V blagoslovljeni vodi je utonil

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V vodnjaku bo utonil V blagoslovljeni vodi je utonil
Matija Valjavec
Utopilo se bo
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je živel berač ter je prišel k neki hiši. Pri tisti hiši je žena ravno rodila. Sedel je na klopi pri peči ter gledal proti mizi. Naenkrat pridejo tri žene. Bile so čisto belo oblečene. Na glavi so imele velike bele rute, okoli vratu pa ogrlice iz samih diamantov, zlata in srebra. Bile so okroglih obrazov, neznansko lepe, kakor vile. Šle so k mizi in vsaka je sedla na svoj vogal. Berač je tedaj vstal od peči, sedel k četrtemu voglu in poslušal, kaj se bodo te žene pogovarjale.

Tedaj je ena rekla, naj začno detetu soditi, s kakšno smrtjo bo prešlo s tega sveta.

Prva reče: »Ko bo huda zima, bo sekal drva, pa bo prišla zver, volk, in ga bo pojedel, ko bo star osemnajst let.«

Druga reče: »Ne bo tako, ampak naj postane vojak, pa naj tam pozimi umre.«

Tretja reče: »Ne bo tako, ampak naj živi do dvanajstega leta, potem pa naj utone.«

Nato so vse tri rekle:

»Ta otrok naj bo zelo dober deček, da ga bosta roditelja in drugi ljudje imeli zelo radi, ter naj v dvanastem letu umre.«

Potem so te tri žene vstale in odšle.

Tedaj je berač rekel porodnici:

»Videl sem, ko so prišle sojenice, pa so temu detetu sodile, da se bo utopilo, ko bo staro dvanajst fet. fn to se bo zgodilo.«

In res. Starša sta venomer pazila nanj, da ne bi prišlo do kakšne vode, da se ne bi utopilo.

Prišlo je dvanajsto leto. Ves čas je iskal vodo, da bi se utopil, a je ni našel, ker so ga tako močno pazili. Deček pa je hodil v šolo in je vsako jutro ministriral v cerkvi. In prav tedaj, ko je ministriral, je prišla njegova ura, ko se je imel utopiti. Ko je ministriral, je vstal, šel doli, koder je bila blagoslovljena voda, pomočil je notri glavo in tako umrl prav tisto uro, ki so mu jo bile usodile sojenice.