V. Rasbiti verzh.
| ← IV.Dervàr | V. Rasbiti verzh. Reſnize v’ pravlizah. Koroške ino Štajarske pesme: Enokoljko popravlene ino na novo sloshene Anton Martin Slomšek |
VI. ¸Star vojſhak. → |
| |||||||
V’prav temnim gojsdi med ſkalovjam
Je ſtala revna hiſhza preproſta,
Obdana s’drevjam in s’germovjam
Je ſkrita pred poſvetnim hrupam b’la.
In v’bajtizi je shivel ſvoje dni
Puſhavnik ſtar she, med tovarſhami.
Pa ſtarimu ni kaj po volji bilo,
Kar kolj tovarſhi ſo pozenjali,
Preſilo rado ga je vſe jesilo,
In mozhno ſe sdaj on rastogoti.
Sapuſtil je poſlednizh naglo vſe,
Zhe ravno ſo mu branili, de ne.
Podá ſe v’dalni hrib viſoki,
In mirno tam shiveti hozhe ſam,
Tud najdel je berlog globokí,
Ravn’ kakor ga je sheljel, tam.
Napravi v’lampzo luzh — sa miso, ſtol,
Je imel terd in ploſhnat kamen gol.
Is maha poſteljo napravi,
In zelo nozh na nji prav ſladko ſpi,
In prevo jutro sdaj v’ puſhavi
¸Se kakor novorojen prebudi.
V’ dolinzi bliso hladen vir ſhumla,
Ki zhiſto vodo kakor ſrebro ’ma.
On vseme verzh in gre po vode,
Zhe ravno bil je terd in ojſter pot;
Slo hudo njega kamnje v’noge bòde,
Pa kmal’ do vode pride do ondod.
Napolni verzh, in s’njim na breg hiti;
Kak pade — treſk — in verzh ſe mu sdrobi.
»Oj ti preſneti!« sazhne, ino vſtaja
Puſhavnik ſtar, in ſtraſhno ſe rotí,
Od jese savesuje in rasſaja,
Mertvaſhki pot obras nja obleti.
Bridkoſt, de ni isrezhi, v’njem gorí,
Ki v’perſih ſerd in jesa mu kipí.
Okoli nja je lepo vſe zvetelo,
Prijasno ſonze toplo ſjalo je,
Po drevji tavshenkrat veſelo
Prepevale ſo drobne ptizhize.
Po liſtji hladen veterz ſhamotla,
H veſelju vabi ga natora vſa.
Pa on nii videl in ni ſliſhal,
Veſelja in miru vezh najdel ni;
Nja ſerze velik kamen tiſhal,
Ker ſhlo mu tukaj ſpet po volji ni.
Alj vender njega to sdaj podvuzhi,
De ſi shivlenje jesava ſam greni.
¸Sam ſebe ſe sdaj slo ſramuje,
Prav’: »Sdaj neumnesh vender enkrat véſh,
De v’ teb’veſelje pravo le ſtanuje,
Zhe jeso ſam ſtrahvati modro h’zheſh.«
Obljubi terdno vezh se ne jesit’,
In ſe k’tovarſham sopet povernit’.
Popuſtil je berlog kamniti,
In ſe k tovarſham ſpet nasaj podàl.
Prisaneſliv sazhél je biti,
In svojo naglo jeso je ſtrahvál;
¸Sposná, na ſveti de zhloveka ni,
Katermu ſe po volji vſe godi.
Njegova duſha je persaneſliva,
V’pokoji sdaj s’tovarshami shivi,
Sdaj mir ino veſelje vshiva,
Kateriga popréj ſhe posnal ni.
Oh, koljko vezh veſelih bi shivelo,
Naj bi le poterplenja vezh imelo!
¸Sevſhek.