Pogovor:Valdek
Na Valdeku sem bil večkrat! Moj oče se je rodil na Vratariji na Valdeku. Vratarija je bila hiša ob gradu, ki je bila v letih 1950 še vidna kot ruševin pri vhodu na grad, ki je bil tudi ruševina. Tramovi ostrešja so še ležali med koprivami. Strici so kosili travo, tete in otroci pa smo ga grabili seno in ga spravljali na kupe. Lastnik Vratarije in gradu je bil moj ded Franc Tasič. Tudi pozneje smo večkrat stikali po razvalinah gradu in v še obstoječe line v pritličju metali tudi do 3 metre dolge palice, ki so izginile v notranjosti. Menili smo, da je prostor obokan in se zato ni porušil in da skriva zaklade!
Leto po rojstvu mojega očeta, ki je rojen leta 1911, se je stari oče preselil na posestvo Goričnik, ki ga je kupil ob Mevli v Mislinjski dolini, vendar je tudi posestvo na Valdeku služilo za dodatno kmetijsko dejavnost, saj so mu po II svetovni vojni vkljub temu, da so sinovi odšli v partizane ali sodelovali z njimi pobrali vse šivalne stroje. Pri njemu se je izućilo več, pozneje uspešnih mojstrov. Edenega od njih sem spoznal v Celju, kjer je imel v Gosposki ulici krojaško delavnico. Njegovov priimek Pesjak je bil dolgo poznan. Tako je imel moj ded že v stari Jugoslaviji uspešno krojaško in konfekcijsko obrt. Ali je on našel zaklad in kupil kmetijo in 30 šivalnih strojev ne ve nihče. Kolikor vem pa si je vse prislužil s svojo pridnostjo in šivanjem za kraljevo vojsko in prodajo na sejmih.
Stara mama, ki je za razliko o drugih nismo klicali Bica, nam je pogosto pripovedovala zgodbe z gradu.
Na gradu je živela grofica, ki je bila zelo pametna in lepa. Ko so prišli v naše kraje Turki so prišli iz Vitanja tudi v dolino pod gradom ter ga pričeli oblegati. Grad je imel visoko obzidje in ga je bilo lahko obraniti. Po dolgotrajnem obleganju jih je grofica izzivala tako, da jim je preko obzidja pokazala svojo zadnjo plat in pomahala z lisičjim repom kot zvita lisica. Turki so bili jezni in so postavili okoli gradu stražo tako, da ni mogel nihče na grad. Po več tednih ko so Turki mislili, da jim je že zmanjkalo hrane jim je grofica po neuspelem napadu spustila preko obzidja košaro jagod. Takrat so turki spoznali, da jih je grofica premagala z zvitostjo in so zapustili dolino.
Pripovedovala nam je tudi zgodbo o nastanku priimka Tasič, ki je v predelu Pohorja in Mislinjske doline poznan že od leta 1408.
Bilo je ob ustoličenju na Gosposvetskem Polju!
pa o tem kdaj drugič
Lep pozdrav!
Janez Tasič