Vzel je hčer vilinskega gospodarja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vzel je hčer vilinskega gospodarja
Matija Valjavec
V vodnjaku bo utonil
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Živela je mati, ki je bila noseča. Ko je šla nekoč iz cerkve od maše, je začutila, da bo rodila. Kam tedaj? Skrila se je pod neki most ter tam srečno porodila sina. Tedaj so prišle rojenice. To so tiste žene, ki otroku sodijo, kakšne smrti bo šel s tega sveta.

Ena je rekla: »Takoj ga bomo pogubile.«

Druga je rekla: »Ne bomo ga takoj, šele tedaj ga bomo, ko bo večji, da bo njegovi materi bolj žal za njim.«

Tretja pa je rekla: »Ne bomo ga tedaj. Le če ne bo maral vzeti hčerke vilinskega kralja, ga pa bomo.«

Tako je ostalo. Ko je dorasel, je rekel materi:

»Mama, oženil se bom.«

»Praviš, da se boš oženil, ljubi sinko, vendar od teh ni nobena zate.«

Vprašal jo je: »Zakaj ni?«

Pove mu: »Sojenice so ti tako usodile, da moraš poročiti hčer vilinskega kralja, če ne, te bodo umorile.«

Nato je rekel: »No, jo grem pa iskat. Najprej grem vprašat starega kovača, če bi mi nemara vedel povedati, kako pridem k njej.«

Kovač je dejal:

»Sinko moj, težko jo boš našel. Pojdi pa k Mesečevi mami. Če ti ona ne bo vedela povedati, ne vem, kdo bi bolje vedel.«

In mu je dal tri pare železnih čevljev ter ga poslal k Mesečevi mami.

»Ko boš prišel k njej, jo samo primi za ramo, pa te bo sama vprašala, kaj bi rad, in ti bo povedala.«

Šel je, in ko se mu je že zdelo, da bo strgal čevlje, je prišel do Mesečeve mame ter jo je prijel za rame. Takoj ga je vprašala, kaj bi rad. Ko ji je povedal, je odvrnila:

»Sinko moj, tega ne vem. Morda ve moj sin. Počakaj, da pride domov, potem boš vprašal njega. Vendar te ne sme precej najti, saj bi te takoj raztrgal. Ko bo prišel domov, bo takoj vedel, da si tu. No, jaz te bom skrila, in ko bo tretjič vprašal, kje da je krščanska duša, potem ti odgovori: »Tu sem!« pa ti ne bo mogel ničesar.«

Ženska ga je skrila pod korito. Mesec pride domov in vpraša:

»Mama, ti imaš krščansko dušo!« In ko je tretjič vprašal, kje je krščanska duša, se je oglasil:

»Tu sem.«

Potem mu ni mogel storiti ničesar, sicer bi ga zdrobil v prah. Vprašal ga je, kaj bi rad. .

Fant pravi: »Rad bi našel hčer vilinskega kralja.«

Mesec je dejal: »Tega ne vem. Vendar, če ne ve Sončeva mama, ne vem, kdo bi drugi vedel.« In mu je pokazal pot, po kateri mora iti.

Obul si je druge čevlje, in malo preden bi jih obrabil, je prišel do Sončeve mame, ter jo prijel za rame.

Takoj ga je vprašala: »Kaj bi rad?«

Vpraša jo, če ve, kje so vilinski gradovi, ker bi rad hčerko vilinskega kralja.

Ona mu odgovori takole:

»Sin moj, ne vem. Če pa moj sin ne bi vedel, ne vem, kdo drugi bi vedel. Počakaj malo, da pride domov,« in ga je skrila pod korito.

In tako se je tudi tu po tretjem vprašanju, ko je Sonce reklo: »Mama, ti imaš krščansko dušo!« oglasil:

»Tu sem.«

In mu Sonce ni moglo ničesar storiti, ter ga je vprašalo, kaj bi rad. On pa je odgovoril, da išče vilinske gradove ter hčerko vilinskega kralja.

Nato mu je Sonce reklo: »Jaz ne vem, ampak če ne ve Burja kobila« - to je bila burja ali veter - »potem ne vem, kdo bi vedel.« Nato mu je Sonce pokazalo pot in reklo: »Ko prideš do tiste senožeti, koder ti trava sega do kolen, tam je Burja kobila. Če bi je tam ne našel, jo počakaj, prišla se bo past. Vendar ne pojdi takoj k njej, ampak se skrij za drevo ali v jamo. Ko pa pride, jo takoj primi za uzdo, drugače ti ne bo dobro.«

Odšel je in se obul v tretje čevlje, pa je hodil in hodil, in je prišel do senožeti. Ko je prišel, Burje kobile ni bilo do zore. Skril se je pod neki most. Ko je prišla k mostu pit vodo, jo je brž zgrabil za uzdo. Vprašala ga je, kaj bi rad. Odgovoril ji je, da bi rad našel hčer vilinskega kralja.

Rekla mu je: »Dobro, sedi name!«

Sedel je nanjo, pa mu je rekla:

»Ali ne boš padel?«

Stresla se je, in skoraj bi padel, le z nogo se je še ujel. Nato se je drugič stresla, in spet bi skoraj padel. Ko se je tretjič stresla, tudi ni dosti manjkalo, da bi padel, komaj se je s kolenom obdržal.

Tedaj mu je rekla:

»To mi bo škodovalo,« ter je šla z njim kot ptica. Dirjala je in dirjala ter pritekla do dveh stebrov pri slapu. Ko je prišla bliže tistemu slapu, sta se stebra razmaknila in nato hitro sklenila ter kobili odtrgala malo repa.

Tedaj mu je kobila rekla:

»Vidiš, to je tisto, kar mi je škodilo, ker si bil skoraj padel.« Nato je tekla in pritekla do vilinskih gradov.

Tam mu je rekla: »Ne napij se in ne pozabi priti k meni!«

Dejal je, da bo prišel, in je odšel gor. Tam so ga takoj sprejeli in gostili, on pa je takoj vprašal, če mu dajo hčer. Obljubili so, da mu jo bodo dali. Nato so ga gostili, jedli so in pili, dokler ni nastala tema.

Ko je prišel večer, je rekel, da mora ven, zaradi sebe, da bo že prišel nazaj. Šel je ven k Burji kobili. Njej pa so prinesli sto stotov sena. Skril se je kobili v rep, ti so ga iskali, a ga niso mogli najti. Vendar bi ga ob zori kmalu našli. Tedaj je zapel petelin in mu niso mogli več ničesar.

Potem je prišel noter, in so mu dali jesti in piti ter ga vprašali, kje je bil. Odgovoril jim je:

»Pod plotom sem spal. Sem bil padel ter sem takoj zaspal.«

Tudi kobili so spet dali sto stotov sena in nekoliko mernikov ovsa. In tako so se gostili ves dan do večera. Potem je spet šel ven, pa kobili v grivo. Iskali so ga vso noč, a ga niso mogli najti. No, že ob zori je čarovnica povedala, da je v grivi. Tedaj bi ga skoraj našli, vendar so spet zapeli petelini, in ga zato niso več mogli ubiti.

Nato so v vsej vasi pobili peteline. Spet je šel v grad, dali so mu jesti in piti, karkoli je hotel, pa tudi kobili kot po navadi sto stotov sena in nekaj mernikov ovsa. Rekli so mu:

»Zato, da ne boš zvečer nikamor šel, ti bomo pripravili vse, kar boš potreboval.«

Ko se je zvečerilo, so bili ves čas pri njem, a so se vendarle razšli. On pa ven in h kobili. Gledala je, kam naj z njim. Skrila ga je pod nogo v podkev, kajti imela je veliko nogo. Spet so ga iskali.

Čez dan je bil vzel dve jajci in kobila ju je do večera v vratu izvalila in do večera sta petelinčka že malo zrasla. Ko so ga iskali, ga niso mogli najti. Potem, pred zoro, so šli k čarovnici. Rekla je, da je pod kobilinim kopitom. Že so ga hoteli izvleči ven, pa sta zapela tista petelina, ki ju je kobila v vratu izvalila. In mu niso mogli storiti ničesar, tista dva petelina pa so ubili.

Zdaj je rekel, naj mu dajo hčer, ker da bo odšel.

Kralj je rekel, da mu je ne da, ker ni spal tam, kjer mu je bil on postlal. Fant se je opravičeval, da se mu je vrtelo, da je šel ven ter padel, in tako zaspal. Kralj mu ni hotel verjeti.

Nato je kralja prosil, da naj hči pride k njemu, da jo pred odhodom vsaj poljubi.

Že prej ga je bila kobila naučila, da naj dekle tedaj, ko ga bo prišlo poljubit, samo prime in potegne na kobilo, da bosta z dekletom ušla. Naročila mu je še, naj vzame krtačo, s katero se snažijo konji, pa štrigelj, s katerim se češejo konji ter steklenico vode. Vse to naj dobro spravi pri sebi.

Ko je kralj hčerki dovolil, da pride in ga poljubi, je stopila v streme na njegovo nogo. In ko se je pripravila, da ga bo poljubila, je kobila stekla, in planila skozi vrata, pa tekla, tekla.

Ko je kralj to videl, je skočil na svojega konja in za njima. Bila sta že zelo daleč. Nenadoma reče kobila:

»Ozri se, če gre kaj za nami.«

Nato se je ozrl in zaklical: »Gre, toliko da ne bo prijel za rep.«

Kobila veli: »Vrzi krtačo!«

Vrgel je krtačo in za njimi je nastal gozd, da se je oni komaj vlekel skozenj, saj revež ni mogel skozi trnje.

Zato so ti trije lahko prišli daleč. Kralj pa se je prevlekel in zopet tekel in tekel za njimi, tako dolgo, da jih je že spet skoraj dohitel. Kobila spet reče:

»Ozri se, ali gre kaj za nami!«

Ozrl se je, ter vidi, da je že blizu, toliko da ni ujel repa, pa je rekel:

»Blizu je že, blizu, toliko da repa ne zgrabi.«

Kobila reče: »Vrzi štrigelj!«

Ko ga je vrgel, so nastala velika pobočja eno pri drugem. Pa beži z njima naprej, da so že velik kos pota prešli. Kralj je komaj prejahal čez strmine, pa znova za njimi, da bi jih kmalu dohitel.

Fant je spet povedal, da se bliža, da toliko, da jih ne ujame za rep. Kobila reče:

»Vrzi steklenico z vodo!«

Vrže jo, in nastane velika voda, da je kralj težko šel čeznjo. Tadva sta na kobili odjahala že daleč.

Komaj je kralj prišel iz vode, pa že spet za njimi, dirja, dirja. Kobila je bila že blizu stebrov. Stebra pri slapu sta se razmaknila in kobila je zdrvela skozi. Nato sta se stebra sklenila, in kralj ni mogel naprej čeznju, ter je zakričal:

»Zet, ne hodi dalje, saj ne morem naprej! Ne odpelji mi hčere, ne da bi ji jaz kaj dal.«

Tedaj je kralj kar nekako čez stebra vrgel svoj pas, saj ji ni imel dati drugega kot tisti pas. Pas pa je bil tak, da karkoli si hotel, tisto ti je dal.

Nato se je kralj vrnil, ti pa so veseli ostali. Fant se je Burji kobili lepo zahvalil, in šel takoj domov. Pasu je namreč rekel, da ju naj takoj postavi k njegovi hiši.

In tam sta napravila veliko ženitovanje, saj sta imela dovolj.

Tudi jaz sem bil tam v gosteh ter se gostil.