V Antwerpnu, pri poštni kočiji
| ← Velazquez | V Antwerpnu, pri poštni kočiji Ambra Tomaž Šalamun |
Sandale → |
| |||||||
Še si se zmaknil!
Kar hrusta, ni Bog.
O dolgo okno katedrale,
žarek lepenke, Fontana Trevi,
bliska se nož, sladko.
Kalamazoo!
Uvite ustnice Pigmejcev,
tanki, oblepljeni z žabjo mreno,
kolesa in jeklo so proti obrazu, na
hrbtu sem kot dvojni V,
v opni, v hranljivi opni.
Snema žabo, ko se dotakne gladine.
Moj gospod je krog.
Nazaj sem te klical, ko si plezal
po strehi, v mrazu in se zaril v listje.
Si predstavljaš, da bi umazal copate?
Razkrinkana bi bila.
Tako sem pa samo odmrl roke,
jih snel, obesil nate
in te zavrtel kot vrtavko.
Zahreščala je solata v kantah za smeti.
Bil si nit orkestra, ki je šivala iz
raja, ko so pokali kostanji.