške kotline, so si izposodili mnogo orožja in tudi dva velika topa. Boj se je pričel v dolini potoka Ponikva. Vojaki in grajski hlapci so se borili zelo hrabro, toda na večer prvega dne je bil boj še neodločen. Drugega dne si je izmislil val¬deški grof pripravo, ki je prinesla zmago. Oba topa so postavili na bojno polje in zvezali krogli z dolgo in močno verigo. Ko so verigo izstrelili, je letela v človeški višini in porezala glave francoskim vojakom. Preprosti ljudje še danes pravijo, da ima potok Ponikva svoje ime po »puntu«. Seveda ne vedo, da se imenuje tako zato, ker ponikne.

5.Turki porušijo valdeški grad

[uredi]

Turki so bili na pohodu skozi Šaleško in Mislinjsko dolino. Ko je javila grmada na Kozjaku njihov prihod, so se prebivalci in tlačani zatekli v grad Valdek. Turke so zagledali že od daleč, ker je stal grad na malem gričku. Ko so se Turki gradu približali, se je začel boj. Kmetje in hlapci so se tako hrabro borili, da Turki gradu niso mogli zavzeti z naskokom. Pripravili so se za obleganje. Valdenški graščak je pa bil zelo bogat. Imel je baje tir polne kadi zlata in srebra.Ker je videl, da hočejo Turki grad zavzeti, je skril ves zaklad v najglobljo klet svojega gradu. Ko je zmanjkalo; hrane, se je grad moral podati. Turški poveljnik je zahteval od graščaka zlato in srebro. Graščak mu je pa odvrnil, da ga nima nič. Turki mu niso hoteli verjeti in so ga začeli mučiti, da bi ga prisilili, naj zaklad izda. Preklinjajoč krivično pridobljeno zlato in srebro, je graščak radi muk kmalu izdihnil. Kmete in hlapce so Turki deloma pobili, deloma odpeljali v sužhost, grad pa so porušili in zažgali.

6.Skrivnostni voznik

[uredi]

Nekoč je neki gospod po cesti od Doliča peljal z lepimi volmi težek voz proti gradu. Ko je pripeljal do kmeta, Javornika, ki je imel svoje borno posestvo pri cesti, ga je gospod prosil, naj mu z volmi kot predprego pomaga peljati voz na grad. Cesta na grad, ki je bila v resnici že vsa razdrta in porasla s travo in grmičevjem, je bila ob svitu lune tako gladka in ravna, da se je kmet kar čudil. Ko sta pripeljala z veliko težavo do gradu, sta po enaki in skoraj še lepši cesti dospela na grajsko dvorišče. Tu je pa gospod, ki je bil baje zelo lepo oblečen in je imel na glavi cilinder, rekel kmetu, naj gre in odpre vrata v stolp, da lahko peljata voz v grad. Ker je kmet že mnogo slišal o strahovih v gradu in ker je bil tudi malo bojazljiv, ni hotel ustreči gospodovi želji. Nato je šel gospod sam odpirat vrata. Poklical je kmeta, naj mu sledi. Peljal ga je v klet, kjer je bil zaklad. Kmeta je blesk zlata in srebra popolnoma omamil. Gospod pa mu je rekel: »Vse zlato in srebro bi bil dobil, če bi bil šel odpirat vrata;. Ker si mi samo pomagal voziti, smeš vzeti pest zlata!« Kmet je res zagrabil pest cekinov in odšel. Ko je prišel iz gradu, ni bilo več ne volov ne voza ne lepe ceste. Ko se je ozrl nazaj, ni videl več vhoda v grad. Ko se je kmet mudil v kleti, se je bil grad zopet spremenil v ruševino. Od tistega časa je bil kmet vedno bogat.

7.Valdeški vratar

[uredi]

Pod valdeškim gradom je hiša, o kateri pravijo, da je bival v njej grajski vratar. Leži ravno ob poti, ki vodi h gradu.