V Antwerpnu, pri poštni kočiji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Velazquez V Antwerpnu, pri poštni kočiji
Ambra
Tomaž Šalamun
Sandale
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Še si se zmaknil!
Kar hrusta, ni Bog.
O dolgo okno katedrale,
žarek lepenke, Fontana Trevi,
bliska se nož, sladko.


Kalamazoo!
Uvite ustnice Pigmejcev,
tanki, oblepljeni z žabjo mreno,
kolesa in jeklo so proti obrazu, na
hrbtu sem kot dvojni V,
v opni, v hranljivi opni.


Snema žabo, ko se dotakne gladine.
Moj gospod je krog.
Nazaj sem te klical, ko si plezal
po strehi, v mrazu in se zaril v listje.
Si predstavljaš, da bi umazal copate?
Razkrinkana bi bila.
Tako sem pa samo odmrl roke,
jih snel, obesil nate
in te zavrtel kot vrtavko.


Zahreščala je solata v kantah za smeti.
Bil si nit orkestra, ki je šivala iz
raja, ko so pokali kostanji.