„Grad“ v Skalah

← Tura

„Grad“ v Skalah Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Valdek →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Neusmiljena graščakova hčerka

Nekoč se je širilo jezero od Gradišča do Škal. V škalskem gradu sta živela graščak in graščakinja. Imela sta hčerko, ki je bila zelo sirova. Ko je bila nekoč hčerka sama doma, je prišla revna starka prosit milodarov. Ali hčerka jo je nagnala. In starka ji je zapretila: »Še danes zvečer se boš kesala!« Prišli so Turki in razdejali grad.

Ko je jezero odteklo, so postavili na tistem mestu, kjer je stal nekoč grad, lepo cerkvico.

2. O škalskem graščaku

Pravijo, da. je Šaleško dolino nekdaj napolnjevalo |jezero. Tam, kjer je zdaj škalska cerkev z župniščem, je bil otok. Na mestu sedanjega župnišča je stal grad.

Bilo je lepega jesenskega dne. Gospod z Gradišča nad Sv.Jakobom povabi škalskega graščaka na lov. Ta se takoj odpravi. Hiti po stopnicah do jezera in stopi v čoln. Služabnik ga prepelje na nasprotno stran. Po lovu so imeli veliko pojedino. Jedi in pijače je bila polna miza. Kar se odpro vrata in na pragu se prikaže uboga žena z lačnim otrokom v naročju. Prosi za dete miloščine. Pa je nihče ne usliši. Škalski graščak celo reče: »Ako ti je všeč, pobiraj drobtine pod mizo!« Žena se raztogoti in vsa solzna mu pravi: »Brezsrčneže kaznuje Bog. Še danes te doleti kazen.«

Zvečer se vrne škalski graščak domov. Po stopnicah mu prihite naproti služabniki in mu pripovedujejo, da je v njegovi odsotnosti hudi duh obsedel njegovo edino hčerko. Graščak se zelo prestraši. K sreči se je nahajal takrat v gradu menih iz Gornjega grada. Graščak ga prosi, naj mu za božjo voljo pomaga. Menih goreče moli in z molitvijo oprosti hčerko hudega duha. Popolnoma je ozdravela. V zahvalo za to dobroto podari graščak svoj grad in vse posestvo menihom v Gornjem gradu. Ti so nato pod gradom zgradili prvo škalsko cerkev, ki so jo posvetili sv. Juriju.

3. Zvon v jezeru

Nekoč je globoko jezero napolnjevalo vso Šaleško dolino. Gradišče je spadalo takrat pod župnijo sv. Jurija v Skalah. Ko so na Gradišču zgradili grajsko kapelico, je zaprosil graščak župnika, ki je stanoval v škalskem gradu, naj mu da najmanjši zvon za grajsko kapelico. Župnik mu ga je obljubil.

Nekega dne so grajski hlapci iztesali velik čoln, da bi se peljali v Skale po obljubljeni zvon. Ko so se peljali tja, bi se jim bil čoln skoraj potopil. Stesali so si novega in boljšega. Nato so sneli za grajsko kapelico omenjeni zvon in ga natovorili. Podali so se na jezero. Ko so bili v sredini ezera, se je začel čoln potapljati. Hlapci so se hoteli rešiti s hitrim veslanjem. Ali zaman, da so rešili svoje življenje, so morali vreči zvon v vodo. Ko so se vrnili v grad, jih je graščak izpraševal, kje imajo zvon. Ko so mu povedali, kaj se jim je pripetilo, se je razsrdil in jih pometal v ječo. Nato je šel k jezeru, da bi se prepričal, če so hlapci resnico govorili. Ob bregu je našel razbit čoln.

Nato je poslal po nekega morskega potapljača. Ko je ta prišel, ga je graščak dobro pogostil in ga prosil, naj mu dobi zvon iz jezera. Dal mu je močno in dolgo vrv, na katero naj bi privezal zvon. Hlapci, ki so stali na bregu, naj bi ga potegnili na suho.

Zgodilo se je, kakor je določil graščak. Toda ko je po­tapljač priplaval v bližino čolna, ga neki črn pes ni pustil blizu. Pri zvonu je videl potapljač tudi mnogo drugih dragocenih stvari Spoznal je, da so dragocenosti in pa pes last povodnega moža, ki je imel v bližini stekleno vilo.

Potapljač se je vrnil in je povedal graščaku, kar je videl. Graščak se je vesti o povodnem možu silno prestra­šil. Pogostil je potapljača in mu dal zasluženo plačilo. Kmalu je pa jel dvomiti v resničnost potapljačevih besed. Kaj če ga ni prevaril? Odločil se je, da gre sam v jezero po zvon. Dva hlapca je vzel s seboj in se potopil v vodo. Ko so priplavali v bližino zvona, je pes nepričakovano zgrabil graščaka in ga odnesel v jamo, kjer je ležal zvon. Hlapca pa sta zbežala in povedala v gradu, kaj se je zgo­dilo. Vse to so napisali v knjigo, kjer se nahaja zgodovina grajske kapele.

Nekoč se je začelo jezero sušiti. Ko se je posušilo, so našli precej velik zaklad zlata, potopljeni zvon in tudi dobro ohranjeno graščakovo telo. Zvon so peljali nazaj v Skale, zaklada pa se je polastila gospoda v Gradišču. Graščaka so pokopali v grajski kapeli.