Velazquez

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rane Velazquez
Ambra
Tomaž Šalamun
V Antwerpnu, pri poštni kočiji
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Pletenine so kralji, ki skozi njih jahajo
jezdeci na konjičkih. Zastavice so trikotne.
Kopja gredo od rok do rok. Podkovana kopita


mečejo modre iskre in čofotajo po blatu. Madžari
so šli skozi ista vrata. Belo perilo včasih
zamrzne in zgleda čudno. Ne skrije ti obraza.


Šild pred očmi, potapljajoča se kapa japonske
makine, mehka vrata. Ustavili smo se, ko smo
odkrili krdelo divjih konj. Prskali so. Deske


pastirskih koč bi se trgale kot med slavjem.
Rdeče vino bi poloval po štedilniku, dvigoval
vrele obročke, gledal, kako drgeta nad žerjavico.


Kot če bi plast vročega nasičenega zraka nad
asfaltom prelil z apnom. Ni jasno, ali bi razdrlo
nebo. Ne bi. Padlo bi nazaj (mešanica), kjer bi


drčalo, samo na robeh ceste bi se pomešalo z
blatom in travo. V zrak bi štrlele nekakšne
slamice, ki bi predrle prsi glagoljašem. Moreška bo.