VI. ¸Star vojſhak.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
V. Rasbiti verzh. VI. ¸Star vojſhak.
(Reſnize v’ pravlizah. Koroške ino Štajarske pesme: Enokoljko popravlene ino na novo sloshene
Anton Martin Slomšek
VII. Boſhtjan goljſan.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Bil ſvoje dni, poſluſhajte!
She vajvoda priletni,
Ki s’ſvojim ſinam shivel je
V ſvoji graſhini fletni.
On je bil mosh, verujte mí! —
Preshahniga ſerzá;
Bi ſkoraj djal — med nami ni
Sdaj takſhniga moshá.
Njegovo nar vezhi veſelje je b’lo:
Pomagat’ in druge tolashit’ lepo.

Nadloga priſhla je nad nja,
¸Smert njemu ſina vsela;
Pa v’shlahti neko tetko ’ma,
Ki borno je shivela.
Zlo mlada ſhe, ſe vſmili mu,
Sa hzhér njo k’ſebi vseme;
Pa jojmene! vſmil’ ſe Bogu!
Dobil je hudo ſeme,
Prevsetna, ſhtimana sazhela je bit’,
¸Se liſhpat’ in perſtane slate noſit’!

Sdaj vojvod njo nagovorí,
In ojſtro enkrat rezhe:
»Tetiza! oj verjami mi,
Kok ti shiviſh, me pezhe;
Ti malo mi veſelja daſh,
K’ſe tak poſvetno noshiſh,
Rezhí minjozhe le ſhtimaſh,
In vboge pa ſovrashiſh! —
Glej, ſtaroſt me tlazhi, dolg shivel ne bom,
Poboljſhaj ſe vredno, zhe hozheſh moj dom.«

»Sdaj bom ſe jes na pot podál,
Grem venkaj na deshelo,
Na neke dni,« je vojvod djal,
»Dam tebi kaſo zelo;
Pa veſh — sapomni dobro ſi!
Jes hozhem tak imeti,
Potreben, vboshez ſleherni
Dar mora ſvoj prijeti;
Zhe pride pa ſtar, alj kak krulov vojſhák,
¸Se njemu da nar menj en zeli peták.«

To ji pové, in koj po tém
Konjizha on saſede,
In jaha nekam, kaj jes vém,
Objiſkovat ſoſede.
Na vezher pa, k’ſe dela mrak,
Sagleda goſpodnika,
Kako prevbogi ſtar ſromák
O berglah proti kinka.
Zhres zhelo mu zhamar globoko véſí,
De videli liza spod kape zlo ni.

Potreben zlo je videti,
Sholnirſko ſukno noſi,
Pred goſpodizhnoj obſtoji,
Sa boshji dar poproſi.
»Pober’ ſe, gerdi koſmatin,
Mi s’berglami le spoti;
Neſramen ſtarez, pjan zapín!«
Tak gerdo ſe ga loti;
In pravi: »Zhe hitro ne ſpraviſh ſe mi,
Puſtim, de rasparajo trebuh ti pſi.«

»Puſhaſt peklenſka!« sahrumi
Is uſt mosha beſeda,
Prezh bergle, zhamar sakadi,
¸Serdito jo pogleda.
Alj me posnaſh, nevſmilenka?
Me vidiſh, ſtriza ſvojga?
Pogledaj ſtar’ga vajvoda
Rednika tukaj tvojiga!
¸Sposnati ſim hotel jes tvoje ſerzé,
Pa vidim, de gerdo, nevſmileno je.«

»Sdaj tetka moja niſi vezh,
Pober’ ſe le od mene!
Vſa tvoja ſrezha sdaj je prezh;
Pomozhi ni nobene.
Jes tebi doma in blagá
Po ſmerti nozhem dati;
Nizaj to nozh bres vſmilenja
¸Se s grada ’maſh pobrati.
Kdorkolj ſe ne vſmili zhres revne ljudi,
Tud vſmilenja vreden nobeniga ni.«
¸Sevſshek.