V vodnjaku bo utonil
| ← Vzel je hčer vilinskega gospodarja | V vodnjaku bo utonil Matija Valjavec |
V blagoslovljeni vodi je utonil → |
| |||||||||||||
Nekoč je živel bogat gospod, ki je imel veliko živine in blaga. Že od mladega je bil oženjen, a ni nikdar dobil otroka, ne dečka ne deklice. Ko pa je bil poročen že dvajset let, je žena vendarle zanosila sina. To, da je res sin, je seveda izvedel šele takrat, ko ga je rodila. Veselil pa se je, da mu ga bo rodila. Ko je prišel čas poroda, je prišel tja prosit prenočišča neki berač. Kraj, namreč gradiček tega gospoda, je bil oddaljen od vasi. Gospod pa se je bil odpeljal na neko posestvo in ga ni bilo doma.
Gospa, ki je bila tik pred porodom, beraču ni smela dati prenočišča, tako da bi gospod vedel, kajti gospod je vsakega berača s hudim odpravil od hiše, ter ni nobenemu dal nikdar ničesar, še manj pa dovolil, da bi kdo tam spal. Tisto noč je pričakovala, da bo prišel gospod domov, zato reče beraču:
»Dragi človek, jaz bi vam rada dala prenočišče, vendar ga ne morem, niti ga ne smem. Gospod bo prišel domov, on pa ne trpi beračev in bi vas odgnal. Dam vam nekaj jesti in piti; pa jejte in pijte, potem pa odidite. Prenočišča vam ne morem dati, čeprav bi vam ga sama od srca rada dala, ker vem, da je vaš stan težak. Drugače vam ne morem pomagati.«
»No, kam bom pa zdaj šel? Že zelo je tema. Star sem, oči so me zapustile, da še težje hodim. No, naj bo. Vem, kaj bom storil.«
Ko se je že najedel in popil kupico vina, se je odpravil iz hiše in se zahvalil gospej za dobroto. Gorjačo je pustil prislonjeno v kotu, da je skoraj ni bilo videti. To je storil zato, da bi se tedaj, ko se bo vrnil in bi ga gospa opazila, izgovoril, da je prišel po gorjačo.
Komaj je odšel iz hiše, je gospa zakričala od bolečine ter šla naprej po hiši, da je prišla v tretjo sobo, koder se je naslonila na mizo. Berač pa se je vrnil nazaj v sobo ter zlezel pod posteljo. Tam ga ni bilo videti. Gospej je bilo čedalje huje, tako da je morala poslati po babico. Babica je takoj pritekla in gospa je takoj rodila sina. Ko je gospa rodila, se je pripeljal otrokov oče. Ko je slišal, da mu je žena rodila sina, od velikega veselja ni vedel, kaj bi počel in kako bi pokazal večje veselje. Poslom je naslednji dan napravil svetek, naročil, naj ničesar ne delajo in pripravil jim je gostijo. Tako je bila vesela tudi družina. Šli so k večerji, in pozneje, ko je družina opravila vse nujne posle, so šli spat.
Babica je dete okopala ter ga dala spat k materi. Materi pa niso pustili takoj zaspati, kajti pravijo, da bi sicer tako zaspala, da ne bi nikoli več vstala, ali se prebudila. Po daljšem bedenju so ji pustili zaspati, in vse se je umirilo.
Nato so prišle rojenice s svečo v roki sodit dete. Berač, ki je bil spal pod posteljo, se je prebudil, videl svetlobo ter je začel poslušati. Slišal je, da se tri ženske pogovarjajo, in da ena pravi:
»To dete bo raslo ter doraslo in ga bodo vzeli za vojaka. Oče ga ne bo mogel ubraniti in tam bo poveljnik cele kraljevske enote. Potem bodo veliki spopadi in tedaj bo umrl od puške.«
Druga je rekla: »Ne! Ko bo to dete staro trinajst let, bo zaradi hudodelstva in velike kraje obešeno.«
Tretja pravi: »Nel To dete se bo, ko bo staro sedem let, sedem dni, sedem uy, dvanajst minut, utopilo v tem vodnjaku. To bo zato, ker ima oče zelo rad tega dečka in mu bo pripravil bogastvo.«
Ta sodba je ostala, in rojenice so odšle.
Zjutraj so vsi vstali. Služabniki so odšli v svojo hišo, gospod pa v drugo, potem je berač zlezel izpod postelje in šel ven skozi vrata. Gospod je prišel iz druge hiše na gank in zakriči:
»Kaj pa iščeš v moji hiši? Kje si bil? Kaj neseš? Morda si kaj ukradel?«
»Nisem, nisem, dragi gospod! Nič vašega ne nesem. Prišel sem prosit, pa sem videl, da ni nikogar v hiši, in sem se vrnil.«
»Ni res, videl sem, kako je bilo.«
Potem reče berač:
»Gospod, ne jezite se. Naj vam povem nekaj novega?«
»Kaj le bi ti povedal?«
»No, nekaj vam bom povedal.«
»Kaj pa? Povej!«
»To noč sem bil v vaši hiši in...«
Gospod ga prekine rekoč: »O, ti! Kaj, v moji hiši si bil!«
»Ne, ne. Nič se ne bojte! Nobene škode vam nisem storil, ampak vam povem, kaj je vašemu sinu dosojeno.«
Povedal je, kaj je odsodila tretja, ter da je obstala sodba, da se bo deček igral in bo nato utonil v vodnjaku.
Potem si je gospod vendarle premislil ter je berača zadržal in mu naročil naj zelo pazi na otroka. Tisti vodnjak pa je dal obzidati in napraviti železna vrata.
Ko je prišel čas, je deček zelo silil k onemu vodnjaku, a ni mogel noter v studenec. Nato je umrl gori na vratih v vodnjak. In berač je dejal gospodu: »Vidiš! Božji moči ne moreš kljubovati.«