Velazquez
| ← Rane | Vélazquez Ambra Tomaž Šalamun |
V Antwerpnu, pri poštni kočiji → |
| |||||||
Pletenine so kralji, ki skozi njih jahajo
jezdeci na konjičkih. Zastavice so trikotne.
Kopja gredo od rok do rok. Podkovana kopita
mečejo modre iskre in čofotajo po blatu. Madžari
so šli skozi ista vrata. Belo perilo včasih
zamrzne in zgleda čudno. Ne skrije ti obraza.
Šild pred očmi, potapljajoča se kapa japonske
makine, mehka vrata. Ustavili smo se, ko smo
odkrili krdelo divjih konj. Prskali so. Deske
pastirskih koč bi se trgale kot med slavjem.
Rdeče vino bi poloval po štedilniku, dvigoval
vrele obročke, gledal, kako drgeta nad žerjavico.
Kot če bi plast vročega nasičenega zraka nad
asfaltom prelil z apnom. Ni jasno, ali bi razdrlo
nebo. Ne bi. Padlo bi nazaj (mešanica), kjer bi
drčalo, samo na robeh ceste bi se pomešalo z
blatom in travo. V zrak bi štrlele nekakšne
slamice, ki bi predrle prsi glagoljašem. Moreška bo.