IV.Dervàr

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
III. Sheleso ino kladvo. IV.Dervàr
(Reſnize v’ pravlizah. Koroške ino Štajarske pesme: Enokoljko popravlene ino na novo sloshene
Anton Martin Slomšek
V. Rasbiti verzh.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nek’ kmetizh tam v’ gojsdi terd dob [1]razſekava,
In k’ſlednimu mahu sdihuje, mermrá:
»Oj koljka je vender sa kmeta teshava,
De vedno toljk’ truda naſ eden imá.
Kak moram ſe ſrotej prevbogi potit’,
Oh de bi samogel kdaj bogat jes bit’!«

Sdaj sal’ga mladenzha pred ſabo sagleda,
Veſ belo oblezhen ’ma pal’zo slató;
Veſela je nja posdravlenja beſeda:
»Bog ſprimi te, revesh! ſe vſmiliſh mi slo.
Isvolj ſi, kar tvoje ſerze posheli,
Vſe naj ſe sdaj tebi po volji sgodi!«

Sdaj kmetizha ſtrah ino grosa obhaja,
On miſli in miſli, kaj hozhe proſit’;
Perljudno on kap’zo na glavi le maja,
Priklanja in pravi: »Zhe reſ ſmem proſit,
oj ljubzhek nebeſhki! tak proſim, naj bo —
Karkolj ſe doteknem, prav zhiſto slato.«

»Sim miſlil, ſmehlaje mu fantizh sdaj pravi,
De bodesh ſi norzhek kaj boljſhiga sbral;
Pa naj bo, de bode ti enkrat po glavi,
Kar proſiſh, to naj ſe sgodi od ſehmal.«
Dotakne ſe kmeta s palzhizo slato,
In sgine. Sa njim ſe saſveti lepó.

»Zhaſt, hvala Bogu! sdaj bogati ſim po volji,«
Kmet pravi, in sdajzi tud ſkuſhno ſtorí;
Poprime sdaj vejo — ni miſlil nikoli,
In she ſe mu v’roki lepo saſvetli.
Vſem kar je per veji priraſheno b’lo,
Per prizhi poſtane nar lepſhi slatò.

»Oj de te, poglejte! to pazh je veſelo!
Preſhembrajte, note, sdaj pazh sdaj, no no!
Sdaj na dokonzha le kdo drugi to delo,
Jes pojdem kar ſpotam na ravnoſt damò.
Ne bom ſe ne dalej vezh tukaj putíl,,
¸Saj truda sadoſti ſim ſi she savshil.«

»Le zajte! do sdaj ſim ſe vbijal s’dervnizo,
¸Sim ſtraddal, kervave tud shule dobil,
Od sdaj pa pezhenko, klobaſe, potizo
Bom vſáki dan jedil, in vinze bom píl:
Kaj sdaj ſhe ſvoj smeſen kruh bom podrobil,
In sadnokrat s’verzha ſe vode napil.«

Povsdigne ſvoj verzhek, veſelo poſkozi —
Pa — ovbe! kak teshek je — kak ſe ſvetli!
O joj! nja ſuh jesik kar kapla ne smozhi,
Ker v’slato ſe njemu tud’ voda ſterdi.
Sdaj kruha pergrisne — o joh in gorjé!
Na slatimu koſi ſi vlomi sobé.

»Gorje mi — sdaj ſtoka, kaj hozhem ſtoriti?
Kaj miſhil neumnesh ſim lakomn slatá!
Ne morem ſi s’slatam glada ukrotiti,
Tud sheja ſe s slatam vtolahit’ ne da.
Oh! kaj mi pomaga sdaj vſe to slatò?
Kar miſlil ſim ſrezho, sdaj moja ſmert bo.«

Shudii ſe sdaj kmetizh v’veliki bridkoſti,
Pa vid’ de ſanjalo ſe njemu je le;
Pa vender Boga en sahvalt’ sadoſti
Ne more, poſkuſit’ de dal mu to je.
»Pazh rajſhi do ſmerti ſim reven dervár,«
Je djal, »Ko pa taki neſrezhen slatar.«

»Te ſenje preprizhale ſo ma sadoſti,
Kok dober je Bog, de zhloveku ne da
Vſe, kar posheli; nekatir bo v noroſti
¸Si voſhil sa derva ſrebra in slatá,
Alj bil bi neſrezhen en ravno ſkos to,
Pogubil bi duſho in tudi teló.«

  1. Dob alj hraſt.