Užaljeni velikan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Topli potok Lonček, kuhaj
Užaljeni velikan
Koroška pravljica
Opravljiva soseda
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


UŽALJENI VELIKAN

V starih časih so v naših krajih živeli velikani. In tako se je zgodilo, da se je neki velikan spoprijateljil z nekim kmetom. Velikan je bil kmetiču zelo naklonjen.

Ko je poleti poslal kmet živino na planino na pašo, je velikan prišel in skrbno varoval živali, da niso zašle preblizu prepadov in nevarnih skalin. In tako je naneslo, da so bile kmetove krave najlepše rejene daleč naokrog in toliko mleka so dajale sleherni dan, da že kar ni vedel, kam bi z njim.

Vsak večer, ko je kmet napasel, je velikan prišel pogledat, koliko mleka so namolzli. V vsako vedro je pogledal in iz vsakega vedra je popil malo mleka. Ker pa je bil zelo kosmat, je v vsako vedro padla dlaka iz njegove košate brade. To planšaricam ni bilo všeč in tudi kmet se je zelo jezil. »Ga bom že odvadil,« si je rekel nekega večera in si izmislil zvijačo.

Naslednjega dne je v vsako vedro prilil močnega žganja. Velikan je prišel, popil iz vsakega vedra požirek mleka in šele na koncu začutil, kaj mu je zagodel kmet. Namršil se je in jezno zarjul:

»Mleko je mati, žganje pa je norec tega sveta. Kmet, nikoli več me ne boš videl in tvoja čreda tudi ne!«

Velikan je pobegnil v gore in nikoli več ni pomagal nobenemu kmetu.

Koroška pravljica