Užaljeni velikan
| ← Topli potok | Lonček, kuhaj Užaljeni velikan Koroška pravljica |
Opravljiva soseda → |
| |||||||||||||||
UŽALJENI VELIKAN
V starih časih so v naših krajih živeli velikani. In tako se je zgodilo, da se je neki velikan spoprijateljil z nekim kmetom. Velikan je bil kmetiču zelo naklonjen.
Ko je poleti poslal kmet živino na planino na pašo, je velikan prišel in skrbno varoval živali, da niso zašle preblizu prepadov in nevarnih skalin. In tako je naneslo, da so bile kmetove krave najlepše rejene daleč naokrog in toliko mleka so dajale sleherni dan, da že kar ni vedel, kam bi z njim.
Vsak večer, ko je kmet napasel, je velikan prišel pogledat, koliko mleka so namolzli. V vsako vedro je pogledal in iz vsakega vedra je popil malo mleka. Ker pa je bil zelo kosmat, je v vsako vedro padla dlaka iz njegove košate brade. To planšaricam ni bilo všeč in tudi kmet se je zelo jezil. »Ga bom že odvadil,« si je rekel nekega večera in si izmislil zvijačo.
Naslednjega dne je v vsako vedro prilil močnega žganja. Velikan je prišel, popil iz vsakega vedra požirek mleka in šele na koncu začutil, kaj mu je zagodel kmet. Namršil se je in jezno zarjul:
»Mleko je mati, žganje pa je norec tega sveta. Kmet, nikoli več me ne boš videl in tvoja čreda tudi ne!«
Velikan je pobegnil v gore in nikoli več ni pomagal nobenemu kmetu.
Koroška pravljica